Intervju s Klemnom Grošljem

Trumpova vrnitev bi lahko pomenila destabilizacijo Evrope, zlasti se bojim za Balkan

Igor Kršinar
10. 3. 2024, 08.05
Posodobljeno: 10. 3. 2024, 10.44
Deli članek:

Evropski poslanec Klemen Grošelj (Svoboda) si želi nadaljevati svoj mandat v Evropskem parlamentu, sestava liste največje vladne stranke pa bo znana sredi marca, ko bo znano tudi, kdo jo bo vodil. Prepričan je, da skrajna desnica ne bo zmagala na evropskih volitvah, razložil nam je tudi, zakaj je neenotna.

Primož Lavre
Klemen Grošelj pravi, da se ne boji toliko, da bi skrajna desnica prevladala v Evropskem parlamentu, ampak predvsem blokade, ki pa je možna in je tudi že bila napovedana z njihove strani.

Klemen Grošelj je v pogovoru opisal še razmere na Zahodnem Balkanu, kjer ga je srbski predsednik Aleksandar Vučić označil za najhujšega sovražnika Srbije. Ne izključuje možnosti vojne na tem območju, še zlasti ne, če se v Belo hišo vrne Donald Trump. Pogovarjali smo se tudi o slovenski notranji politiki, ali bo koalicija zdržala do konca mandata, ali je Tatjana Bobnar tempirana bomba v uradu predsednice Nataše Pirc Musar.

SDS je minulo soboto kot prva stranka potrdila svojo kandidatno listo za Evropski parlament. Kdaj bo znana evropska lista Gibanja Svoboda?
Gibanje Svoboda se trenutno aktivno pripravlja na volitve tako vsebinsko kot organizacijsko. Predvidoma v sredini marca pričakujemo, da bo tudi lista javno predstavljena z vsemi kandidati.

Javno ste že povedali, da želite nadaljevati mandat evropskega poslanca. Pred petimi leti ste bili izvoljeni kot drugi na listi, prva je bila takrat Irena Joveva. Kdo bo evropsko listo vodil letos? Bo spet Joveva, boste vi, morda kdo tretji? Ste se o tem že kaj pogovarjali?
Nominacijski postopki še potekajo, tako da je zdaj o tem preuranjeno govoriti. Seveda je veliko špekulacij, morda se bo katera pokazala na koncu za resnično, ampak kot sem rekel, v sredini marca bo vse jasno in takrat bo tudi razvidno, kdo bo nosilec oziroma nosilka liste in kje bo kdo postavljen na tej listi.

Ali drži, da je za kandidatko evidentirana tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič? Je ona tudi v igri za nosilko liste?
Gospa Klakočar Zupančič je bila, kolikor vem, med predlaganimi kandidati v okviru nominacijskega postopka. Meni ni znano, da naj bi bila nosilka, ampak glejte, o tem je res prerano zdaj govoriti, postopki še tečejo, kot sem rekel, v sredini marca bo vse znano in takrat se bo tudi lahko to bolj široko komentiralo.

Koliko izvoljenih evropskih poslancev Gibanja Svoboda bo uspeh za stranko? Pred petimi leti je LMŠ, pri kateri ste nastopili vi, dobila dva poslanca. Kakšen rezultat pričakujete letos?
Verjamem, da lahko Svoboda doseže tri do štiri poslanske mandate. Odvisno je od vsega, od notranjepolitičnega dogajanja, predvsem pa našega dela in kampanje. Z uspešno kampanjo lahko pridemo do štirih poslancev.

Kar precej  konkurence boste imeli. Poleg drugih parlamentarnih strank še Vladimirja Prebiliča, nastop s svojo listo pa je napovedal tudi Uroš Lipušček … Vas to kaj skrbi?
Ne, jaz sem vedno vesel konkurence. Mislim, da je to znak živahne, vedno bolj zrele demokracije, ki jo imamo v Sloveniji, torej konkurenca je vedno dobra. Upam, da razprava ne bo na zelo nizki populistični, nekulturni ravni in da bomo lahko govorili tudi o nekaterih vsebinskih zadevah, pa odločitvah, ki jih bo treba sprejeti na ravni Slovenije kot tudi EU v prihajajočem mandatu Evropskega parlamenta, seveda posledično tudi Evropske komisije.

