Zimski športni festival od 8. do 19. februarja 1984 je v osrčju Jugoslavije zbral 998 športnikov in 274 športnic. Sarajevo 1984 je bilo prelomnica za olimpijsko gibanje, mesto in nekdanjo državo. Bela pravljica, ki ji je čez osem let sledila katastrofa.

XIV. zimske olimpijske igre so bile športni vrhunec za 1272 nastopajočih iz 49 držav v šestih športih. V desetih športnih disciplinah se je v radiju pičlih 25 kilometrov zvrstilo vseh 39 končnih odločitev, ob katerih so se delile zlate, srebrne in bronaste snežinke.

Končevalo se je obdobje iger z dobrimi tisočimi športniki, začelo se je širjenje zimskih iger, kar je omogočil denar od televizijskih pravic, olimpijsko gibanje pa se je rešilo bankrota.

V osrčju takratne Jugoslavije so se napovedovale zelene igre brez snega, a zadnji hip je narava pričarala pravljično kuliso z obilico snega. K temu so prebivalci glavnega mesta Bosne in Hercegovine dodali človeško toplino, športniki pa uprizorili nekaj nepozabnih športnoromantičnih dosežkov. Jugoslavija je bila za organizacijski trud nagrajena s prvo zimsko olimpijsko medaljo in Jure Franko je hipoma postal legenda nekdanje skupne države.

"Sarajevo 1984" v spominu udeležencev in obiskovalcev živi kot najtoplejše igre in pod črto najuspešnejše v prvih 60 letih obstoja zimskih iger. Pri veteranih zimskih spektaklov jih je prekosil le Lillehammer 1994. Za nameček so se knjigovodsko končale z dobičkom, čeprav s pomočjo in prijemi socialističnega sistema.

Bele olimpijske igre, kot se je ZOI oprijel vzdevek, so bile tisti trenutek doma in v tujini dojete in sprejete kot izjemen uspeh. A takrat pred 40 leti še nihče ni slutil katastrofe, ki je čez pičli dve olimpijadi doletela ljudi in mesto. Obkoljeno mesto v krvavi vojni je dalo idiličnim podobam olimpijskih iger iz februarja 1984 novo razsežnost in nostalgičen spomin.

Ob tej priložnosti je MMC pripravil tudi poseben portal, posvečen osvetljevanju takratnega dogajanja, vseh velikih in malih zgodb, pa tudi zbiranju vaših spominov na ta čas.

Vabljeni k dolgemu branju in sodelovanju!

Bojan Križaj je v navezi s Tonetom Vogrincem slovensko alpsko smučanje skorajda iz anonimnosti popeljal v svetovni vrh. Ko so se pridružili še Boris Strel, Jure Franko, Jože Kuralt in pozneje Rok Petrović, je bil to nepozaben rod, ki je obnorel Slovence. Tržičan je dosegel osem zmag na slalomih za svetovni pokal, prelomno leta 1980 v Wengnu, na svetovnem prvenstvu v Schladmingu 1982 je bil srebrn (zaostal je le za Ingemarjem Stenmarkom), v sezoni 1986/87 je osvojil slalomski globus.

Desetletje je bil v svetovnem vrhu, sprva tudi v veleslalomu. Na številnih tekmah je zmanjkalo nekaj sreče. Na primer na olimpijskih igrah leta 1980, ko sta ga do brona ločili le dve stotinki. Štiri leta pozneje je v Sarajevu poosebljal slovenske upe na medaljo, toda znova se ni izšlo, prav tako ne v Calgaryju 1988, ko mu je nastop preprečila poškodba. Leta 1976 je bil v Innsbrucku še premlad za odmeven olimpijski dosežek.

S 67-letnim Križajem smo se pogovarjali ob skorajšnji 40-letnici olimpijskih iger v Sarajevu ...

Začniva z vprašanjem Toneta Vogrinca. Predlagal je, naj vas pobaram, koliko smučarskih dni še opravite in koliko kilometrov naredite z motorjem?
Odvisno od sezone. Nekje od 40 do 60 smučarskih dni imam na leto, z motorjem pa sem lani naredil nekaj manj kot 15 tisoč kilometrov.

Motor ste kot darilo dobili že med kariero, pri čemer ni šlo brez številnih zapletov ...
Imeti motor, to je bila takrat v Sloveniji prepovedana zgodba. Lomila so se kopja tako na policiji kot na zvezni carinski upravi. Bili smo tudi na sodiščih. Iz ljubiteljskih vzgibov sem si, takoj ko so se stvari umirile in ko sem nehal tekmovati, sam kupil motor. In še vedno uživam, a ne brezglavo. Vozim umirjeno. Z mojo Špelo se pogosto kam odpeljeva. Navdušil sem jo, čeprav na začetku ni bila gotova. Dogovorila sva se: po pameti. Pridobil sem njeno zaupanje, saj sedi na zadnjem sedežu. Lani smo šli z moško Harley družbo na pot po nekdanji Jugoslaviji. Zadnjo noč se nas je na fešti v Zadru zbralo 90. S Špelo sva bila lani tudi na glavnem dopustu z motorjem v Dubrovniku.

Vogrinčevo knjigo Vsi me kličejo Tona ste nekoliko tudi vi ustvarjali, kajne?
Za veliko podatkov, ki jih Tone ni vedel ali so bili nepreverjeni, me je poklical. Kar nekaj stvari smo preverili skupaj, da ne bi bilo kakšnih lapsusov. Knjiga je zelo korektna, všečna za branje. Mislim, da je to tisto, kar je Tone želel ponuditi trgu.

