39 igranih, dokumentarnih in kratkih filmov iz 45 držav tudi letos predstavlja nekonvencionalne, kritične in umetniško ambiciozne perspektive mlade generacije evropskih filmskih ustvarjalcev.

Na otvoritvi je bil prikazan tudi film Nočna sirena mlade slovaške režiserke Tereze Nvotove iz festivalske sekcije Night sight. Foto: Spletna stran Tereze Nvotove
Na otvoritvi je bil prikazan tudi film Nočna sirena mlade slovaške režiserke Tereze Nvotove iz festivalske sekcije Night sight. Foto: Spletna stran Tereze Nvotove

Crossing Europe, filmski dogodek, ki, če prevedemo njegovo ime, s filmi preči Evropo, že 19 let ponuja vpogled v celino s kompleksno zgodovino in še kompleksnejšo sedanjostjo. Letošnja edicija tako poteka pod geslom "Evropa, moramo se pogovoriti!". Veliko filmov na programu se posveča družbeno-političnim temam, denimo vojni, migracijam, položaju žensk in ekologiji. Tako kot v prejšnjih izdajah festivala je tudi letos poseben poudarek na raznolikosti in spolni uravnoteženosti pri programski selekciji, tako so kar 53 odstotkov filmov na letošnjem programu (so)režirale ženske.

Tudi tri od že tradicionalno štirih otvoritvenih filmov, ki so bili prikazani v sredo zvečer, so režirale ženske. Eden od njih je navdušujoč prvenec španske režiserke Estibaliz Urresole Solaguren z naslovom 20000 vrst čebel, ki se posveča iskanju identitete v otroštvu, za katerega je komaj osemletna Sofía Otero na Berlinalu prejela srebrnega medveda za najboljšo glavno vlogo. Na otvoritvi je bil prikazan tudi film Nočna sirena mlade slovaške režiserke Tereze Nvotove iz festivalske sekcije Night sight, ki je posvečena žanrskemu filmu. Film se naslanja na ljudske, nemalokrat grozljive pripovedi o čarovnicah, v katerih ne manjka golih obredov v mesečini, sporazumevanje z živalmi in uporaba zdravilnih zelišč.

A čeprav je nastavek filma, ki v znane konvencije vpleta sodoben kontekst globoko zakoreninjenih patriarhalnih struktur, obetaven, tudi zato, ker se srednjeevropske režiserke ne lotevajo pogosto žanrskih filmov, se žal filmska pripoved prehitro raztrešči na preveč pripovednih niti, ki niso povsem dodelane, zaradi česar film hitro izgubi začetni naboj. Med otvoritvenimi filmi sta bila prikazana še dokumentarec Vzhodna fronta avtorjev Vitalija Manskega in Jevhena Titarenka, ki se ukvarja z aktualno situacijo v Ukrajini, ter film posvečen letošnji osrednji gostji festivala, grški igralki Angeliki Papoulii – prikazali so dramo Syllasa Tzoumerkasa Šus v glavo iz leta 2014, ki neprizanesljivo slika učinke grške finančne krize na prebivalstvo.

Med filmi na programu letošnjega festivala izstopa igrani film mlade armensko-nemške režiserke Milene Aboyan. Elaha, glavna junakinja, je mlada Kurdinja v Nemčiji, razpeta med brezpogojno ljubeznijo do družine in lastnimi željami. Čeprav ji je najbolj pomembno, da je v dobrem odnosu s svojo družino, se bori s patriarhalnimi pravili skupnosti, ki jo kot žensko omejujejo. Film pod drobnogled vzame koncept dokazovanja nevestine nedolžnosti pred poroko in Elaho spremlja v psihološkem procesu emancipacije, v katerem spozna, da je lahko zvesta sama sebi le tako, da se brez zadržkov in strahu sooči s tistim, kar jo omejuje. Režiserka nam je povedala, kaj jo je navdahnilo, da je posnela ta film.

Moj navdih za zgodbo in to temo je bila jeza. Prav jeza me je spodbudila, da povem to zgodbo. Stoletja so bila ženska telesa opazovana in nadzorovana. Koncept tega, da morajo ženske dokazovati svojo nedolžnost, je pravzaprav vzpostavljanje popolnega nadzora nad njihovimi telesi.

Milena Aboyan

Milena Aboyan je za Ars povedala: "Moj navdih za zgodbo in to temo je bila jeza. Prav jeza me je spodbudila, da povem to zgodbo. Stoletja so bila ženska telesa opazovana in nadzorovana. Koncept tega, da morajo ženske dokazovati svojo nedolžnost, je pravzaprav vzpostavljanje popolnega nadzora nad njihovimi telesi. Zame je bilo pomembno, da spregovorim o tej težavi, saj je to še en način sistematskega zatiranja. Mislim, da ta koncept temelji na sistemu, ki zatira, in po vsem svetu obstajajo takšni koncepti, s katerimi nadzorujejo ženske in njihova telesa. In če s filmom ali kako drugače opozorimo na to mizoginost, upam, da se nam nekega dne ne bo treba ukvarjati s tem vprašanjem."

Režiserko smo vprašali tudi o tem, kako je v procesu snovanja filma razmišljala o dihotomiji med ohranjanjem tradicije in žensko emancipacijo.

"V filmu glavna junakinja izreče stavek: 'Rada imam svojo družino in ljubim našo tradicijo.' Niso mi pa všeč nekatera njena pravila. V filmu poskušam kulturo in tradicijo predstaviti kot lepi, z veliko topline. Le en del te tradicije je problematičen. Mislim, da je to film, ki ljudi ne deli na dobre in slabe. Gre za ljudi, ki so pravzaprav vsi ujeti v sistem. Mislim, da je to največja težava. Rada imam tako glavno junakinjo kot vse druge ljudi v tem filmu. Mislim, da je ta kultura zelo lepa, navsezadnje je to moja kultura. Številni v tej skupnosti so bili hvaležni, da sem naredila ta film, s to temo. Tudi ženske, ki morda niso soočene s to težavo, so se lahko poistovetile z glavno junakinjo. Mislim pa, da se spremembe lahko zgodijo le, če postanemo glasne."

Festival Crossing Europe v Linzu s filmskimi projekcijami in dogodki s filmskimi gosti poteka še vse do ponedeljka, 1. maja, že dan prej pa bodo podeljene tudi nagrade.

Iz oddaje Gremo v kino.