Primož Lavre
Klemen Grošelj: "Z uspešno kampanjo lahko pridemo do štirih poslancev."

Kakšen izid pa pričakujete na evropski ravni? Po napovedih se bodo okrepile skrajno desne stranke. Kaj bi to pomenilo za prihodnost EU?
Zelo nehvaležno je napovedovati, kakšen bo rezultat. Upam si trditi, da bo prišlo do dokaj pomembnih sprememb v samem pojmovanju evropskega političnega prostora. Mnogo strank, ki so danes denimo pri socialdemokratski skupini, tudi pri nas pri liberalcih, se lahko premakne proti skrajni desnici. Torej zelo težko je napovedovati, kaj se bo zgodilo na teh parlamentarnih volitvah. Gotovo se bodo skrajno desne skupine okrepile, vprašanje pa je, kako močne bodo. Na primer švedski demokrati so zaradi Orbanove napovedi, da se bo včlanil v skupino evropskih konservativcev in reformistov, napovedali, da se potem oni ne bodo pridružili tej skupini. Tisto, kar mene najbolj skrbi, je, da bi prišlo do takšnega razmerja političnih sil, da bi proevropske sile izgubile dominanten položaj, ki so ga imele do sedaj in bi prihajalo pri nekaterih ključnih vprašanjih, vezanih na prihodnost EU, do blokade odločanja v Evropskem parlamentu. Tega se najbolj bojim, ne toliko, da bo ta prevladala, ampak predvsem blokade, ki pa je možna in je tudi že bila napovedana s strani različnih skrajno desnih političnih skupin. Denimo Le Penova je napovedovala, da je to eden izmed njihovih političnih ciljev, kar je dokaj nenavadno, da greš na volitve s političnim ciljem, da blokiraš parlament. To veliko pove o njenem razumevanju svoje politične stranke, o razumevanju političnega prostora in pa seveda vloge parlamenta.

Dolga leta ste v Evropskem parlamentu v koaliciji Evropska ljudska stranka socialisti in liberalci. Prvak SDS Janez Janša se je v intervjuju za Voice of Europe zavzel za koalicijo Evropske ljudske stranke z evropskimi konservativci, med katerimi je tudi veliko skrajno desnih strank. Kakšno koalicijo pričakujete v naslednjem mandatu?
Verjamem, da bo tudi naslednja koalicija med Evropsko ljudsko stranko in socialdemokrati, liberalci bomo tu igrali dokaj pomembno vlogo. Tisto, kar se bo spremenilo, vidimo že danes. To je, da bo verjetno Evropska ljudska stranka pri nekaterih bolj ideoloških temah znala iskati podporo pri evropskih konservativcih in reformistih. Opozoriti pa želim, da imamo na eni strani ideološko propagandna stališča, na drugi pa pridemo do konkretnih tem. Eno od zelo velikih vprašanj, ki zelo razdvajajo evropske konservativce, je seveda vprašanje evropskih sredstev. Tako imamo na eni strani Orbana, ki si močno želi evropski denar, na drugi pa Le Penovo, ki tega denarja ne bi dajala. Tukaj so pomembne razlike, in to je bil tudi razlog, zakaj se že v tem sklicu parlamenta niso povezali bolj konkretno in bolj tesno. Torej ta blok ni tako zelo monoliten, in kot rad v šali rečem, je to bistveno bolj mavrično, kot bi si gospodje in gospe v tej politični formaciji želeli.

