"Vse je na dlani: rahločutnost Leonor Leal in njenega izbranega Nokturna; kontrapunkt iz dveh delov, ki v kreaciji Ane Pandur po/rodita tretjega, Party Box; senzibilnost giba in glasbe Urške Centa v projektu Sinsonte, v grlu pozabljena pesem. Pa seveda udarni, čvrsti, a hkrati nežni ritem enega in edinega, Israela Galvána v uprizoritveno-glasbeni ekshibiciji Začarana ljubezen," so v opisu programa zapisali Bogdan Benigar, Andrej Jaklič in Ernestina van de Noort.

Pepe Habichuela, ki odpira festival, prepleta družinsko glasbeno izročilo z umetniško senzibilnostjo in vizionarstvom, na umetniški zemljevid ga je postavila osupljiva nadarjenost, ki je obrodila sadove v sodelovanju z največjimi osebnostmi flamenka in glasbe nasploh.

V četrtek bo nastopila domača plesalka Urška Centa s projektom Sinsonte, v grlu pozabljena pesem. Sinsonte, ptica štiristotih glasov, je oponašalka, ki oblikuje različne odtenke zvoka, da bi posnemala svojo okolico. Sinsonte je alegorija ptičjih vedenj in govoric, ki se zrcalijo v človeški podobi ter skozi gib in zvok iščejo živalskost. Svetloba in tema narave se potapljata v gib in zvok Urške Centa in Janija Modra, ki gledalca popeljeta v distopični svet, prežet s simboliko dvojnega, ki se skriva na vzporednih poteh ptice in človeka.

Petkov večer bo v znamenju katalonske pevke flamenka Mayte Martin, sicer vsestranske pevke in kantavtorice, ki velja za eno najpomembnejših pevk svoje generacije.

V soboto bo najprej pogovor o delu Leonor Leal, ki ji bo sledil še njen nastop s predstavo Nokturno. Nokturno v enem samem dejanju namenoma ne pripoveduje zgodbe, raje prinaša vtise trenutkov in občutke, ki jih sprožajo. Takšen milje je pisan na lik in osebnost Leonor Leal. Nič petja, brez velike zgodbe, z močno prezenco, hkrati močna in čutna suvereno vodi po nepredvidljivih poteh, ki jih pred nas razgrinja iz same sebe nastajajoča glasbena partitura obeh mojstrov, so zapisali v Cankarjevem domu. Leonor Leal velja za vsestransko ustvarjalko, ki se prilagaja raznovrstnim kontekstom in se spoprijema z izzivi, ki ji omogočajo umetniško rast.

Isti večer bo v Klubu CD-ja nastopila zasedba Vito Marence Flamenco Group, v njihovi avtorski glasbi se prepletajo prvine klasične, džezovske, latinskoameriške in indijske klasične glasbe, vendar v tradicionalni flamenkozasedbi.

V nedeljo se bo predstavila Ana Pandur s projektom Party Box. "Beli šum – solo za plesalko je prvi del plesnega dogodka v dveh delih, ki vzpostavlja in preizprašuje lastno igralno polje. Po zgradbi se naslanja na strukturo / okostje glasbenega sloga flamenka, vendar ga nenehno presega, spaja stične točke in jih znova razrešuje. Solo opredeljujejo tišina, belina, samota in v njih telo," so zapisali organizatorji.

V torek bo festival sklenil nastop Israela Galvana s predstavo Začarana ljubezen (El amor brujo ). Gre za balet, ki ga je v letih 1914–15 po libretu Gregoria Martíneza Sierre zložil Manuel de Falla. Israel Galván de los Reyes od drugih ustvarjalcev flamenka izstopa vsaj po tem, da nas nagovarja z lastnim izraznim jezikom, ki se ne zadovolji zgolj s plesom, Israel v večini svojih projektov nastopa tudi kot scenograf. A vseeno z gibom ustvarja lastno govorico, temelječo na prefinjeni mešanici bogate zgodovine flamenka, vpliva sodobnih plesnih praks in ogromne količine lastnega vloženega dela, ki vso to mešanico prelije v izviren, enkraten in karizmatičen nastop, so zapisali v njegovem opisu.

Med 25. in 27. februarjem bodo tudi tečaji, ki jih bo vodil Marco de Ana, plesalec, koreograf in plesni pedagog, ki je danes najbolj znan kot dolgoletni umetniški sodelavec Israela Galvána.

