Prva poskrbi za zaščito stavbe pred polet­no vročino in zimskim mrazom, druga jo mora obvarovati pred fizičnimi vplivi vremenskih dejavnikov in zadostiti estetskim potrebam lastnika stavbe. Zadnja plast ima še eno ključno vlogo. Omogočati mora prehod bivalne vlage iz stavbe ven in preprečiti vdor zunanje vode v konstrukcijo.

Na splošno velja, da je na slovenskem trgu dovolj velika izbira primernih fasadnih sistemov za vse tipe in vse starosti stavb. Kot vedno pa je ključen človeški dejavnik. Na to opozarjam v prispevku, ko navajam pogoste napake.

PREBERITE ŠE: FASADNI SISTEMI ZA ZAČETNIKE

Tri plasti zidane stavbe

Pri energetskem svetovanju ločeno izpostavljam tri različne plasti obodnega zidu, od katerih vsaka opravlja svojo funkcijo.

Nosilni zid: Osnova so zunanji zidovi, nekdaj kamniti, zdaj iz različnih materialov. Pri starejši gradnji je njihova naloga, da nosijo stavbo in akumulirajo toploto ali hlad. Po letu 1964 so nalogo statične nosilnosti začeli pre­vzemati armiranobetonski stebri in plošče.

Toplotna izolacija: Sledi toplotna izolacija na zunanji strani. Ta plast je bila včasih debela vsega nekaj centimetrov, danes je za »navadno« stavbo standard od 20 do 25 cm. Njena glavna naloga je, da zmanjšuje zimsko ohlajanje in poletno pregrevanje. Predpisano je, da toplotna prehodnost fasade (U) ne sme presegati 0,20 W/m² K.

Zaključni sloj: Zadnji sloj ustvari zunanji videz fasade. Estetska merila so pomembna pri izboru, niso pa edina. Zaključni sloj mora predvsem dobro zaščititi izolacijo pred mehanskimi poškodbami in vplivom vremena. Danes prevladujejo tankoslojne fasade. Vse pogostejše pa so prezračevane fasade, ki omogočajo učinkovito odvajanje kondenzirane vlage iz zunanje plasti toplotne izolacije.

Tri plasti lesene stavbe

Pri sodobni leseni gradnji se pojavijo še tri dodatne plasti na notranji strani nosilne stene, ki jih spodaj naštevamo od stene proti prostoru. Pri slabi ali nepopolni izvedbi imajo lahko velik vpliv na fasado.

Zrakotesna plast, ki jo zagotavlja 100-odstotno zatesnjena parna ovira, prepreči »pihanje« in prehod bivalne vlage skozi konstrukcijo in stike.

Inštalacijska plast omogoča razpeljavo inštalacij znotraj zrakotesnega ovoja.

Stenska obloga na notranji strani.

!!galerija!!

Materiali za fasado

Izbor je velik in raznolik, novosti je veliko. Zato se splača pred odločitvijo pregledati spletno stran Eko sklada, kjer so predstavljene subvencije za fasade. Tam so predstavljeni različni fasadni sistemi in minimalna debelina toplotne izolacije, pri kateri so graditelji upravičeni do subvencije. Seveda minimalna ne pomeni tudi optimalne debeline. Sam vedno predlagam debelejšo toplotno izolacijo in to tudi podprem z dejstvom, da vsak nadaljnji centimeter podraži kvadratni meter gotove fasade le za 1,7 odstotka. Tako stane kvadratni meter gotove fasade s 25 cm izolacije le 8 do 10 odstotkov več kot iz 20 cm. Razlog, da je tako, je preprost: kupimo le več izolacije, vsi drugi stroški ostajajo enaki, ne glede na debelino. To pomeni delo, gradbeni oder, lepilo, mrežico in zaključni sloj.

Pri odločanju o materialu je dobro vedeti, da izbiramo med tremi razredi toplotne izolacije. Določa jih toplotna prevodnost materiala, izražena z lambdo (λ). Nižja ko je, bolj izolativen je material.

Izolacijsko najslabši razred ima lambdo pri­bližno 0,041 W/mK. Najbolj znan predstavnik tega razreda je bel EPS (ekspandirani polistiren, po domače stiropor). Ta razred se že pospešeno umika novim materialom z izboljšano izolativnostjo, ki imajo lambdo okrog 0,032 W/mK. Najbolj znan predstavnik je neopor (črni stiropor). Danes so v tem, srednjem razredu skoraj vse vrste toplotne izolacije za fasade. Je pa vseeno nujno po­gledati na tehnični list, da vam prodajalec ali izvajalec ne podtakneta kukavičjega jajca. V tretji razred uvrščamo najnovejše izolacije, ki že dosegajo lambdo okrog 0,020 W/mK. Najbolj znane so poliuretanske in bakelitne izolacije, kot npr. puren ali weber super 20.

