Partnerji projekta Razvoj celostnega pristopa za lajšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja na podeželju (TERA) so ta teden predstavili aktivnosti in dosedanje rezultate projekta, za katerega sredstva prispeva Norveški finančni mehanizem. V okviru predstavitve so predstavili tudi rezultate raziskave, ki so jo opravili konec poletja na vzorcu 707 oseb, so sporočili iz Inštituta za proučevanje enakosti spolov.
Analiza je pokazala, da opravila, povezana s skrbjo za dom na podeželju, ostajajo v trdni domeni žensk in sledijo reproduciranju stereotipnih vzorcev o ženskah kot osebah, ki so zadolžene za ta nevidna opravila. Medtem ko skoraj polovica moških tem oblikam dela nameni manj kot eno uro časa na dan, več kot 80 odstotkov žensk nameni tem opravilom dve do štiri ure časa na dan. Pri tem 17 odstotkov moških teh del ne opravlja.
Ženske polovico bolj obremnjene kot moški
Podobno je pri delitvi del, povezanih s skrbjo za otroke oz. starejše. Največji delež moških skrbi za otroke nameni do eno uro na dan, kar je čas, ki ga otrokom obenem nameni najmanjši delež žensk. Skrb za starejše spada med aktivnosti, ki si jih delijo tako moški kot ženske. Pomembne razlike so v času - v primerih, ko je treba tej skrbi nameniti več kot uro na dan, so ženske za skoraj polovico bolj obremenjene od moških.
"Razloge za tako asimetrično delitev reproduktivnega dela lahko najdemo v visokem strinjanju s stereotipno trditvijo, da za moške ni naravno, da opravljajo dela v kuhinji, da čistijo in perejo, zato naj teh del tudi ne bi opravljali radi," so povzeli v inštitutu. S tem se v raziskavi namreč ni strinjalo zgolj 40 odstotkov moških in 44 odstotkov žensk. Pri vprašanju, ki se je dotikalo vloge spola pri odločitvah o dedovanju kmetijskih zemljišč in dejavnosti, se je 66 odstotkov žensk strinjalo, da so zavoljo spola sinovi pogostejši dediči od hčera. S tem se je strinjalo 47 odstotkov moških.
Po raziskavi četrtina žensk nima prostega časa, 23 odstotkov jih razpolaga z eno uro, 24 odstotkov z eno do dve uri, 17 odstotkov z dvema do treh ur, sedem odstotkov s tremi do štirimi urami, štirje odstotki pa z več kot štirimi urami. Medtem ima eno uro prostega časa na dan 26 odstotkov moških, eno do dve uri 24 odstotkov, dve do tri ure 23 odstotkov, prostega časa pa nima 14 odstotkov vprašanih moških.
Analiza je pokazala na široko pojavnost nasilja na podeželju. V zadnjih šestih mesecih je 43 odstotkov vprašanih v svoji okolici opazilo vsaj eno izmed vrst nasilja. Pojavnost doživetega nasilja je pri ženskah enkrat višja kot pri moških, pri čemer prednjači psihično nasilje (38 odstotkov), sledijo ekonomsko nasilje (18 odstotkov), fizično nasilje (17 odstotkov), nasilje nad otroki in starejšimi (po devet odstotkov).
(Ne)nasilno zmerjanje in kričanje
Temu, da kričanje, zmerjanje in grožnje ne spadajo pod nasilna dejanja, je pritrdila več kot tretjina moških in 38 odstotkov žensk. Še posebno je psihično nasilje tolerantno pri osebah brez dohodka - kar polovica takšnih kričanja, zmerjanja in žaljenja ne razume kot nasilja. Ko so anketirane povprašali o tem, ali so nasilje, ki so ga doživeli ali so mu bili priča prijavili, so to storili le štirje odstotki.
Nezaupanje v institucije, nepoznavanje storitev in servisov, kamor se lahko obrnejo po pomoč, in stigmatizacija nasilja, ki v okoljih, kjer se ljudje med seboj poznajo, predstavlja veliko oviro za prijavo. To po navedbah inštituta lahko razumemo tudi kot razloge za visok delež nepoznavanja organizacij, ki žrtvam nasilja nudijo pomoč v stiski in za močno izraženo strinjanje o nezadostnih virih pomoči.
Kot so navedli, je 67 odstotkov vseh vprašanih v anketi menilo, da na podeželju ni dostopnih dovolj tovrstnih virov, pri čemer močno izstopa izjemno visok delež žensk - tako jih je odgovorilo kar 75 odstotkov. "Če vemo, da gre za populacijo, ki je zaradi nasilja najbolj pogosto v najhujši nevarnost, je to podatek, ki zasluži ustrezno obravnavo sistemske ravni," so zapisali.
Pomembnost usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja se zdi pomembna polovici vprašanih v raziskavi o enakosti spolov med osebami, ki živijo na podeželju. 23 odstotkov oseb, ki delajo na kmetiji in imajo urejeno socialno zavarovanje, se s tem ne strinja, medtem ko se s tem strinja 93 odstotkov oseb, ki na podeželju živijo.