Smučanje je od vaših prvih uspehov del nacionalne identitete. Slovence ste tako rekoč spravili na sneg. Tega se sprva sploh niste zavedali. Kdaj ste potem šele res začutili, kaj smučanje pomeni Slovencem in da se ustavljajo stroji ob slalomskih tekmah?

Da se stroji ustavljajo in prekinja pouk, tega sprva sploh nismo vedeli. Mislim, da je predvsem akcija Podarim dobim sprožila evforijo. Takrat smo snemali tudi duhovite spote za televizijo. Videli smo, da brez unikatnega trženjskega prijema težko izvedemo celoten program priprav. Kako se je smučanje financiralo, je bilo všečno tudi ljudem.

Ko gledate skakalko Niko Prevc, kako neprijetno ji je ob soočenju z novinarji, se morda spomnite tudi svojih začetkov sodelovanja z mediji?
Takega mladega športnika je treba popolnoma razumeti. Način, kako je ta težava javno izpostavljena, mi ni všeč. Seveda Nika potrebuje malo pomoči. Prepričan sem, da se bo hitro naučila, kaj je dobro, kaj je prav, kaj je všečno. Zdi se mi, da odgovarja zelo emotivno. Pove gola dejstva. Pa saj kaj dosti več ji niti ni treba povedati. Stvar je povsem korektna.

Vam je bilo zoprno, če so novinarji preveč vrtali v vas?
Takrat ni bilo družbenih omrežij. Novinarji, če so želeli pisati o smučanju, so morali bolj kot ne priti na prizorišče ali pa so bili odvisni od Toneta Vogrinca, ki je imel tudi novinarsko žilico in je sporočal rezultate. Ti ljudje so bili smučarsko zelo izobraženi, že na treningu so videli, kako smo dobri in kaj se dogaja. Nekih odvečnih vprašanj sploh ni bilo, z njimi smo veliko dni preživeli skupaj, zelo dobro smo se poznali.

Marko Rožman, Franci Pavšer, Vito Divac. Nepogrešljivi spremljevalci alpskega smučanja, vsi že pokojni ...
Te življenjske zgodbe te prizadenejo. Ko si z nekom toliko časa skupaj v dobrem in slabem, se te dotaknejo. Vsaj mene se.

Je bilo ob vsej evforiji, ki vas je spremljala, takrat težko biti prizemljen, ste bili kdaj preveč v oblakih?
Pridejo tudi takšni trenutki, zagotovo. Ne spomnim se več točno, ampak k sreči je znal Tone umiriti stvari. Poznal nas je, vedel je, kam pes taco moli. Če je kdo kaj 'zabluzil', je znal hitro umiriti žogo. Naj bo to v komunikaciji z novinarji ali na primer s šolanjem. To je bila gotovo prava pot vzgoje mladega športnika, da se ne izobrazi le v eno smer, ampak da dobi neko širino. Stvari so potekale po neki ustaljeni poti, kar morda včasih tekmovalcem ni bilo najbolj všeč, toda – imeli smo red in disciplino.

40 let mineva od Sarajeva 1984. To bi moral biti vrhunec vaše kariere, pa ni bil. Ostali ste brez medalje. Ste zelo čutili to breme, da ste prav vi tisti glavni kandidat za medaljo? Vas je to ohromilo?
Ne vem, ali je bilo le to breme. Tisto sezono sem čutil, da nisem pravi. Ni mi šlo, preprosto ni bilo vrhunskih rezultatov. Ne da sem obupaval, ampak – prav preveč od sebe v Sarajevu nisem pričakoval. Vedel sem, da nekaj manjka. Sem pa užival, tako kot preostali Jugoslovani, akterji domačih iger, da tekmujemo doma na največji športni manifestaciji. To je bilo vredno zlata, vsak nima takšne priložnosti oziroma sreče v svoji karieri.

Kako je na vas vplival neuspeh v Sarajevu? Ali drži, da ste razmišljali o koncu kariere?
Sem. Malo sem obupaval, veliko sem se pogovarjal s svojim serviserjem. Rekel je, ali sem nor, ker tako razmišljam. Verjetno sem imel trenutek slabosti. Slabša sezona je bila, a to se primeri vsakomur. Rekel mi je, da ne morem kar obupati zaradi ene slabe sezone. Še dobro, da sem ga poslušal.

... in potegnili kariero do leta 1988 in slovesa v Saalbachu. Verjetno vam tudi takrat ni bilo lahko?
Konca kariere se vsak po malem boji in odlaša s pomembno odločitvijo, kdaj je tisti pravi trenutek, predvsem pa, ali si pripravljen za naslednji korak. Nekaterim to uspe lažje, drugim težje. To so težke življenjske odločitve.

Ki pa jo je pri vas verjetno pospešila tudi poškodba.
Drži, da sem se tako na hitro odločil končati kariero, je bilo pri meni delno pogojeno tudi s poškodbo. Malo sem se tudi naveličal treningov. Tekem ne, treningov pa. Biti ves čas od doma ni preprosto, tudi če si uspešen. A doma sem imel dva mala otroka, ni mi bilo vseeno, kaj se dogaja z njima. Vse te trenutke z otroki sem zelo pogrešal. Družina je, ne bom rekel breme, da ne bi prizadel svojih, ker jih imam neizmerno rad, ampak – v samem športnem smislu je to lahko hendikep.