Ernestina van de Noort za MMC: Želeli smo predstaviti umetnike, ki si drznejo premikati meje

"Tako kot s festivalom Flamenco Biënnale Netherlands želimo tudi z Bi Flamenkom pokazati vznemirljivi vidik flamenka z zanimivim programom in umetniki, ki si drznejo prestopiti mejo stare umetnosti in pokazati, da je flamenko resna uprizoritvena umetnost, umetniška forma, ki lahko tvori dialog z drugimi umetniškimi oblikami, kot so moderni ples, sodobna glasba in džez," je za MMC dejala Ernestina van de Noort. Ob tem je izrazila upanje, da bo Bi Flamenko tako kot nizozemski festival postal svetišče za eksperimentiranje, kjer se lahko flamenko razvija v vsej svoji svobodi. "Z vsemi tremi izdajami smo poskrbeli za drzen program, po zaslugi umetniškega pogleda mojih kolegov, Bogdana Benigarja in Andreja Jakliča, ki sta v celoti sprejela predlagane vsebine."

Kot je poudarila, je cilj festivala zaznamovati zadnji razvoj v flamenku, pri čemer so povabili senzibilne umetnike, zvezdnike in mlade prihajajoče talente. "In seveda, pokazati tudi živahno slovensko flamenkosceno z obetajočimi domačimi umetniki. Festival predstavlja flamenko kot odprto in sodobno umetniško formo, v kateri tradicija odzvanja bogato in neizogibno, ki hkrati daje prostor novemu razvoju. Brez tradicije ni inovacije," je še dejala programska vodja in ob tem izrazila upanje, da bo program pritegnil tudi obiskovalce iz sosednjih držav.

Največja ovira pri pripravi programa je bila negotovost glede financ. "Pomanjkanje le-tega. In biti v nemilosti nenehno spreminjajočih se covidnih ukrepov. To, da nismo vedeli, kako bo virus vplival na kulturno življenje v prihodnosti. Če ne moreš prodati celotne dvorane, ker velja omejitev zmogljivosti, potem si previden glede dragih mednarodnih produkcij in se odločaš raje za skromnejše predstave," je orisala težave razmere, v katerih so pripravili festival. "A ker se covidna kriza le bliža koncu in se kulturni sektor znova odpira, nam na koncu ni bilo treba preveč oklestiti prvotnega programa. V nasprotju s prejšnjima dvema izdajama smo zdaj v manjših dvoranah, kar je posledica negotovosti glede prodaje vstopnic zaradi omejitev kapacitet."

Po njenih besedah so si želeli več spremljevalnih dejavnosti, a do zadnjega ni bilo jasno, ali bo prišlo do sproščanja ukrepov. Vseeno pa bodo na voljo trije brezplačni tečaji ritma, sodobnega plesa, kitarska delavnica z mednarodnimi umetniki in pogovori pred nastopi.

Ustvarjalci so začeli bolj ceniti organizacijo

Na vprašanje, kako je potekalo kulturno življenje v času pandemije v Španiji, sogovornica odgovarja, da so bila španska gledališča večino časa odprta, a z omejenimi kapacitetami in obveznimi zaščitnimi maskami. "Veliko umetnikov, ne le v flamenku, se je zaprlo v svoje studie, da so pripravili nove albume ali predstave, za katere si zdaj želijo, da jih predstavijo na mednarodnih turnejah." Nastale razmere so številne umetnike nehote prisilile v razmišljanje, zakaj se ukvarjajo z umetnostjo, kar je privedlo do tega, da so številni postali hvaležnejši za možnost nastopanja in skromnejši, je še dejala. "Mislim, da so vsi umetniki na eni strani in obiskovalci na drugi strani začeli bolj ceniti institucije, gledališča in producente, ki trdo delajo, da lahko svoja dela predstavijo občinstvu. Opazila sem, da je bila pandemija za umetnike flamenka kot streznitev, tako da so postali solidarnejši in bolj razumevajoči do organizatorjev. Taka vsaj je bila moja izkušnja. Potem ko smo lani odpovedali festival na Nizozemskem, smo ga prestavili na splet in poklicali umetnike, naj pripravijo ekskluzivne programe. Vsi so sodelovali z navdušenjem in niso zahtevali velikih honorarjev, kot bi jih sicer. Kar je štelo, je to, da lahko flamenko gane občinstvo, torej je ključno, da lahko pokažeš svojo umetnost."

Pri tem je poudarila pomen vezi med nastopajočimi in občinstvom, ki je bila v času pandemije prekinjena. "Kar naredi flamenko magičen, je ta sinergija med nastopajočim in občinstvom. Medtem ko so v drugih umetniških formah obiskovalci tiho, lahko v flamenku velikokrat slišimo slavni ole in druge vzklike, zaradi katerih nastopajoči kar zažari na odru."