Ne iz pietete, iz dolžnosti do poezije naj bodo objavljene

Devetnajstega junija je minilo natanko sto let od rojstva Ivana Hribovška, pesnika, ki je dolgo sodil med »zamolčane«. V rodni Radovljici so se mu poklonili z vrsto dogodkov: z literarnim večerom, dvema razstavama v radovljiški knjižnici ter izidom monografije, v kateri je predstavljena bogata knjižnica, ki jo je uspela ohraniti pesnikova družina. Umrl je v povojnih pobojih, star komaj dvaindvajset let.

Prišla bo ura, ko bo treba iti: / nihče ne ve, ne kam in ne zakaj, / pekel nasilja, kletev in izdaj / se bo odprl v podobi grozoviti.

Tako se glasi prva kitica Pomladne pesmi 1944. Sredi vojne vihre, ki je usodno posegla tudi v življenje njegove družine, jo je zapisal tedaj komaj dvajsetletni Ivan Hribovšek, skromen, resen in izjemno razgledan študent klasične filologije na Dunaju, doma iz Radovljice. Posvetil jo je svoji prijateljici in zaupnici Anici Resman; prav njej gre zahvala, da se je Hribovškova pesniška zapuščina ohranila. Pesnikovo življenje se je namreč končalo v povojnih množičnih pobojih.

Resen fant, odličen učenec

Rodil se je 19. junija 1923 kot prvi od štirih otrok. Kot odličen učenec je šolanje nadaljeval na škofijski klasični gimnaziji, kjer je kot komaj 15-leten objavil svoji prvi dve pesmi. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Tudi tam je bil po učnih dosežkih izstopajoč. Še najstnik je bil, ko se je lotil prevoda Sofoklejeve Antigone in ga leta 1941 dokončal, prevajal je tudi rimskega lirika Katula in grškega dramatika Ajshila.

Vihravi čas vojne

Kot je v začetku devetdesetih v spremni študiji k zbirki pesmi Himna večeru navedel France Pibernik, se je Hribovšek sredi leta 1941 vrnil na Gorenjsko in se kot 18-letni mladenič vključil v odporniško gibanje, dejaven je bil v skupini krščanskih socialistov. Gimnazijo je leta 1943 dokončal v Beljaku, spomladi leta 1943 pa se je na Dunaju vpisal na oddelek za klasično filologijo.

Dolgo se je izmikal vpoklicu v nemško vojsko, konec leta 1944 pa je, kot pravi Pibernik, po dokončnem odklonu od partizanskega gibanja, ki je bil med drugim posledica brezobzirnih partizanskih likvidacij, odšel v domobransko postojanko na Brezjah.

Spomladi 1945 se je skupaj z drugimi gorenjskimi domobranci umaknil čez Ljubelj, v taborišče Vetrinje, od koder so jih, kot je znano, Angleži nato izročili partizanom. Tudi Hribovška. Kje in kdaj natančno se je končalo njegovo življenje, ni znano, verjetno pa v množičnem grobu v Teharjah ali kje drugje v bližini Celja, meni Pibernik.

V kritičnih dneh pred odhodom čez Ljubelj je dolgoletni prijateljici, Radovljičanki Anici Resman, uspel izročiti rokopis svoje pesniške zbirke Pesmi Marjana Gostiše. Resmanova je nato rokopis skupaj s kopijo rokopisne zbirke Pesmice leta 1964 po osebni pošti poslala pesnikovi sestri Pavli v Argentino.

