Janez Potočnik, Sklonjen moški akt, po Schmutzerju, 1775–76. Tam, kjer se je Potočnik oprl na konkretno predlogo, je bil precej učinkovitejši kot v samostojnih kompozicijah, ugotavlja stroka. Foto: Narodna galerija
Janez Potočnik, Sklonjen moški akt, po Schmutzerju, 1775–76. Tam, kjer se je Potočnik oprl na konkretno predlogo, je bil precej učinkovitejši kot v samostojnih kompozicijah, ugotavlja stroka. Foto: Narodna galerija
Janez Potočnik, Dvojni moški akt, po Schmutzerju, 1775–76. Foto: Narodna galerija
Janez Potočnik, Dvojni moški akt, po Schmutzerju, 1775–76. Foto: Narodna galerija

Na razstavi Janez Potočnik (1749–1834): Risbe iz javnih zbirk bodo predstavljena Potočnikova dela iz zbirk Narodne galerije in Narodnega muzeja Slovenije. Na ogled bo 58 risb, dve olji na platnu in en akvarel.

V Potočnikovem delu bo treba "še naprej iskati potrditve neposrednejšega nasledstva baročne tradicije", je zapisal avtor razstave Andrej Smrekar, ki priznava tudi, da so umetnikove prve podobe vzpenjajočega se srednjega razreda "shematične, precej okorne v izvedbi in naslikane brez posebne ustvarjalne domiselnosti".

Morda najbolj znana Potočnikova stvaritev je upodobitev ljubljanskega veletrgovca, posestnika in mecena Michelangela Zoisa, očeta razsvetljenca Žige Zoisa.

Potočnik se je rodil 15. junija 1749 v fužinarski družini v Kropi. Veljal je za gluhonemega, o čemer pa je pozneje podvomil Izidor Cankar, ki je leta 1924 sistematično uredil in objavil njegove risbe, ki jih je Narodni galeriji podaril Simon Ogrin. Potočnik je namreč znal pisati, saj so doma imeli domačega učitelja, že pred študijem pa se je nekje na Kranjskem usposobil za slikarja.

Iz virov je zanesljivo znano, da je Potočnik vsaj v akademskem letu 1775/1776 obiskoval dunajsko Akademijo upodabljajočih umetnosti. Na dunajski univerzi je pravo študiral tudi njegov mlajši brat Jožef, ki je v tem času verjetno skrbel za brata. (Leta 1776 je oče umrl, zato družina ni mogla več financirati študija dveh sinov.)

Spreten kopist svojega dunajskega mentorja
Njegove akademijske risbe, ki jih danes hranita Narodna galerija in Narodni muzej Slovenije, izstopajo po svoji ambicioznosti. Med ohranjenimi je skoraj polovica risanih po predlogah Jakoba Matthiasa Schmutzerja, direktorja Bakrorezne in risarske šole, ki je bila del dunajske akademije. Schmutzer je bil verjetno Potočnikov mentor. Imel je dva slepa otroka in zato morda več sočutja do nemega slikarja.

Primerjava s predlogami kaže Potočnikovo spretnost pri kopiranju, medtem ko je bil pri risanju po živem modelu bolj negotov, kar se pozneje kaže tudi v njegovem slikarskem delu. Skopi biografski podatki kljub temu kažejo, da je živel v Ljubljani kot samostojen slikar, skrbel je za ostarelo mater in sestro. Umrl je v Ljubljani leta 1834.

Janez Potočnik, Ležeč moški akt, po Schmutzerju, 1775–76. Foto: Narodna galerija
Janez Potočnik, Ležeč moški akt, po Schmutzerju, 1775–76. Foto: Narodna galerija

Kot so še zapisali v galeriji, je sveženj Potočnikovih akademijskih risb, ki jih predstavljajo na razstavi, v naši dediščini izjemen po obsegu, ambiciji in zgodovinski pričevalnosti.

Razstavo, ki bo na ogled do 17. marca 2024, spremlja katalog avtorja Andreja Smrekarja z opisom življenja in dela Janeza Potočnika ter predstavitvijo risb v zbirkah Narodne galerije in Narodnega muzeja Slovenije.