Ko ste omenili Orbana, v Evropskem parlamentu ste večkrat sprejemali resolucije zoper Madžarsko zaradi kršitve temeljnih načel evropskega pravnega reda, vendar pa je Orban vedno z blokiranjem sredstev potem dosegel kompromis z Evropsko komisijo.
No, jaz mislim, da Orban ni bil tako zelo uspešen. Kar je uspešno izsilil, je teh  milijard evrov, ki jih je dobil iz evropskega proračuna. Sicer pa, če pogledamo njegov politični izkoristek, je pravzaprav zelo slab, zelo piškav. Želel je preprečiti sprejem mehanizma pogojevanja dostopa do evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava in svobode medijev, se pravi temeljnih vrednot in načel, na katerih temelji EU, in tu je pogorel tako politično kot tudi pravno, ker je izgubil tožbo na Evropskem sodišču. Treba je tudi poudariti, da je sprožil dosti kreativno razmišljanje, da celo zdaj nekatere države članice v Svetu Evrope razmišljajo o tožbi zoper Madžarsko, potem bi Evropsko sodišče presodilo, kdaj je tak veto države upravičen in kdaj ni. Orban s svojo politiko vedno bolj zapira možnosti Madžarske znotraj EU, hkrati pa postavlja precedense, nove normative, ki bodo spremenili način delovanja EU, morda na način, na katerega si Orban nikoli ni želel, da bi se to spremenilo.

Hkrati je Orban veliki podpornik Srbije pri pridruževanju EU. Leta 2020 je sebe, Vučića in Janšo označil za klub borcev za svobodo. Kako to komentirate? Kaj želi s tem doseči? Ali želi okrepiti moč suverenistov v EU?
Ne, gre za dnevnopolitično odločanje. Prejšnji teden je Orban v svojem tvitu poudarjal zadnje prijateljstvo oziroma koalicijo med Srbijo, Madžarsko in Avstrijo. Prepričan sem, da se avstrijski predsednik s to opredelitvijo gotovo ne bi strinjal, a gre za način, s katerim skuša Orban dokazovati, da ni politično izoliran znotraj EU. Torej gre za dnevnopolitično zgodbo, ki jo moramo ločiti od povsem materialne zgodbe. Ta pa je vezana na evropska sredstva, ki prihajajo na Zahodni Balkan. Pri tem ne smemo pozabiti na nenavadno vlogo aktualnega komisarja za širitev Varhelyija, o katerem je Evropska misija v Sarajevu zapisala, da na Zahodnem Balkanu izvaja politiko, ki ni vedno skladna s tem, kar je zapisano v ključnih dokumentih Evropske komisije in tudi EU, ampak je bolj osredotočena na madžarske interese. To pomeni, da ta naveza ni toliko ideološka, ampak je dokaj materialno utemeljena. Gre za sredstva iz predpristopne pomoči, govorimo o dobrih 15 milijardah evrov, potem je še investicijski sklad, ki je več milijard evrov, potem prihajajoči šestmilijardni dodatni sklad predširitvene pomoči. Torej gre za konkretna sredstva in za tem se skrivajo razlogi iskanja teh zavezništev.

Presenetljivo pa je, da po začetnem navdušenju Orban ni več tako zelo navdušen nad slovaških kolegom Ficom. Tu je iskal neko zavezništvo, vendar pa je verjetno zaradi kompleksnih madžarsko-slovaških odnosov in dejstva, da je na Slovaškem navzoča močna madžarska manjšina, nastala neharmonija v odnosih med državama, čeprav je Orban z res dokaj brutalnimi intervencijami v predvolilni proces na Slovaškem vplival na to, kdo je zmagal na volitvah.

Primož Lavre
S Klemnom Grošjem se je pogovarjal Igor Kršinar.

Vas je srbski predsednik Aleksandar Vučić označil za najhujšega sovražnika Srbije. Tak naziv so dobili še trije vaši kolegi, s katerimi ste spremljali volitve v Srbiji. Kako daleč je Srbija od EU?
Bojim se, da je kljub nasprotni želji vseh nas, tudi tistih, ki nas je predsednik razglasil za najhujše sovražnike Srbije, z vsakim dnem vedno bolj oddaljena. Mislim, da prihaja politika predsednika Vučića v slepo ulico, vedno bolj se zapleta v obljube, ki jih je v preteklosti dajal različnim mednarodnim akterjem, predvsem pa skuša uveljaviti politiko sedenja na dveh stolih, v mednarodnih odnosih se gre nekakšno politiko vojaške nevtralnosti, gre v bistvu za slabo kopijo jugoslovanske neuvrščenosti. Po drugi strani pa se vsi zahodni balkanski voditelji zavedajo nečesa, kar so se naučili pri predsedniku hrvaške vlade Ivu Sanaderju. Da ko država gre v EU, se lahko zgodi, da bodo ti politični voditelji končali v zaporu. Tako se zavedajo, da širitev EU ne pomeni samo bankomata, torej evropskega denarja, ampak transformacijo družbe, ki na koncu spremeni tako politiko, gospodarstvo. Da se jim lahko zgodi ne samo to, da izgubijo oblast, ampak da celo končajo v nekih drugih institucijah.

