»Z dijaki moraš biti iskren. Jim povedati, kaj je narobe ali slabo in kako se lahko izboljšajo. To moraš povedati tako, da dijaka ne potlačiš, da mu ne vzameš motivacije,« pravi doc. dr. Uroš Ocepek, profesor računalništva za Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje (STPŠ).
Med drugim je sestavil ekipo dijakov, ki je za podjetje Dewesoft posnela promocijski korporativni video, četverica teh dijakov pa se je nato odločila izdelati škrinco (po zasavsko to pomeni napolitanka), švicarski nož 21. stoletja v obliki napolitanke, prav na pobudo Dewesofta in dr. Jureta Kneza. Dijakom zdaj Ocepek svetuje, kako naj delajo prave korake pri razvoju produkta in podjetja.
Zgodbo škrince smo predstavili v okviru izbora Časnika Finance Najpodjetniška ideja, saj bomo v okviru izbora NPI 2022/23 pogledali tudi podjetnost in projekte v šolskih okoljih.
Ocepek, ki so mu dijaki v času, ko je doktoriral, nadeli ime dr. Uki, je bil spomladi izbran za najbolj navdihujočega učitelja. Jeseni bo tako slovenske kolege predstavljal na izboru najboljših učiteljev na svetu Global Teacher Prize.
Njegovo posebnost lahko opišemo kar s projekti, ki jih je delal z dijaki: programirali so igre, v katerih so nastopali pokemoni, liki iz Gospodarja prstanov, tudi Igre prestolov, igro, katere rdeča nit je slovanska mitologija, pred tremi leti so se lotili napovedovanja zmagovalca Eurosonga ter bili pri napovedi finalistov in zmagovalca stoodstotno uspešni.
Dijaki inovatorji
Delajo tudi na področju umetne inteligence, obogatene in navidezne resničnosti. Njihova je tudi inovacija BCI-slikar. Na glavo si nadenete kapo, ta pa s senzorji zaznava misli, s katerimi potem slikate na digitalno platno. Inovacija je prejela zlato priznanje zasavske gospodarske zbornice, na nacionalnem tekmovanju GZS pa prejela posebno priznanje za inovacijski izziv leta 2020 za sodelovanje kulturno-kreativnih industrij in gospodarstva.
»Učitelj mora biti na vsako uro dobro pripravljen, da se vidi, da ve in zna. Če česa ne zna, mora dijakom iskreno povedati. Imam to srečo, da sem zaradi vrste predmetov, ki jih poučujem, z dijaki skupaj od šest do deset ur na teden. Tako jim lahko res pokažem, da me vsak dijak zanima, da mi ni vseeno zanj. In tako si pridobiš njihovo zaupanje in spoštovanje, ne strahospoštovanje. Včasih izvem za njihove ljubezenske težave celo prej kot njihovi starši …« pripoveduje Ocepek, ki želi svoje učence čim bolje pripraviti za kariero in življenje.
Zakaj medkolegialno ocenjevanje?
»Predvsem pa je treba dijakom pojasniti, v čem je smisel učenja določenih vsebin,« poudarja iskriv sogovornik. Ponavadi to naredi tako, da jim predstavi konkretne primere uporabe znanja. Posebnega ga dela tudi to, da okolje iz gospodarstva poskuša ustvariti v razredu.
»Tako lahko po bolj mehki poti spoznajo agilni razvoj aplikacij. Uvedel sem tedenska poročila, spodbujam medkolegialno ocenjevanje. Dijakom povem, da to ni tožarjenje, ampak vrednotenje svojega dela. Saj je prav, da si iskren in poveš, kako je bila stvar opravljena,« našteva Ocepek.
Prek agilnega razvoja spodbuja skupinsko delo, tako da oblikuje heterogene skupine. Boljši dijaki so vodje in tudi tedenski poročevalci o tem, koliko so se v skupini učili, kako je z opravljanjem domačih nalog, kje imajo težave.
»Boljše dijake opolnomočim za vodenje, saj so odgovorni za svojo ekipo in uspešnost njenega delovanja. Vpeljal sem tudi igrifikacijo in risanke,« pojasnjuje sogovornik, ki vsako leto daje več poudarka mehkim veščinam.
Strokovnjak da, kaj pa preostalo?
Zakaj? »Podjetje po štirih letih šolanja dobi strokovnjaka z določeno ravnijo znanja. Ker je hodil v šolo, je socializiran. Vprašanje pa je, ali je navajen na skupinsko delo, ali zna svoje znanje prodati … Tega naše šole ne učijo. In zato je učiteljski poklic pomemben, saj učitelj omogoči, da dijaki te vrednote in potrebne veščine pridobijo,« poudarja Ocepek, ki vse to dela pri rednih strokovnih modulih.