Prvi izid v Argentini

Takole je dobrih trideset let kasneje Pavla Hribovšek o bratovih pesmih pisala v objavi na spletu. »Najprej smo jih prebirali v družini, nato sem jih pretipkala in s strahom pokazal dr. Tinetu Debeljaku. On je bil zelo navdušen, ko jih je prebral. Tako je zapisal: 'Listal sem te majhne, majhne lističe ... pa saj to ni ''petošolska pubertetna'' poezija, to je umetnost, to je pesnik! Tako mlad, pa tako zrel! Ne, ne iz pietete, iz dolžnosti do poezije naj bodo objavljene.'«

V Argentini so izšle leta 1965, šele leta 1989 pa je pri nas Nova revija izdala obsežen izbor Hribovškove poezije in esej Franceta Pibernika. Profesor Pibernik je nato čez leto dni za tisk pripravil Hribovškovo pesniško zbirko iz leta 1944.

Stota obletnica rojstva

Dne 19. junija je minilo natanko sto let od Hribovškovega rojstva, ki so se mu v rodni Radovljici poklonili z vrsto dogodkov. Osrednji je bil literarni večer prav na dan pesnikovega rojstva v Radovljiški graščini, kjer sta Hribovškove pesmi in izseke iz njegovih pisem brala in interpretirala dramska igralca Jernej Gašperin in Gregor Čušin; slavnostni govornik je bil pesnik, esejist in prevajalec dr. Brane Senegačnik.

Že v začetku meseca so v radovljiški knjižnici odprli tudi razstavo, posvečeno stoti obletnici rojstva tega izjemnega Radovljičana. Avtorja dokumentarne razstave z naslovom Povedat pridem, ko jo bom obudil sta profesor France Pibernik in Janez Zaletel, sin Hribovškove mladostne prijateljice Anice Resman, kasneje poročene Zaletel.

Hribovškova knjižnica

Pregled knjižnega gradiva iz Hribovškove knjižnice je pripravil zgodovinar in bibliotekar Jure Sinobad. Kot je pojasnil, je knjižno gradivo Ivana Hribovška Knjižnici A. T. Linharta podarila Hribovškova nečakinja Marija Ferjan.

Knjige je pred propadom ohranila njena mama, pesnikova sestra Lojzka, ki je Sinobadu takole pojasnila izvor predane družinske dediščine: »Knjige, ki so bile v lasti mojega strica Ivana Hribovška, je hranila moja mama Lojzka. Ohranile so se po srečnem naključju, kajti v vojnem času in v prvih letih po vojni so bile v hiši večkrat preiskave. Moja mama o teh časih ni veliko govorila. Še najboljši prijateljici sta bili z gospo Anico Zaletel. Meni in mojemu bratu pa ni kaj dosti povedala. Naša hiša je stara skoraj dvesto let in na podstrešju so bile razne skrinje, gajbice in predalniki, ki so bili napolnjeni s knjigami in revijami. Leta 1976 smo hišo precej prenovili, tako da smo te stvari spravili skupaj, potem pa se je mama odločila, da jih preda knjižnici.«

Podarjene knjige so v knjižnici uredili in shranili v domoznanskem arhivu. Spomladi 2020 so se lotili podrobne bibliografske obdelave in vsebinske analize gradiva, ki obsega 399 enot, od tega je večina knjig in brošur, največ s področja klasične filologije. »Prednjačijo izdaje starih grških in rimskih avtorjev v stari grščini in latinščini s komentarji ... Knjige so izhajale v časovnem obdobju, ki zajema dobrih sto let. Najstarejša je nemška izdaja Aristofanovih komedij v stari grščini iz leta 1842, zadnje knjige iz prevzete Hribovškove knjižne zapuščine so izšle leta 1943.«

Bogato zapuščino Hribovškove knjižnice je Sinobad popisal in ovrednotil v monografiji z naslovom Knjižnica Ivana Hribovška, ki jo je ob 100. obletnici pesnikovega rojstva izdala Knjižnica A. T. Linharta Radovljica.

Bog vedi, kdaj že vse sem bil izgubil.
Morda v molčanju mrtvega srca
spet pesem vdano bi zatrepeta.
Povedat pridem, ko jo bom obudil.
(zadnja kitica pesmi Pomladna pesem 1944)