Iz tega razloga tudi sami niso zainteresirani preveč za to?
Seveda da ne. Tukaj so strukture moči, o kakršnih se veliko polemizira v Sloveniji, pa jaz mislim, da v precejšnji meri to ne drži več. V Srbiji in nasploh na Zahodnem Balkanu, to lahko trdim na podlagi poznavanja razmer v petih letih intenzivnega dela z Zahodnim Balkanom, predvsem z BiH, Črno goro in Srbijo, strukture moči, ki so državo obvladovale že v preteklosti, jo še vedno obvladujejo geografsko, politično, gospodarsko, ideološko in se zdaj seveda plemenitijo s temi evropskimi sredstvi. Zato menim, da bi morala EU zaostriti proces pogojevanja dostopa do sredstev in se bolj posvetiti bolj proaktivni vlogi, ne pa da dopušča, da ta sredstva razdeljujejo ljudje, ki v mnogih pogledih niti nimajo političnega interesa, da bi te države vstopile v EU.

Je pa verjetno v interesu EU pridružitev celotnega Zahodnega Balkana, sicer se bodo te države povezovale z Rusijo in Kitajsko. Kdaj lahko posamezne države računajo na članstvo v EU? Bodo sprejete posamezno ali v paketu?
Mislim, da bomo šli, kot govorimo v Bruslju, po regatnem principu, kar pomeni, kdor prvi pride do cilja, je prvi notri. To je sicer tvegano, predvsem zaradi medsebojnih neurejenih odnosov med državami. Še večji izziv je tisto, kar smo zamudili. EU tudi mogoče malce narobe razume Zahodni Balkan, predvsem v smislu, da ni ključna zgolj pomiritev med državami, ampak tista med narodi Zahodnega Balkana in pa seveda, čeprav je to dolgotrajni in mukotrpni proces, dolgoročna stabilnost teh držav, ki zagotavlja proces demokratizacije. Omenili ste povezovanje z državami BRICS, Kitajske in Rusije, vendar prav takšno ideološko propagandno spinovsko metodo uporabljajo na Zahodnem Balkanu. Dejstvo je, da so ta gospodarstva in te družbe že integrirane v EU. Tisto, kar manjka, je politična neodvisnost delovanja institucij, kar je pravzaprav pogoj, da neka družba naredi demokratično transformacijo. Tukaj se zapleta in zatika. Dejstvo je tudi, da EU v danem trenutku ni razumela, kako naj pravzaprav izvede proces širitve, ukvarjala se je predvsem s svojimi notranjimi vprašanji, potem je prišla gospodarska kriza, sledila je migracijska kriza, ki še vedno zaznamuje nekatere države.

Predvsem v nekaterih državah članicah se na žalost povezuje širitev z nerešenim problemom ilegalnih oziroma nereguliranih migracij. In to je tisto, kar zavira proces odločanja. Zdaj se je zgodila še ruska agresija na Ukrajino, a vendarle mislim, da tisto, kar Zahodni Balkan realno potrebuje, po vseh vojaških intervencijah, ki smo jih izvedli v devetdesetih, je intervencija v duhu vladavine prava. Kar pomeni, da bi morala institucija evropskih držav članic EU začeti aktivno sodelovati z institucijami v državah iz regije in jih postopoma transformirati v tisto, kar naj bi bile po naših evropskih standardih, čeprav lahko vedno razpravljamo, ko pomislimo na Madžarsko ali pa katero drugo državo članico, o prevladujočih demokratičnih standardih v EU.

Primož Lavre
"Trump je po razmišljanju bistveno bližje Vladimirju Putinu, za katerega je pravzaprav EU zaradi vsega, kar je dosegla in kar pooseblja, naravni sovražnik."