Za preprosto in razumljivo razlikovanje med razredi si pomagamo s formulo 20-16-10. To pomeni, da je 20 cm prvega razreda izolacijsko enako 16 cm drugega in 10 cm tretjega.

Pritrjevanje izolacije

Toplotna izolacija se na steno vgradi z lepilom. Prvotno se je za pritrjevanje uporabljala podobna lepilna masa kot za keramiko. Danes prevladuje način z montažno peno, v žargonu imenovano purpen. Montažnih pen je veliko in se razlikujejo po lastnostih, zato jih proizvajalci izolacijskih materialov navadno predpišejo. Za vse je značilno, da med sušenjem ne nabreknejo ali se skrčijo. Vsako toplotnoizolacijsko ploščo še dodatno pritrdimo s kovinskimi ali plastičnimi sidri. Tudi tu proizvajalci predpišejo gostoto in razpored sider.

Izolacijsko ploščo vedno lepimo le zadaj in nikoli na medsebojnih stikih, kot se v praksi pogosto dogaja takrat, ko izvajalci zapolnijo špranje med ploščami, ki so posledica nenatančno odrezanih plošč ali neravnega polaganja. Temu in tudi kombiniranju različnih izolacijskih materialov pod zaključnim fasadnim slojem se izogibajmo. Idealno je, da je na stikih z zaključnim slojem en sam material, saj vsak od njih deluje drugače.

Zaključni sloj

Danes prevladujejo tankoslojne kontaktne fasade s štirimi sloji skupne debeline nekaj milimetrov. Prvi sloj je lepilo, ki se nanese na toplotno izolacijo. Vanj se vtisne armaturna mrežica in zalika lepilo. Z drugim slojem lepila se naslednji dan naredi ravna in gladka površina. Tretji sloj predstavlja armaturna mrežica velikosti 100 x 50 cm na vseh štirih vogalih okenskih odprtin in na zgornjih vogalih vratnih odprtin, ki se položi pravokotno na diagonalo okenske in vrat­ne odprtine. Ta prepreči razpoke na fasadi. Nekateri proizvajalci zahtevajo pri vgradnji zaključnega sloja še premaz, ki poskrbi za dober oprijem zaključnega sloja na podlago.

Zaključni sloj je pomemben del fasadnega sistema, saj mora le z nekaj milimetri debeline zadostiti fizikalnim in estetskim zahtevam. Fizikalne zahteve so paropropustnost, vodoodbojnost in vodovpojnost, prožnost in hkrati trdnost, obstojnost barv, vezava na podlago in v zadnjem času zelo zaželena samočistilna sposobnost.

Poznamo več vrst zaključnih slojev fasade. To so akrilni, silikatni, silikonski in mineralni. Vsak ima svoje prednosti in slabosti, zato naj optimalnega izbere proizvajalec ali fasader.

Težave zaradi napak pri izvedbi

Vsaka stavba se stara, kar se pri fasadi opazi kot umazanija ali bledenje barve zaradi sonca. To je normalno staranje površine in ga ne moremo preprečiti, lahko pa se čez leta odločimo za osvežitev. Praviloma to pomeni pranje ali celo nov oplesk fasade.

Pri izdelavi fasade nas morajo skrbeti strukturne težave, to je izvedbe, ki jih z znanjem in dobrimi izvajalci lahko preprečimo.

Navajam mesta, ki so praviloma slabo izvedena. Najpogosteje se napake pojavijo okrog vratnih in okenskih odprtin, na stiku fasadne in strešne toplotne izolacije mansardnega stanovanja, napaka je tudi nekakovostno izvedena toplotna izolacija prostora okrog zasutih temeljev, vključno z vertikalno in horizontalno drenažo. Enako problematična so vsa hladilna rebra, na primer balkon ali v stavbo vpete zunanje stopnice. Tudi električne in druge omarice na fasadi predstavljajo toplotne mostove. Umazanijo lahko povzročijo alge, glive, plesen ali lišaji, pogosto so na fasadi vidni stiki med ploščami in glave sider.