Vrniva se k olimpijski zgodbi. Leta 1980 ste bili v Lake Placidu bolj zreli za medaljo kot v Sarajevu, dobro sezono ste imeli. A v veleslalomu sta vam do brona zmanjkali dve stotinki, v slalomu pa se je zgodila tista nepojasnjena napaka, kjer ste videli vratca tam, kjer jih ni bilo. Vedno sta rekli, da nimate pojasnila, kaj se je zgodilo. Se vam je še kdaj v življenju zgodilo kaj podobnega?
Ne. Na osnovi tega smo začeli trenirati slalom na slepo, kar pomeni, da si ga na treningu nikoli nisem ogledal, ampak sem šel na vso moč že prvo vožnjo. Takšnega naključja ni bilo več. Vedno so postavitve neka logična posledica prejšnjih vrat, nadzorovanja hitrosti, ritma, konfiguracije terena. Takrat se je nekaj zgodilo. Pojma nimam, kaj je bilo. Prepričan sem bil, da je bil kriv nekdo drug, ne jaz.

Malo za šalo lahko rečemo, da ste se na olimpijskih igrah preveč ustavljali, v Lake Placidu na tistem slalomu, v Sarajevu pri tisti nesrečni prisegi ob odprtju iger.
(Smeh). Besedilo res ni bilo prav dolgo. Bila je dilema, ali bom to povedal v slovenščini ali srbohrvaščini. Tudi po nasvetu naših spremljevalcev sem rekel, da bo to slovenščina, kar takrat ni bilo najbolj normalno in logično. In potem sem si še zamislil, da bom govoril kar na pamet. Seveda mi je bilo žal. Trema me je premagala, ljudje so mi pomagali, da so malo zaploskali, zbral sem se in prisego oddrdral do konca, ampak – takrat bi se najraje pogreznil nekam.

Je Sarajevo organiziralo dobre igre, so bile kakšne pripombe? Menda je bilo še nekaj gradbišč, pa jih je sneg pravočasno prekril.
Sneg marsikdaj dela čudeže (smeh). Tako rekoč do začetka olimpijskih iger v Sarajevu ni bilo nič snega, ne v gorah ne v mestu, in verjamem, da so organizatorji preživljali težke trenutke. Pa se je Bog usmilil, nebo se je odprlo, zapadel je sneg. Ali so bile igre dobro organizirane? Težko rečem. Moja naloga je bila drugačna, smo pa vse, kar se je dogajalo okrog nas, sprejemali kot vrhunsko. Tudi kar smo prebrali po končanih igrah, so bili sami presežniki.

Lep slog smučanja ste imeli, bili ste elegantni, dvigovali notranjo smučko. Tržiška šola smučanja?
Ne poznam razlage. Preprosto sem razvil svoj slog smučanja. Noben tekmovalec ni težil k temu, da ima slog, lep za oko. Vsi smo si želeli biti le čim hitrejši. Vsekakor so bili pomembni dejavniki, da sem imel okrog sebe prave ljudi, vsak je dodal svoj kamenček v mozaik. Poleg mojega očeta in strica Zdravka je bil Janez Vagner tisti, ki je z nami veliko delal. Oni so nas spravili na višjo raven, nato so nas prevzeli trenerji v klubu in v mladinski reprezentanci. Kot mladinec sem potem že prišel v roke Toneta Vogrinca, ki pa je vse bolj prevzemal menedžerske funkcije. Potem sta nastopila Filip Gartner, Jože Šparovec ... Vsak ima zasluge, da smo bili izdelani tekmovalci, da smo se učili le še biti čim hitrejši.

Kdo danes lepo smuča, koga radi spremljate?
Vsi predvsem gledajo najhitrejše. Po slogu in sami figuri športnika je Marco Odermatt pokazal neke nove prijeme. Njegova figura športnika je celo bolj pisana na tisto naše obdobje. Ni težkoatlet. Ko ga gledaš, se ti zdi vse tako preprosto. To je tisto, kar dela potem smučarja hitrega tudi na progi.

Marcel Hirscher je bolj stavil na moč ..
Noro močan je bil. Tudi Marco Schwarz mi je blazno všeč, hudo mi je, ker se je v Bormiu spet poškodoval. Poznam ga osebno, iz Koroške je doma. Ko se mu je pripetila poškodba, mi je bilo hudo.

Katera je bila vaša največja prednost in kaj vaša pomanjkljivost v karieri alpskega smučarja?
Vedno sem si želel biti še boljši. Zelo priden sem bil na kondicijskih treningih in to je bila prednost. Jasno pa, da mi je za idealno figuro zmanjkalo nekaj centimetrov. Bolje bi bilo, če bi bil malo večji. Tudi vzdržljivostna kondicija je bila moj hendikep. Da bi kar tekel dve uri neprekinjeno z visokim ritmom ... to je bila moja hiba. Sem pa obvladoval hitrost, tudi moč sem imel.

Smuka se resno niste lotevali. Zaradi točk svetovnega pokala ste sicer poskusili v Kitzbühelu, a ste padli in se poškodovali.
Nikoli me ni bilo strah, nikoli nisem šel s strahom na start. Tudi na smukih ne. Imel sem spoštovanje, strah pa me ni bilo. Nisem pa rad vozil smuka, to drži. Zakaj? Nisem bil vzgojen v smukača, zdelo se mi je, da kljub večji količini treninga ne bi imel možnosti. Morda je bila to napačna miselnost. Dejstvo je, da je najbolj kompleten smučar veleslalomist. To je osnova smučanja, iz tega se razviješ v tekmovalca v hitrih disciplinah, lahko prestopiš tudi nazaj v slalom.

