Miklavž

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 9. december 2022 / 13:29  

Srečali smo se s prvim od treh dobrih mož, ki nas obiskujejo v decembru. Miklavž ima na slovenskem najdaljšo tradicijo. Je zavetnik ribičev, splavarjev, mornarjev, zato so cerkve, posvečene sv. Miklavžu, pogosto ob rekah ali krajih, ki so bili v preteklosti povezani z vodo. Ljubljanska stolnica ima zavetnika sv. Nikolaja, prav tako stolnica v Murski Soboti, cerkev v Litiji. Nam najbližja cerkev, posvečena sv. Nikolaju, je v Strahinju. Miklavž v spremstvu parkeljnov in angelčkov še vedno prihaja v naše vasi. Ko se petega decembra znoči, tedaj so ceste prazne, ljudje so doma, nimajo opravkov in čakajo obisk Miklavža. Kakšno bogastvo je v naših vaseh, v ljudeh, predvsem v mladih, ki to navado vzdržujejo, se zbirajo in hodijo od hiše do hiše. Naša vas je ravno prav majhna, da lahko sprevod obišče vse hiše. Kjer so majhni otroci, je to veselje. Je radost, malo strahu, radovednosti, kaj je to, kdo se skriva pod temi kožuhi. Dokler bom živela v naši vasi in dokler bodo parkeljni hodili od hiše do hiše, bom zanje pekla rogljičke. Tako sem navadila sprevod in sebe. Z navado pa je tako, ko jo ti zapustiš, tudi ona tebe. Otroci povedo, kako so bili razočarani, ko so v predalu našli njihova pisma Miklavžu. Stari so bili kakih deset let. Napisali so pismo in ga položili na okensko polico. Ni nujno, da je pismo pobral že prvi dan. Miklavž ima vedno veliko dela. Sedaj so že vsi veliki. Letos so dobili prav posebno darilo. Svoj pralni stroj, da bodo svoje cunje lahko prali in obešali kar sami. Precej so bili začudeni, dobro pa vedo, da so v letih, ko je samostojnost njihova največja naloga. Potem je na mizi pustil le še piškote vseh vrst in okusov, kvašene parkeljne in malenkosti. Pravzaprav je Miklavž to, da hiša diši, da spečeš piškote, pričakaš doma spremstvo hudobcev z Miklavžem in angelčki. Edino Rok je še oddal svoje pismo na okensko polico in napisal: » Dragi Miklavž! Prosim prinesi mi Božička. Potrebujem debele rokavice, s katerimi se bom lahko vozil s kolesom tudi pozimi.« Ko je bil še majhen, je napisal: »Dragi Miklavž, prosim prinesi mi Božička.« Tedaj nisem vedela, kaj je otrok s tem mislil. Naj mu prinesem čokoladnega Božička, takega iz blaga, igračo, da bi dobil darila za Miklavža in za božič. V trgovini sem našla plastičnega Božička na baterije, ki je pel in plesal. Ho, ho, ho, je zaklical, potem pa je zaplesal nekaj taktov po znanih melodijah. To igračo smo imeli, dokler ni povsem nehala brneti in piskati. Koliko smeha je bilo na račun tega Božička, si lahko le predstavljate. Taki spomini in dogodki so najlepša darila in najlepši prazniki. Imamo jih, če jih gojimo iz leta v leto, če preidejo v navado, če nam predstavljajo veselje in si jih želimo.