Kolikšna pa je še nevarnost vojnega konflikta oziroma da bi se to območje, zlasti recimo BiH ali Kosovo, spremenilo v vojno žarišče?
Jaz bi rekel, da je ta možnost realna. Tisto, kar mene vedno bolj moti, je, da nekateri zahodnobalkanski politiki vedno bolj uporabljajo jezik konflikta in da se tudi odkrito govori o tem. Zelo me motijo izjave nekdanjega notranjega ministra oziroma obrambnega ministra oziroma bivšega direktorja obveščevalno- varnostne službe Srbije Vulina, ko je v nekem javnem nastopu govoril, da je dolžnost te generacije srbskih politikov združiti vse Srbe v eni državi. To je tista retorika, ki se je spomnimo iz devetdesetih let, ki je prinesla ogromno gorja v nekdanji Jugoslaviji. Temu zdaj seveda sledijo reakcije, kot je nedavna izjava predsednika albanske vlade Rame, da če pride do vojne, potem bo Albanija branila Republiko Kosovo. Ta retorika, ki se vedno bolj širi po Zahodnem Balkanu, je skrb zbujajoča in lahko odpre nekatere stare rane, za katere smo mislili, da so se že zaprle. Tisto, kar me navdaja z upanjem, pa je, da je vendarle predvsem v ZDA prišlo do spoznanja, da ključ stabilnosti na Zahodnem Balkanu ni samo v kosovsko-srbskih odnosih, ampak da je jedro stabilnosti ali nestabilnosti Zahodnega Balkana pravzaprav Bosna in Hercegovina.

Kaj bi za evropsko varnost pomenila vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo? Nekdanji ameriški predsednik ni naklonjen EU, članice Nata, ki plačujejo premalo za obrambo, pa bi kar prepustil na nemilost Putinu.
Kdor pozna zgodovino ZDA, ve, da je poleg demokratov in republikancev vedno obstajala tako imenovana tretja politična struja, ki je predvsem zagovarjala izolacionizem. Ta se sedaj vrača v zelo populistični, na trenutke celo dokaj neuravnovešeni politiki v političnih izjavah. Predvsem večji del politične elite v ZDA se jasno zaveda, kakšni so ameriški interesi in zakaj je pravzaprav Amerika sploh prisotna v evropskem prostoru na podlagi izkušenj prve in druge svetovne vojne. Trump bi pomenil predvsem to, kar že vidimo v razpravah v EU, vrnitev ideje o strateški avtonomiji, ki poleg gospodarskega elementa vedno bolj vključuje tudi vojaški element. Rezultat, ki ne bi bil nujno slab za EU, bi bil lahko tako imenovani evropski steber znotraj Nata, o tem se že dolgo razpravlja, in mislim, da so zdaj začeti prvi koraki, da bi šli v to smer.

Te izjave pa seveda kažejo še nekaj drugega, da je Trump po razmišljanju bistveno bližje Vladimirju Putinu, za katerega je pravzaprav EU zaradi vsega, kar je dosegla in kar pooseblja, naravni sovražnik. V Sloveniji se moramo zavedati, da če je bila Ukrajina primarni cilj vojaškega napada, je bilo drugo veliko upanje Vladimirja Putina, da se bo EU razcepila, razklala, da ne bo sposobna enotnega odziva. Ta enotni odziv ob napadu na Ukrajino je bil za Putina ključno strateško presenečenje, na katerega nikakor ni računal. Prav tako tudi ni računal na to, da bo vojna v Ukrajini trajala toliko časa. Seveda bo Trumpova vrnitev s tovrstno politično agendo nekoliko pomenila tudi destabilizacijo Evrope. Predvsem se bojim za Zahodni Balkan. Vemo, da sta bila predsednik Trump in njegov odposlanec za Zahodni Balkan velika zagovornika tako imenovane izmenjave ozemelj, po kateri bi se severni del Kosova priključil Srbiji, potem pa so se zadeve ustavile, ko so ugotovili, da bi to bil v BIH veliko večji izziv. Ampak mene bolj skrbi to, da je Trump zelo nepredvidljiv in zelo hitro spreminja politična stališča, kar je mogoče še največji dejavnik tveganja.