Osem zmag ste dosegli v svetovnem pokalu, vse v slalomu. Bi takoj zamenjal eno slalomsko zmago za veleslalomsko?
To ne, bi pa z veseljem svoji zbirki zmag dodal še eno veleslalomsko.

Ali morda veste, kaj je skupna točka vseh vaših sedmih veleslalomov za svetovni pokal, ko ste bili na zmagovalnem odru?
To, da je bil pred mano Stenmark?

Drži, v vseh sedmih primerih na prvem mestu. Razlike na začetku so bile ogromne, celo štiri sekunde, na koncu ste mu prišli na pol sekunde ...
Vsekakor je bil Ingemar zelo dominanten, ne le v primerjavi z menoj, tudi z drugimi. Ta razlika samo potrjuje to. Tiste dobre štiri sekunde, ki jih omenjate, je še vedno največja razlika med prvim in drugim v svetovnem pokalu. A to si ne štejem za slabo, še vedno sem bil drugi. Razlika na koncu sploh ni pomembna.

Čeprav – Martin Čater je imel v Val Gardeni to sezono na smuku manj kot sekundo zaostanka, pa je bil 30. In nekateri bi rekli, da je to slabo.
Šport je postal gladiatorski. Štejejo le še zmage, ljudje hočemo tudi kri, če je treba. Kje je največ gledalcev? Tam, kjer je najnevarnejše. Če nihče ne pade, smuk ni bil dovolj težek in ni primeren za svetovni pokal. Gledamo motodirke, formulo ena. Če gre dirkač naravnost 350 km/h, koga to zanima. Morata biti ovinek, cviljenje gum ...

Nekateri ne razumejo Žana Kranjca, da tekmuje le v veleslalomu. Vi ste v zadnjih letih svoje kariere opustili veleslalom in se posvetili le slalomu, pozneje pa priznali, da je bila to napaka. Ali tudi Kranjec dela napako?
To, da ne tekmuje v slalomu, je po mojem mnenju njegov hendikep. Ne bi pa tega javno izpostavljal. Ampak če me že vprašate, povem svoje mnenje. Prvič, ima premalo tekem v sezoni, tistih deset veleslalomov vso sezono je preprosto premalo. Nisi v tekmovalnem ritmu, nekaj ti manjka. Drugič: vse, kar dodaš nečemu, kar že obvladaš, je samo dobro zate. In to, da sam nisem več tekmoval v veleslalomu, je bil gotovo hendikep. Ampak – tako sem se odločil.

Na začetku kariere ste smučali brez kape, tudi v mrazu. Zakaj?
Ker me nikoli ni zeblo.

Vedno pa ste smučali z Elanovimi smučmi. Ste imeli kdaj ponudbe drugih opremljevalcev, morda Rossignola?
Niti ne. Enkrat smo se pogovarjali s Headom, a je preprosto prevladal razum in sem hvala bogu z Elanom ostal do konca kariere. Še zdaj sem njihov ambasador in odlično funkcioniramo drug z drugim.

So vas že povabili v Sarajevo, kjer bodo februarja počastili 40-letnico olimpijskih iger?
So in sem tudi že potrdil svojo prisotnost. Natančnega programa ne poznam, bom pa tam en teden.

Franko je osvojil prvo medaljo na zimskih olimpijskih igrah za Jugoslavijo in s tem tudi za Slovenijo. V tistih dneh je bil tudi prvi, ki je bil za Sarajevčane več vreden od bureka ("Volimo Jureka više od bureka").

14. februarja 1984 še ni dopolnil 22 let in ni bil med glavnimi favoriti. Tudi med Jugoslovani oz. med Slovenci je bil šele tretji adut. Boris Strel je decembra 1981 dobil veleslalom v Cortini, na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982 pa je osvojil bron. Bojan Križaj je bil na začetku kariere celo uspešnejši v veleslalomu kot v slalomu, kar sedemkrat je stal na stopničkah svetovnega pokala.

Švicar Julen rešil 23 stotink naskoka
Na Bjelašnici se je zbralo ogromno slovenskih navijačev, ki so prišli na svoj račun. Po prvi vožnji je vodil Švicar Max Julen, drugi je bil Andreas Wenzel iz Lihtenštajna, tretji pa Avstrijec Franz Gruber. Franko je bil četrti (za zmagovalnim odrom je zaostajal le 12 stotink), Strel pa peti, le osem stotink za Frankom.

Pričakovanja pred drugo vožnjo so bila velika. Franku je uspela življenjska vožnja. Prevzel je vodstvo, Gruber in Wenzel sta zaostala, Julenu pa je le uspelo rešiti 23 stotink naskoka. Strel je končal na petem mestu, Križaj pa na devetem.

V svetovnem pokalu trikrat tretji
Smučar iz Solkana je v svetovnem pokalu tekmoval med letoma 1979 in 1985. Trikrat je zasedel tretje mesto, v veleslalomu v Les Diableretsu v Švici decembra 1983, dvakrat pa je bil v tej sezoni tudi tretji v superveleslalomu (Val d'Isere in Oppdal). Po koncu sezone 1984/85 je zaradi težav s kolki končal kariero.

Planinski dom na Trebeviću nosi njegovo ime
Po karieri je 25 let preživel v tujini, največ v ZDA in na Japonskem, srebrna medalja iz Sarajeva mu je odprla številna vrata v poslovni svet, kjer se je odlično znašel. Na planini Trebević nad Sarajevom je zrasel planinski dom z njegovim imenom, leta 2020 pa je postal tudi častni meščan Sarajeva. Z ženo Simono Vodopivec Franko imata dva otroka.

