Glejmo v Beograd, glejmo v Budimpešto
Ko govorimo o Srbiji in Madžarski, ne gre za veliki in vodilni državi v Evropi ali Evropski uniji, a zgodovina uči, da se krize pogosto začnejo v natanko takšnih državah. Ni treba prav do leta 1914 in sarajevskega atentata, ki je sprožil prvo svetovno vojno, dovolj se je spomniti poznega poletja 1989 in dogodkov v Kninu, ki so vodili v balkanske vojne. Verjamemo, da smo od takšnega razpleta še daleč, a vendar ... Srbske in predvsem madžarske volitve zato niso tako brez vsakega pomena za nas v Sloveniji, kot bi si kdo utegnil misliti.
Srbska aktualna in zelo verjetno prihodnja oblast, denimo, strumno podpira prizadevanja Milorada Dodika po večji samostojnosti Republike Srbske. Kaj bi ponovni poskus oblikovanja velike Srbije pomenil, pa je jasno. Da vojna sredi Evrope leta 2022 ni povsem nemogoč scenarij, že mesec dni in pol spremljamo v Ukrajini. Srbijo je zanimivo opazovati tudi, ker kljub izpričani želji postati članica Evropske unije brez težav kot investitorje na veliko sprejema Kitajce in Arabce, čemur se v EU skušajo izogibati. Vučićeva Srbija tako na neki način igra podobno igro, kot jo je Titova Jugoslavija - na obe strani in predvsem zasledujoč lastni interes.
Srbske in predvsem madžarske volitve niso tako brez vsakega pomena za nas v Sloveniji, kot bi si kdo utegnil misliti.
In potem Madžarska.
Srednje velika država z močno dediščino socializma in še močnejšo dediščino nekdanje imperialne sile se je izkazala kot učinkovita izvoznica svojega modela demokracije. Sčasoma se je o Madžarski v Bruslju začelo govoriti kot o resnem igralcu, omenjalo se jo je ob boku skupini velikih držav, ko so Italija, Nemčija, Španija, Poljska ali Francija. Pomagala je oživiti blagovno znamko višegrajske skupine iz sredine devetdesetih let in jo napolnila z vsebino, ukrojeno na duha časa. Gre za kombinacijo nazadnjaških pogledov na družbo (anti LGBT retorika in delovanje, retradicionalizacija), postfaktičnosti (pa kaj, če dejstva ne ustrezajo resničnosti, mi vztrajamo na svojem) in skrajnega populizma, kakršnemu smo bili boleče priča v času Donalda Trumpa.
Formalno tej obliki demokracije ne moremo očitati prav veliko, volitve so izpeljane v rokih, na njih ni omejitve kandidiranja in njihove izide se upošteva. Je pa res, da se za izid poskrbi davno pred odprtjem volilnih mest. Z utišanjem kritičnih glasov, s podreditvijo mehanizmov nadzora v družbi, z razdelitvijo premoženja pravim poslovnežem, z obvladovanjem medijev in namestitvijo pravih ljudi na ključna mesta. Možnosti za presenečenje so na volilni dan potem manjše.