Se lahko zgodi, da bi se Trump in Putin dogovorila za novo delitev Evrope, seveda na škodo Ukrajine?
Ne, ker če bi do te delitve prišlo, bo prišlo do delitve sveta, ta pa bo potekala v odnosih med Kitajsko in ZDA. Poleg tega bi se odprlo več stvari, kako bo na to gledale Indija in druge vzhajajoče velike sile. Pozabljamo, da v tem delu sveta postaja Indija gospodarska in vojaška velesila. Zato stvari niso tako zelo preproste, kot se morda zdi na prvi pogled. Tudi to, kar Trump in nekateri v gibanju MAGA zagovarjajo, v realnem svetu realne politike pravzaprav nima nobenega upanja za uspeh.

Ali EU potrebuje evropskega komisarja za obrambo, kot pravi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen?
V tem trenutku predvsem potrebujemo nekoga, ki bo poskrbel za prenovo oziroma oživitev obrambnih zmogljivosti držav članic EU, mislim, da je to prva primarna naloga. Verjamem, da bo obramba v dogledni prihodnosti še vedno pristojnost držav članic. Seveda bomo razvijali skupne zmogljivosti, tako kot je bilo tudi zapisano na strateškem kompasu. Dejstvo je, da bomo potrebovali bistveno več teh zmogljivosti, da bodo številke večje, kot so. Verjetno bomo šli tudi v smeri skupnih obrambnih nabav, tu se govori o 0,5 odstotka na ravni EU, kar se mi zdi zelo velika številka glede na to, da trenutni proračun znaša en odstotek BDP EU, kar nekako ne gre skupaj.

Menim, da bomo na tem področju naredili korake naprej, šlo se bo predvsem v krepitev interoperabilnosti, pri čemer bodo uporabljene izkušnje iz zveze Nato, ki so dobre, potrebe po podvajanju ni. Ne verjamem pa, da bomo imeli pravega komisarja v smislu obrambnega ministra z zelo velikimi izvršilnimi pooblastili. Mislim, da bo to predvsem komisar, ki bo skrbel, da se bo sprejemala skupna zakonodaja oziroma zakonodajni predlogi, ki bodo potem gradili večjo stopnjo avtonomnosti EU na vojaškem področju, ampak še vedno znotraj zveze Nato. Tudi poveljniška struktura bi ostala v Natu, saj ni nobenega razloga za podvajanje. Tako da verjetno bomo imeli komisarja za obrambo, ampak pustimo se presenetiti, do imenovanja nove komisije bo preteklo še precej vode.

Primož Lavre
"Možnost vojne v BiH ali na Kosovu je realna. Najbolj me moti, da nekateri zahodnobalkanski politiki vedno bolj uporabljajo jezik konflikta in da se tudi odkrito govori o tem."

Von der Leynova si želi ponoviti mandat predsednice Evropske komisije. Kakšne so njene možnosti?
Vsak predsednik oziroma predsednica komisije je v škarjah dveh političnih organov. Na eni strani ima Evropski parlament, od njegove sestave je odvisno, ali jo bo večina podprla. Na drugi strani pa je Svet EU, kjer so predsedniki oziroma premierji držav članic. Poleg tega so še drugi dejavniki, saj se o zasedbi najvišjih mest v EU razpravlja po političnem ključu. Če ima Evropska ljudska stranka predsednico, potem za finance skrbi italijanski socialist, liberalec Charles Michel je predsednik Sveta EU in tako naprej. Slovenski javnosti je treba pojasniti, da ne gre za strokovnjake, ampak za čisto politično delitev najvišjih pozicij. V tej košarici je tudi guverner oziroma guvernerka Evropske centralne banke.

Kdo pa bo slovenski komisar? Ste res tudi vi med možnimi kandidati?
O tem se špekulira, o tem zelo veliko berem. Z menoj se o tem še nihče ni pogovarjal, mislim, da bo to na koncu, tako kot vedno, odločitev slovenske politike oziroma vlade.