Epski Bolero v Zetri – Jayne Torville in Christopher Dean prejela 12 šestic
Za enega najbolj nepozabnih nastopov iger v Sarajevu sta poskrbela Jayne Torville in Christopher Dean. Umetnostna drsalca iz Nottinghama sta navdušila polno dvorano Zetra. Gledalci so sedeli tudi na stopnicah, da bi videli njun nastop na Bolero Mauricea Ravela.
Zapletene korake sta izvajala brezhibno in sinhrono. Koraki in koreografija so se imenitno ujeli s skladbo.

Prejela sta 12 ocen 6 in šest ocen 5,9. Vsi sodniki so jima dali popolno šestico za umetniški vtis. To je bil najbolje ocenjen nastop v zgodovini olimpijskih iger. V Veliki Britaniji si je nastop ogledalo več kot 24 milijonov gledalcev, kar je eden izmed najbolj gledanih športnih prenosov v zgodovini.

Najstniški poljub na avtobusu
Po tej sanjski predstavi sta postala svetovni zvezdi. Angleški rumeni mediji so kar tekmovali, kdo bo drzneje napovedal poroko. Nikoli nista bila par zunaj ledenih ploskev, čeprav se je v športnih krogih veliko govorilo in špekuliralo o tem.

"Leta 1975 sva se z avtobusom peljala na tekmo angleškega nogometnega prvenstva. Poljubila sva se in nato nikoli več nisva govorila o tem. Imela sva le 14 let in bila sva prava najstnika. Takrat ne razmišljaš za naprej," je povedala Torvill v pogovoru za Radio Times.

Vrnitev z bronom v Lillehammerju
Štirikrat sta postala tudi svetovna prvaka, mesec dni po zlatu v Sarajevu sta na svetovnem prvenstvu v Ottawi prejela 13 ocen 6. Po številnih uspehih sta se odločila, da se preizkusita med profesionalci, nato pa sta se vrnila leta 1994, ko sta najprej januarja v Københavnu postala evropska prvaka, na nepozabnih igrah v Lillehammerju pa sta osvojila bron. Zmagala sta Rusa Oksana Griščuk in Jevgenij Platov.

Ob 30-letnici nepozabnega nastopa sta februarja 2014 znova navdušila v Zetri.

Snežna kraljica Igmana Marja-Liisa Hämäläinen dobila vse tri posamične tekme
Kraljica iger v Sarajevu je postala Marja-Liisa Hämäläinen, ki je v središču Veliko polje na Igmanu osvojila tri posamične zlate medalje, s finsko štafeto pa je bila tretja.

Veliki kristalni globus je osvojila že v sezoni 1982/83, v Sarajevo pa je pripotovala kot vodilna v svetovnem pokalu in upravičila vlogo favoritinje na 10 km. Raiso Smetanino iz Sovjetske zveze je prehitela za 18 sekund. Sledili sta zmagi na pet kilometrov in tudi v maratonu na 20 km. V štafeti 4 x 5 km so Pirkko Määttä, Eija Hyytiäunen in Marjo Matikainen preveč zaostale za Norveško in Češkoslovaško, zato je bil tudi bron na koncu lep uspeh, čeprav sta do srebra zmanjkali le dve sekundi.

Velika specialistka za klasični slog se je veselila srebra tudi na igrah v Calgaryju s finsko štafeto, piko na i sijajni karieri pa je postavila v Lillehammerju, ko je pri 38 letih osvojila bronasti odličji na pet km klasično in na 30 km klasično. V maratonu je dobila vsaj tako glasen aplavz kot zmagovalka Manuela Di Centa.

V Sarajevu je dve bronasti medalji osvojil tudi Harry Kirvesniemi. Z Marjo-Liiso sta se leta 1984 tudi poročila. Skupaj sta zelo uspešno nastopala v devetdesetih letih, leta 2011 pa sta se ločila.

Ulaga zaradi prevelike nervoze pogorel
Skakalni center Igman Malo polje je gostil tekme v smučarskih skokih in nordijski kombinaciji. 70- in 90-metrsko skakalnico sta skonstruirala inženirja Janez in Vlado Gorišek. Pričakovanja Slovencev pred prvo tekmo na srednji skakalnici so bila velika. Primož Ulaga je bil v odlični formi, v Lake Placidu se je 17. decembra 1983 veselil tretje zmage v svetovnem pokalu. Skakalnico je odlično poznal, reprezentanca je veliko trenirala na prizorišču iger in skakalci so bili že naveličani dnevne rutine.

Na tekmi 12. februarja 1984 se je zbralo več kot 70.000 gledalcev (omejitve niso bile tako stroge kot danes), številni avtobusi so pripeljali navijače iz Slovenije. Pred 40 leti še niso skakali z zaletne rampe, ampak so se odrinili od strani in skušali hitro najti pravi oprijem v smučini. Ulaga je bil preveč nervozen, slabo se je odrinil, komaj naravnal smuči, nato pa popolnoma zgrešil odskok in pristal pri 59 metrih. Po prvi seriji je bil zadnji, v finalu (vseh 58 skakalcev je nastopilo v obeh serijah) pa je z 82,5 metra prehitel le Španca Angela Janiqueta.

Weissflog prvak na srednji, Nykänen pa na veliki skakalnici
Jens Weissflog je bil po prvi seriji na drugem mestu. Matti Nykänen je imel 3,6 točke prednosti. V finalni seriji je 19-letni skakalec Nemške demokratične republike s 87 metri ugnal Finca za tri metre in s prednostjo 1,2 točke osvojil zlato medaljo. Tretji je bil Finec Jari Puikkonen. Najboljši Jugoslovan je bil Vasja Bajc na 17. mestu.