Preprosteje povedano – vse te prijeme uporablja znotraj obveznega kurikula. »Katalogi znanja so samo ogrodje, preostalo je na učitelju. Pri programiranju je seveda jasno, da se morajo naučiti, kaj je spremenljivka, kaj so ločitveni stavki … Kako bo dijak to dosegel, pa je na meni. Moji dijaki drugega letnika programirajo računalniške igre in pri tem se naučijo vsega, kar potrebujejo – kako se pripravijo program, dokumentacija, knjižnice … Učitelji se verjetno še vedno bojijo zunanjega nadzora in raje učijo po principu iz časa Marije Terezije, kot pa da bi delali tako, kot je za dijake najbolje,« razmišlja profesor.
Ministrstvo ne ve, kaj se dogaja
Po njegovem mnenju je pomembno, da si učitelj prizadeva za zanimivo podajanje znanja. Pa tudi ministrstvo za šolstvo bi se lahko, kot poudarja, »bolj zanimalo za učitelje in učiteljski poklic, kot trenutno se. Zdaj, ko me bolj poznajo in ko predstavljam projekte, ki smo jih izpeljali z dijaki, so začudeni, ker tega prej niso vedeli. »Zakaj tega ne vemo?« sprašujejo, sam pa odgovarjam: »To se morate pa sami vprašati.«
Ministrstvo za šolstvo bi moralo imeti oddelek, saj imajo ljudi dovolj, ki bi se zanimalo za dogajanje na šolah. Šole bi jim pošiljale rezultate s tekmovanj in projektov. »Tako bi imeli pregled, boljše šole in učitelje bi lahko izpostavili, hkrati bi bila to pregledna izkaznica slovenskega šolstva. V Evropski uniji nimajo pojma, kakšna je Slovenija na področju šolstva. Ko sem bil z desetimi dijaki v Španiji, kjer so delali računalniške igre, so bili v šoku, ko so videli dijake 2. letnika srednje šole, ki znajo programirati. Pri njih je programiranje v 3. letniku fakultete …« pojasnjuje Ocepek, ki je iskreno povedal, da so se zato na usposabljanju njegovih dijakov ustrašili.
»Pomembno je, da sem cenjen v razredu«
Po njegovem mnenju se kot Slovenija na področju šolstva premalo promoviramo, poklic učitelja je samo eden izmed poklicev, širša javnost pa se ne zaveda, kako pomembno vlogo ima. »Učitelj vpliva na to, kako se bo mladostnik izkazal kot učenec. Ne sme ga zatreti, ampak mora spodbujati njegove talente. Hkrati smo učitelji branik vrednot,« razmišlja.
In ko ga vprašamo, ali je učiteljski poklic v Sloveniji cenjen, odgovori: »Če gledamo spletne klepetalnice, bi sklepali, da poklic ni cenjen. A zame je najpomembneje, da sem cenjen pri dijakih v razredu, dijaki so moja publika, oni so moji uporabniki ali kupci mojih storitev, če hočete,« zelo realno pove Ocepek, ki se med drugim ukvarja tudi z rodoslovjem, za delo z dijaki pa mu ne zmanjka energije in idej.
»Sem hiperaktiven, inovativen in želim izstopati, k čemur spodbujam tudi dijake. Vsako leto razvijem nov projekt ali nov vidik, saj se mi zdi to najboljša naložba za dijake,« pravi Ocepek, ki zna motivirati na prav poseben način. Kako? Dijakom je pred leti obljubil, da bo, če bodo vsi prišli do mature, na podelitev maturitetnih spričeval prišel oblečen v Pikačuja, najbolj znanega pokemona.
Zakaj ne gre na fakulteto?
Dijakom žal ni uspelo, je pa letos uspelo drugi generaciji pri enem od testov. In je februarja ves dan po šoli paradiral v rumenem pajacu. To je bila na šoli prava poživitev, ki so jo vsi potrebovali, saj je bilo še med epidemijo covida. »Imel sem kar tremo. Nisem ekstrovertiran tip človeka. Dijaki so me naučili, da sem nekoliko bolj odprt,« v smehu pripoveduje Ocepek.
Čeprav bi že več let lahko delal na fakulteti, Ocepek ostaja na srednji šoli. »So mi že ponujali druga delovna mesta za boljšo plačo, ampak se tu bolj vidim. Več mi pomeni, da sem svoboden in da dijakom lahko dajem več.«
