Naslednji dan so mu privezali tudi nogi. »Nikoli ne bom pozabila njegovih obupanih krikov in prošenj, naj ga odvežemo,« še danes ne more pozabiti njegova sorodnica. »Mar ni ob kopici pomirjeval privezovanje nemirnih bolnikov kriminal?! Zaradi te ogabne prakse v naših bolnišnicah nas je res lahko strah starosti.«
V takem stanju je starostnik z zlomljenim sklepom trpel skoraj tri tedne, operacije najprej niso opravili, ker ni bilo prostih kirurgov, pozneje pa je zanjo že preveč oslabel. Njegova sorodnica je zahtevala, da ga nehajo mučiti in prepustijo v paliativno oskrbo v domu starejših. To so ji zdravniki zamerili, češ da jim ne zaupa. »Ampak zakaj mučiti človeka, če nima perspektive,« se še danes sprašuje bralka, ki je svojega dragega svojca nato v nekaj dneh izgubila, a je bila pomirjena, saj je s tega sveta odšel spokojno, brez cevk, igel in svoboden. Neprivezan. Sprašuje se, ali je privezovanje bolnikov stalna in pogosta praksa v naših bolnišnicah.
Tri tedne? Nedopustno!
Najmanj osem let je v veljavi natančen protokol oviranja bolnika, nam je razložila Zdenka Kramar, izkušena medicinska sestra, sedaj že upokojena, ki je aktivno sodelovala pri kadrovskih normativih, kompetencah, pisanju strategij in smernic. »Zato bi moralo zdaj biti manj oviranja bolnikov, saj so zdravniki previdnejši in se ne odloča kar 'na počez'. Ni več tako, kot je bilo včasih, ko smo se lahko medicinske sestre samostojno odločile in privezale nemirnega bolnika. Posebej je tudi opredeljeno, kdaj in kako je treba narediti pri oviranem bolniku odmor – kdaj ga je treba odvezati, oceniti stanje, preveriti videz kože ... Če ga zaščitimo s posteljno ograjico, s tem skrbimo za njegovo varnost, to ni oviranje. Oviramo ga takrat, ko ga proti njegovi volji privežemo. Pri tem se je treba držati protokola, vsake štiri ure ga je treba pregledati, preveriti, koliko pije, na vsakih osem ur presoditi, ali so ovirnice še potrebne, v 24 urah pa mora zdravnik ponovno oceniti, ali je privezovanje še nujno.«
V resnici se bolnišnice po uporabi prakse privezovanja razlikujejo in količina primerov takšnega oviranja bolnikov je tudi eden izmed 77 kazalnikov kakovosti. Nekateri sogovorniki iz zdravstva so izrazili sum, da je epidemija covida upoštevanje protokolov o privezovanju razrahljala.
Da bi bil nekdo oviran tri tedne, kot nam je za svojega sorodnika sporočila bralka, se zdi našim sogovornikom nedopustno. Kramarjeva pa je resno podvomila, ali so v tem primeru sledili zastavljenemu protokolu. »Težko si to predstavljam, zdi se mi nenavadno, da bi bil bolnik privezan tri tedne! Ne predstavljam si tega v praksi, saj je moral dobiti že preležanine ...«
Zakaj jim ne dajo pomirjeval?
Zgodi se, da ovirajo tudi otroke, vendar večinoma privezujejo starostnike. V dobi različnih pomirjevalnih sredstev bi verjetno bilo bolj humano človeka pomiriti z zdravili? »Tudi s pomirjevali lahko oviramo bolnika, a so tudi pri tem pasti – učinki zdravil se kopičijo in lahko pride celo do zastoja dihanja,« opozori Kramarjeva.
Medtem ko je nastajal tale prispevek, se nam je bralka ponovno oglasila, saj jo je vodstvo bolnišnice povabilo na razgovor in ji pojasnilo, da njenemu sorodniku pomirjeval niso mogli dati ravno zaradi kontraindikacije z njegovimi obstoječimi zdravili. Zdaj ve, ji pa ni čisto nič lažje – spomin na privezanega dragega človeka se ji je zapisal globoko v spomin. Nikogar ne želi obtoževati, bi se pa o tej problematiki morali več pogovarjati, je prepričana.
Pasti bolnišnic
Zagotovo kot družba odrivamo zadnje obdobje življenja na stran in se o tem premalo pogovarjamo, meni tudi Matjaž Figelj, specialist internist in subspecialist paliativne oskrbe.