Na veliki skakalnici (kritična točka je bila pri 112 metrih) je bil 18. februarja 1984 Nykänen razred zase. V prvi seriji je s 116 metri postavil rekord skakalnice, tudi v finalu je bil s 111 metri najdaljši. Weissflog je na drugem mestu zaostal kar za 17,5 točke, tretji je bil Pavel Ploc iz Češkoslovaške. Jugoslovani oz. Slovenci so znova ostali brez elitne deseterice. Tomaž Dolar je končal na 11. mestu, Ulaga je bil 13., Bajc pa 15.

"Bolha iz Fichtelberga" osvojil tudi škarjasto tehniko
Weissflog je imel sanjsko sezono 1983/84. Poleg olimpijskega zlata in srebra v Sarajevu je dobil tudi prestižno novoletno turnejo in osvojil veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Imel je idealno postavo za smučarskega skakalca. Ker je tehtal najmanj med vsemi vzhodnonemškimi skakalci, so ga klicali bolha iz Fichtelberga.

Reprezentanca Nemške demokratične republike je v Sarajevo potovala z vlakom, vožnja pa je trajala kar 36 ur. Weissflog je prišel na skakalnico zelo sproščen, saj je spoznal številne športnike iz drugih panog in si ni pretirano belil glave s pripravo na tekmo.

V izjemni karieri je Weissflog dobil 33 tekem za svetovni pokal. Odlično mu je uspel tudi prehod v škarjasto tehniko skakanja, ki je številnim skakalnim asom povzročala ogromno težav, nekateri so morali tudi končati kariero. Na olimpijskih igrah je blestel tudi februarja 1994 v Lillehammerju, kjer je na veliki skakalnici šokiral domačega favorita Espena Bredesena. Nemci so osvojili zlato medaljo tudi na ekipni tekmi, potem ko je Masahiko Harada naredil veliko napako v finalni seriji. Novoletno turnejo je dobil kar štirikrat, zadnjič v sezoni 1995/96, ki je bila tudi njegova zadnja.

Matti Nykänen – kratka pot od človeka ptiča do padlega angela
Nykänen je z 20 leti v Sarajevu osvojil dve medalji, nato pa je prevladoval na igrah v Calgaryju leta 1988, ko je zanesljivo osvojil vsa tri zlata odličja. Uspel mu je veliki met, ki ga do danes ni še nihče ponovil. V svetovnem pokalu je dobil 46 tekem, kar je bil dolgo rekord. Štirikrat je dvignil veliki kristalni globus, v osemdesetih letih je bil najboljši skakalec sveta. "Človek ptič", "leteči Finec" in "padli angel" – to so vzdevki, ki so spremljali Nykänena, preden je poniknil v dogodkih razburkanega življenja.

Že med kariero je velikokrat pregloboko pogledal v kozarec, a so trenerji vse to radi spregledali, saj je bil na skakalnicah razred zase. Po koncu kariere leta 1991 je šla njegova življenjska pot strmo navzdol. Polnil je stolpce rumenih medijev, nastopal je v nočnih klubih, pevska kariera je bila zelo neuspešna. Zapravil je večji del premoženja in prodal osvojene medalje, bil je tudi natakar. Zaradi pretepa s prijateljem je moral marca 2004 v zapor. Ta ga ni popravil, septembra 2005, teden dni po izpustu, je bil znova na zagovoru na policiji, ker je pod vplivom alkohola pretepal ženo. Za 16 mesecev je moral v zapor zaradi istih razlogov tudi leta 2009. Nazadnje je imel na spletu svojo kuharsko oddajo. Štirikrat se je ločil in nato še petič poročil leta 2014. Zdravstvene težave so se stopnjevale in 4. februarja 2019 je umrl pri 55 letih.

Brata dvojčka Phil in Steve Mahre zavzela slalomski prestol
Zadnji dan olimpijskih iger je bil na sporedu slalom na Bjelašnici. 19. februarja 1984 sta za izjemno zgodbo poskrbela ameriška brata dvojčka, Phil in Steve Mahre. Phil je za 21 stotink prehitel brata Steva, nato pa le kakšno uro po zlati medalji še prvič postal oče, žena Holly je rodila sina.

Steve je imel po prvi vožnji kar 70 stotink naskoka pred bratom. V drugi vožnji je naredil preveč napak in bil na koncu drugi. Brata sta se že teden dni po slalomski tekmi na Bjelašnici odločila za konec kariere pri 26 letih.

Phil in Steve Mahre sta odraščala v družini z osmimi otroki. Bila sta peti in šesti otrok. Phil je od svojega brata dvojčka starejši štiri minute.

Phil Mahre je dobil 23 tekem za svetovni pokal, med letoma 1981 in 1983 je trikrat zapored dvignil veliki kristalni globus. Najbolj sladke skupne zmage se je veselil leta 1981, ko je za šest točk ugnal legendarnega Ingemarja Stenmarka. V svetovnem pokalu je dobil 23 tekem.

Phil se je leta 2006 želel vrniti v beli cirkus. Pri 49 letih se je poskušal uvrstiti na ameriško prvenstvo. Ni mu uspelo, po poškodbi kolena pa ni več poskušal.