Kako pa ocenjujete razmere v slovenski notranji politiki? Predsednika vlade Roberta Goloba so že večkrat odpisali in napovedali njegov odhod. Po zadnjih špekulacijah naj bi odšel za evropskega komisarja. Koliko se vam to zdi verjetno?
Jaz v to ne verjamem. Poglejte, slovenska politika že ima eno izkušnjo s tovrstnim prehajanjem, ko je bila predsednica vlade Alenka Bratušek. Videli smo, kaj se je zgodilo v Evropskem parlamentu. Tudi glede na vse njegove javne izjave sem prepričan, da bo vztrajal na mestu predsednika vlade, za to ima tudi potrebno energijo, še vedno ima ta izziv.

Njegovi odnosi s predsednico države Natašo Pirc Musar niso najboljši. Je bivša notranja ministrica Tatjana Bobnar, ki premierja obtožuje političnih pritiskov, tempirana bomba v uradu predsednice republike?
Nerad govorim o tempiranih bombah. Slovenska politika je sestavljena tako iz ideološkega kot osebnega dela. Večkrat sem poudaril, da bi morali najprej raziskati zadeve, ki so se dogajale pod prejšnjo vlado, ker še vedno nimam vseh odgovorov o tem, denimo o uporabi sile pri demonstracijah ali kaj se je dogajalo na uradu za preprečevanje pranja denarja in tako naprej. Ta primer pa bolj vidim kot izziv za Slovenijo. Pričakujemo, da bodo ministri strokovnjaki, ampak veste, če je nekdo strokovnjak na področju nacionalne varnosti, to nujno ne pomeni, da je tudi dober minister. Politika je politično odločanje, ki se dogaja v okviru zakonodaje in ustavne ureditve. Prepričan sem, da niti predsednik vlade niti kdorkoli drug iz Gibanja Svoboda ni šel preko okvirov, ki so zapovedani v ustavnopravni ureditvi in v naši zakonodaji.

Je pa res, da je pri slovenski policiji že precej časa prisotna tendenca po avtonomiji, ki presega tisto, kar dejansko predvidevata zakon in ustava. Torej v policiji imamo nekaj izzivov, tudi strokovnih, o tem, do kod sega politični vpliv. Pozicije, kot so načelnik generalštaba, generalni direktor policije in direktor Sove, se v teoriji imenujejo kot strokovno politične. Gre za prehod iz strokovnega v politično, in to so funkcije, s katerimi politika lahko zakonito in legitimno posega v sisteme. Seveda pa to ne pomeni, da lahko tudi vpliva na konkretna preiskovalna dejanja in podobno. Za to ima slovenski zakonodajni okvir zelo dobro rešitev, imamo preiskovalne sodnike, ki so višja raven varstva zakonitosti in ustavnosti vseh postopkov, ki jih izvaja policija. Iz tega izhaja nerazumevanje, kakšna je vloga posameznika v različnih položajih. Ko si direktor policije, je tvoja vloga drugačna kot pa potem, ko si minister.

Verjetno spremljate trenja v SD, kjer bodo aprila imeli izredni kongres, tudi v Levici imajo notranji spopad z Miho Kordišem in njegovimi podporniki. Verjamete, da bo koalicija zdržala do konca mandata?
Verjamem, da bo koalicija zdržala. Po mojem videnju so ta trenja posledica volilnega rezultata, ki sta ga dosegli obe stranki in je zdaj prišlo do razčiščevanja. Primer Litijska pa je opozorilo na problem korupcije v slovenski politiki, pri tem si ne smemo zatiskati oči. Sam pa bi raje videl, da bi o korupciji manj govorili politiki in da bi bistveno več dela opravili organi pregona, ki so zato pristojni. Vlogo politike vidim predvsem v tem, da moramo zagotoviti pogoje preiskovalnim organom in institucijam, da neodvisno in strokovno opravijo svoje delo.