»Nameščanje ovirnic je eden od načinov, s katerim poskrbimo za varnost hospitaliziranega bolnika. Če je ta nemiren, v deliriju, najprej posežemo po blagih ukrepih, kot je ograjica na postelji; te so nizke, zato jih nekateri preplezajo in padejo. Tako sledi druga stopnja – privezovanje bolnika. Potem imamo umiritev s pomočjo zdravil oziroma pomirjeval, ki ne začnejo učinkovati takoj, zato do takrat bolnika privežemo na posteljo. Zdravila učinkujejo le kratek čas in jih je treba ponovno odmerjati, pri bolniku z delirijem pa jih je treba uvajati nekaj dni, preden so učinkovita. Šele takrat ga lahko odvežemo.«
Sicer pa je takšnih zgodb, kot nam jo je zaupala bralka, v slovenskih bolnišnicah precej. »To so pasti bolnišnic.Ko so ljudje v zadnjem obdobju življenja in potrebujejo pomoč pri vseh življenjskih opravilih, se moramo odločati, ali bomo poskušali njihovo življenje ohranjati, podaljševati ali se bomo odločili za udobje. Obojega hkrati ne moremo imeti. Ko se odločimo krhkega starostnika poslati v bolnišnico, se odločimo za podaljševanje življenja in hkrati sprejmemo nizko kakovost življenja. Tudi v primeru vaše bralke je gospod v bolnišnici trpel. Ko se je bralka odločila, da tega ni več mogoče prenašati, so se odločili za udobje, on se je umiril in imel kakovostno življenje, a je bilo to verjetno krajše, kot bi bilo v bolnišnici.«
Napad s preiskavami, stres, delirij
V čem je smisel, da imaš človeka v bolnišnici privezanega na posteljo, v tako nehumanem položaju, če zanj nimaš neke rešitve, če operacija ni smiselna, če je zanjo prešibek, če ne vidiš perspektive?
»Osebe nad 65 let, osebe, ki so krhke, starostniki z demenco, z več boleznimi, pri vseh teh se bo po vsej verjetnosti pri hospitalizaciji razvil nemir, delirij. V takem organizmu vse usiha: možgani, srce, kosti, mišice, pljuča ... Ko pride tak starostnik v bolnišnico, zamenja okolje, na urgenci ga napadejo s preiskavami, nato gre na oddelek, kjer nikogar ne pozna – njegovi možgani pa niso kot pri mladih, ki to razumejo, temveč v takem stresnem okolju ne delujejo več, zato se sproži delirij. To pomeni, da so taki starostniki zelo nemirni: ko dobijo infuzijo, kisik, sondo, je to zanje moteče, tega se otepajo, bojijo, pulijo si cevke, ne vedo, da je to zanje dobro, da jim bo podaljšalo življenje.
Potem mora osebje ponovno vstavljati cevke, kar pomeni za bolnika še več dodatnega stresa. Zato sledi privezovanje rok. Če želimo ohraniti življenje, moramo privezati roke. Če rok ne bo imel privezanih, se bo nemir postopno umiril, s privezanimi rokami pa smo ga razdražili in bo delirij še intenzivnejši. Zato bomo naposled morali privezati še noge, sproži se začarani krog, ki ga ne rešimo več. Če pa delirija ne začnemo zdraviti takoj, lahko traja tedne ali celo mesece.«
Bolniki z delirijem, ki ga ne ustavijo v doglednem času, hitreje umrejo. Kar od 50 do 60 odstotkov bolnikov z delirijem, ki se začne v bolnišnici, tam tudi umre. Delirij napoveduje, da bo človek zelo kmalu umrl, pojasni Figelj. »Četudi smo želeli njegovo življenje podaljšati, smo ga s tem delirijem skrajšali. In pri tem bo zelo trpel. Zato je tako zelo pomembno, da se tega zavedamo. Takih starostnikov ne pošljemo v bolnišnico – pa ne zato, ker zanje ne bi želeli poskrbeti, ampak ker se zavedamo, da bodo samo trpeli, zelo malo verjetno jim bomo podaljšali življenje.«
Naj človek umre v miru?