Hoppe in Schauerhammer potrdila prevlado NDR-a v bobu
Na Trebeviću so zgradili stezo za bob in sankanje. Tekmovalci iz Nemške demokratične republike so pobrali vso smetano v bobu. Wolfgang Hoppe in Dietmar Schauerhammer sta bila najboljša v dvosedu, nato pa sta skupaj z Rolandom Wetzigom in Andreasom Kirchnerjem osvojila že zlato medaljo v štirisedu.

Schauerhammer je bil tudi odličen atlet, štirikrat je bil nemški prvak v peteroboju v dvorani, v deseteroboju pa ni bil med najboljšimi v Evropi in ni se mu uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Moskvi leta 1980. Leto zatem se je odločil, da se posveti bobu, in ni mu bilo žal. Bob štirised je veljal za posebno prestižno disciplino in leta 1984 so bili olimpijski prvaki iz Sarajeva izbrani za ekipo leta v NDR-u.

Še precej uspešnejši je bil Hoppe, ki je na igrah v Calgaryju leta 1988 osvojil še dve srebrni medalji. V dvosedu je nastopil skupaj z Bogdanom Musiolom. V štirisedu so Schauerhammer, Hoppe, Musiol in Ingo Voge zasedli drugo mesto, boljši so bili Švicarji. Hoppe je bil leta 1992 nosilec nemške zastave na odprtju iger v Albertvillu. To je bila prav posebna čast, saj je športnik iz NDR-a prvi nosil zastavo združene Nemčije. S štirisedom je osvojil srebro, nato pa še bron v Lillehammerju leta 1994.

V hitrostnem drsanju štiri medalje za Karin Enke
Karin Enke je bila najboljša športnica iz Nemške demokratične republike v zgodovini zimskih olimpijskih iger. Osvojila je tri zlate, štiri srebrne in eno bronasto medaljo v hitrostnem drsanju.

Z 18 leti je presenetljivo postala olimpijska zmagovalka na 500 metrov na igrah v Lake Placidu leta 1980. V Sarajevo je pripotovala v vlogi favoritinje in na ledenem stadionu Zetra osvojila medalje na vseh štirih razdaljah. Na 1500 metrov je učiteljica telesne vzgoje iz Dresdna postavila tudi svetovni rekord (2:03,42). Na 1000 metrov je bila najboljša z olimpijskim rekordom 1:21,61. Reprezentanca NDR-a je popolnoma prevladovala. Christa Rothenburger je bila najboljša na 500 metrov, Enke je zaostala 26 stotink. Na 3000 metrov je prav tako osvojila srebro, zlata medalja je pripadla Andrei Schöne.

Tudi zunaj ledenih ploskev je imela pestro življenje. Kar štirikrat se je poročila. Imela je različne priimke, medalje na velikih tekmovanjih je osvajala kot Karin Busch, Karin Kania in Karin Richter. Njena zbirka je res impresivna, na svetovnih prvenstvih je zbrala kar 11 zlatih medalj. Veljala je za najboljšo nemško hitrostno drsalko vse do Gunde Niemann, ki je podrla tudi njene rekorde.

Boucher nosil kanadsko zastavo in osvojil dve zlati medalji
Med hitrostnimi drsalci je blestel Kanadčan Gaetan Boucher. Želel je postati hokejist, a se je preizkusil na državnem prvenstvu v hitrostnem drsanju in osvojil naslov prvaka. Leta 1980 v Lake Placidu je Američan Eric Heiden osvojil vseh petih zlatih medalj. Na 1000 metrov je Boucher osvojil srebrno medaljo.

Leta 1983 si je zlomil gleženj in nekaj časa je kazalo, da ne bo nastopil v Sarajevu. Dovolj hitro je okreval in nosil kanadsko zastavo na odprtju na stadionu Koševo. Olimpijski prvak je postal na 1000 in 1500 metrov, na 500 metrov pa je zasedel tretje mesto.

Vedno je bil zaljubljen v hokej, sanje je izpolnil njegov sin Jean-Francois, ki je uspešno igral v nemški Ligi DEL za Ingolstadt in Köln.

Gunde Svan temelje velike kariere postavil v Sarajevu
V tekaškem središču Veliko polje na Igmanu je prav v vseh štirih disciplinah medaljo osvojil Gunde Svan. 22-letni Šved je bil na 30 km tretji. Prehitela sta ga Nikolaj Zimjatov in Aleksander Zavjalov iz Sovjetske zveze. Na 15 km je postal najmlajši olimpijski zmagovalec do takrat. Švedska štafeta je prav tako osvojila prvo mesto, v maratonu na 50 km pa je zadnji dan iger zasedel drugo mesto. Za 4,9 sekunde ga je ugnal rojak Thomas Wassberg.

Svan je bil najboljši smučarski tekač osemdesetih let. Petkrat je osvojil veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu (1984–86, 1988 in 1989). Zbral je tudi sedem zlatih medalj na svetovnih prvenstvih.

Sredi devetdesetih let se je preizkusil kot voznik relija in osvojil tudi naslov švedskega prvaka. Postal je tudi prepoznaven televizijski obraz. Vodil je nekaj zabanih oddaj in tudi žrebanje lota na švedski televiziji.

OECD je leta 1968 objavil poročilo z naslovom Možnosti in težave razvoja turizma v kontinentalni Jugoslaviji, kjer je bilo prvič omenjeno, da ima Jugoslavija, še posebej regija okoli Sarajeva, ugodne razmere za razvoj zimskih športov. To je bil čas, ko so videli sneg le na vrhovih planin v okolici mesta. Prvi načrti so bili, da bi se potegovali že za zimske olimpijske igre 1976 ali 1980, a se niso izšli. Modernizacija mesta v okviru projekta Zaščita in človek, v okviru katerega so izvedli velike infrastrukturne izboljšave, pa je mestu omogočila, da se poteguje za kandidaturo, in tako so se odločili za kandidaturo za OI 1984.