Zakaj v anketah spet zmaguje Janševa SDS? Po zadnji anketi v Dnevniku ima SDS več podpore kot vse tri koalicijske stranke skupaj. Kaj je narobe naredila Golobova vlada, da so se je ljudje po dobrem letu in pol naveličali?
Ne bi rekel, da so se naveličali, ampak da je prišlo do velikih pričakovanj, ki jih morda koalicija ni v celoti izpolnila. Morda smo tudi bili malce naivni, ker smo pričakovali, da se bo po vladi Janeza Janše ne samo politični prostor, celoten družbeni prostor bistveno bolj odprl in da bo slovenska družba postala bistveno bolj odprta za nujno potrebne reforme. Te niso samo izziv te koalicije, pač pa celotne slovenske politike zadnjih 15 ali celo več let, ker imamo reformno paralizo. Dobro bi bilo, da bi politika začela manj govoriti o reformah, raje bi govorili o nujno potrebnih spremembah. Poleg tega je slovenska nacionalna posebnost, če govorimo lahko o slovenskem nacionalnem karakterju, da bistveno lažje sprejemamo reforme, če so postopne, in da smo bistveno manj naklonjeni politikam velikega buma, da moramo vse spremeniti.

ukaj seveda vsa koalicija išče ravnovesje, pričakovanja so bila ogromna, žal pa smo mogoče malo pozabili na to, da reforme niso popularne zato, ker da to na koncu prinese spremembe. Ljudje so morda na verbalni ravni za reforme, toda ko pride do konkretnih zadev, niso več tako zelo navdušeni, zlasti če so prizadeti naši osebni interesi. Toda celotna slovenska družba se bo morala sprijazniti s tem, da starajoča se družba pravzaprav zahteva tudi drugačne prijeme, zato moramo doseči družbeni konsenz in dogovor o tem, kako se bomo s tem soočili, in to tudi velja za celotno EU.

Podobno velja tudi za klimatske spremembe, ki prinašajo zelo veliko negativnega in jih vedno bolj čutimo na širokem naboru družbenih podsistemov. Starajoča se družba zahteva, da se določeni družbeni podsistemi, od dolgotrajne oskrbe do zdravstva in šolstva temu prilagodijo. To je drugačna družba kot tam, kjer je povprečna starost 33 let, medtem ko je pri nas okoli 47 let. Dodaten problem je tudi tehnološko zaostajanje, saj Evropa ni več vozlišče novih idej, novih tehnologij, novih rešitev, napredka, to postajajo drugi deli sveta. Ključni izziv politike je v tem, da najde odgovor na vse tri ključne probleme tako na evropski ravni kot tudi v Sloveniji. To iskanje rešitve bo zaznamovalo prihodnost tako EU kot Slovenije.

Bo na naslednjih volitvah prvi Janša ali spet kakšen nov obraz?
To je zelo nehvaležno napovedati. Mislim, da Janša ne bo zmagal, ali bo slavila koalicija ali neki nov obraz, je zelo težko napovedati. Želim, da bi slovenski politiki, ampak to bo težko, ker je to globalni trend, imeli manj populistično piarovsko spinovske politike in da bi začeli več govoriti o vsebini, konkretnih rešitvah in konkretnih vizijah, kako naprej. Menim, da v tem trenutku nimamo zelo jasne vizije ne v Evropi ne v Sloveniji. Ključni temelj, ki ga zagovarja koalicija, predsednik vlade je to večkrat poudaril, je to, da bomo še vedno socialna, pravna država in tudi gospodarsko uspešna. Iskanje vsega tega pa bo zahtevalo določene spremembe v tem, kako danes delujemo vsebinsko. Populistični spopadi so sicer zelo popularni, vendar bi si želel bistveno več vsebine. Tudi gospodarstvo in interesne skupine bodo morale sprejeti dejstvo, da morda ni vse tisto, kar trdijo, nujno suho zlato.

Pričakujete, da se bo v politiko podal predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ki se mu mandat izteče leta 2027?
To zelo težko napovedujem, gospoda Čeferina ne poznam dobro, mislim, da sva se celo enkrat v življenju srečala. Poglejte, ljudje imajo različne ambicije. Časovnica naših predvidenih volitev mu ne gre ravno na roko, saj so državnozborske volitve predvidene leta 2026. Seveda pa je vse mogoče. Mene so na fakulteti za družbene vede učili, da je politika stvar mogočega in možnega, zato ne smemo biti presenečeni, če pride do takšne odločitve.