Če po enem tednu ne operiraš tako slabotnega bolnika, ga je torej nesmiselno trpinčiti z zadrževanjem v bolnišnici? »Pri starostniku traja nekaj dni, da se ga pripravi na operacijo. Že tukaj smo zamudili prvi rok, ko se začne delirij, gre samo še na slabše, sledi še kakšna okužba (pljučnica), in namesto da bi rešili prvotno stanje, zaradi katerega smo prišli v bolnišnico, ga samo še poglabljamo. To se dogaja pri številnih bolnikih v bolnišnicah.«
Kaj lahko naredimo, da naši starostniki ne bi tako trpeli? Je naša dolžnost, da ustavimo takšno »nasilno« zdravljenje? »O tem, kakšna bo oskrba starostnika, se ne more odločati samo zdravstveno osebje. To je dolžno podaljševati življenje. Če je to življenje nesmiselno podaljševati zaradi kakršnegakoli razloga – podaljšujemo trpljenje oziroma ga še dodatno povzročamo – se o opuščanju zdravljenja vedno odloča trojica: bolnik ali bolnikovi bližnji, svojci in zdravstveno osebje. Skupaj se odločijo o tem, ali bodo življenje ohranjali, ali se osredotočajo na udobje in pustijo življenju normalen potek – da človek umre v miru in da se temu procesu ne bomo upirali.«
Naša bralka je želela svojega sorodnika že prej rešiti trpljenja in je zdravniku predlagala, ali ga lahko samo paliativno zdravijo. Odgovor je bil: saj mi paliativo že izvajamo. Je to paliativa, da je starostnik v cevkah, privezan na posteljo? »Seveda ne. Paliativa je to: če ni več smiselno ohranjati življenja, bomo bolniku trpljenje lajšali, odstranili vse cevke, tudi ni več pomembno, koliko poje, zato ne potrebuje sonde, hrano mu bomo dajali po žličkah, poskrbeli bomo, da nima suhih ust, da ne bo nemiren, da ga ne bo bolelo, da ne bo težko dihal, negovali ga bomo ter omogočali svojcem, da so čim več ob njem. Namestili ga bomo v mirno okolje (bodisi v enoposteljno sobo v bolnišnici bodisi v dom), kjer ga bolnišnični vrvež ne bo vznemirjal. Ne potrebuje več antibiotika, cevk, zdravil, samo tista za lajšanje bolečin. Tako smo odstranili vse dejavnike, ki so vzdrževali ta delirij.«
Zaključite mučenje
Sorodniku naše bralke pa so hkrati lajšali bolečine in vztrajali pri zdravljenju. Zakaj? »Ker je znanja o paliativni oskrbi pri nas še vedno premalo. Na medicinski fakulteti je teh znanj le za vzorec, starejše zdravnike pa tega sploh niso poučevali. Znanje o paliativni oskrbi vključuje tudi to, kako informiramo bližnje in bolnika o zadnjem obdobju življenja, katere so pasti, kaj lahko bolnikom ponudimo. Ker zdravstveno osebje tega znanja nima, niti ne ve, kaj bi svojcem moralo ponujati,« pove Figelj.
Prosim, zaključite to mučenje, je po skoraj treh tednih zdravnikom dejala naša bralka in se odločila svojca odpeljati v dom. Zakaj ga ne spustite, če vidite, da zanj ni perspektive, jih je spraševala. »Poleg tega, da ni znanja o tem, kako in kdaj zaključiti zdravljenje, se hkrati kaže paternalizem zdravstvenega osebja. Mi smo tam zato, da se odločamo v dobro bolnika, pri čemer pozabljamo, kaj je dobro zanj. Mogoče pa podaljševanje življenja ni dobro za vsakega. Vaša bralka je začutila, da to pri njenem svojcu ni bilo dobro. Če zdravnik ne bi bil paternalist, bi ji prišel naproti in bi se skupaj z njo odločili za lajšanje trpljenja. Ker smo zdravniki paternalisti, smo prevečkrat tudi takoj užaljeni, če nam kdo od svojcev kaj reče. Zdravnikom je svojec v pomoč, je zlata vreden partner v odločanju.«
Pri privezovanju se moramo torej odločati, ali bomo skrbeli za varnost ali udobje. »Če nam je pomembna varnost, bomo bolnika privezali ter s tem zmanjšali udobje in dostojanstvo na nič. Če se bomo odločili za udobje, bomo tvegali padec. Varnosti in udobja hkrati ne moremo imeti. To so dileme ob koncu življenja in o tem se moramo pogovarjati.«
Najbolje, da tak pogovor z osebnim zdravnikom opravimo že takrat, ko je starostnik še doma, ko do poslabšanja še ni prišlo. Lahko se odločimo za ohranjanje življenja in toleriramo neudobje samo teden ali nekaj dni, in ko se ne premakne na bolje, se nato odločimo za udobje. Če smo pripravljeni vnaprej, je vse lažje.