Marca 1977 je bil pripravljen predlog za kandidaturo, ki so ga predstavili predsedstvu BiH-a, 14. oktobra so mediji prvi uradno poročali, da se bo Sarajevo potegovalo za OI. Ker je bilo časa za prijavo zelo malo, so na Mednarodni olimpijski komite uspešno vložili prošnjo za podaljšanje roka za vložitev kandidature s 1. decembra na 31. december. Zavihali so rokave in do sredine decembra izpolnili vse vprašalnike in potrdili lokacije športnih in drugih objektov za izvedbo iger. 3. januarja 1978 je pisarna MOK-a v Lozani odprla prijavo Sarajeva in jo po vseh preverjanjih potrdila.

Za igre so se takrat potegovali Saporo (Japonska) kot izkušeno prizorišče, Göteborg (Švedska) z močnim finančnim zaledjem in Sarajevo kot skoraj eksotična destinacija.

Zgodovinska odločitev je bila sprejeta maja 1978. 18. maja so namreč v Atenah delegati odločali o prireditelju. V prvem krogu je največ glasov dobil favorit Saporo – 33 glasov, sledilo je Sarajevo z 31 glasovi, Göteborg jih je prejel 10, ena glasovnica je bila neveljavna. Ko je Göteborg v 2. krogu odpadel – ob morebitnem izboru bi stroški logistike stali ogromno, saj so bila prizorišča zelo narazen –, je sledilo veliko presenečenje: zimske igre čez šest let bo gostilo Sarajevo, ki je prejelo 39 glasov, tri glasove več kot Saporo. "Sarajevo, Jugoslavija, bo gostitelj zimskih olimpijskih iger 1984," je naznanil takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja lord Killanin.

"Bil sem v skupini jugoslovanskih novinarjev in resnično nismo pričakovali, da bo v konkurenci s Saporom in Göteborgom Sarajevo dobilo tako velik športni dogodek. 18. maja 1978 je v hotelu Karavel predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja lord Killanin prišel pred novinarje celotnega sveta in sporočil, da je Sarajevo dobilo organizacijo 14. zimskih olimpijskih iger. V tem trenutku sem začel teči in v petih sekundah sem po telefonu dobil Sarajevo. Takrat je Sarajevo prvič v zgodovini prekinilo radijski program, da sem lahko povedal en sam stavek: 'Na današnjem zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja je Sarajevo dobilo organizacijo 14. olimpijskih iger leta 1984.' Ta novica se je hitro razširila po celotni Jugoslaviji in od takrat je Sarajevo postalo veliko gradbišče," se je zgodovinskega dne pred petimi leti v radijski oddaji Sami naši spominjal Nikola Bilić, bosensko-hercegovski športni novinar, ki bo za vedno ostal v spominu kot poročevalec nepričakovane novice.

Državo je zajela evforija, čestitke so vrele z vseh koncev sveta. Hitro pa so zabrneli tudi gradbeni stroji, kajti pred gostitelji je bila zahtevna naloga izgradnje ali obnove vseh potrebnih objektov. Sarajevo je postalo ogromno gradbišče, saj je bilo treba z ničle zgraditi večino potrebne infrastrukture. V tistem trenutku je mesto premoglo le eno ledeno ploskev v kompleksu Skenderija, skromno smučarsko središče na Jahorini in nekaj tekaških prog na Velikem polju.

Pri pripravi in gradnji objektov so sodelovala tudi številna slovenska podjetja, Iskra, Elan, Gorenje in Rašica so le nekatera izmed njih. Skakalnice na Igmanu sta projektirala brata Gorišek, več o tem pozneje, alpske proge pa so bile delo Petra Lakote, če naštejem le nekaj najbolj odmevnih projektov.

V treh letih – vsa glavna infrastruktura je bila postavljena do jeseni 1982, več kot leto dni pred igrami – so zgradili od športne dvorane Zetra (leta 2010 so jo preimenovali v dvorano Juana Antonia Samarancha, predsednika MOK-a v času iger), steze za bob in sankanje na Trebeviću, skakalnic na Igmanu, žičnic na Bjelašnici in Jahorini, olimpijskih vasi Dobrinja in Mojmilo do novinarskega središča na Skenderiji in še 28 zimskošportnih centrov. Leta 1947 zgrajen mestni stadion Koševo s kapaciteto 45.000 sedežev, kjer je potekalo slavnostno odprtje OI, pa so popolnoma obnovili. V bližini stadiona Koševo je bila zgrajena olimpijska dvorana Zetra s kapaciteto 8500 gledalcev za del prireditev v hokeju na ledu in umetnostnem drsanju ter sklepno slovesnost. Ob dvorani je bila zgrajena tudi proga za hitrostno drsanje. Kompleks Skenderija, ki stoji v bližini, je bil za igre prenovljen in razširjen tako, da je vključeval še eno drsališče s kapaciteto 8500 sedežev, ki je gostilo tudi druge dogodke v hokeju in umetnostnem drsanju, glavno tiskovno središče in trg za podelitev medalj, ki je bil prvič v notranji dvorani.

Ob tem so zgradili tudi za 160 kilometrov cest, da bi izboljšali dostop do gorskih območij iz Sarajeva ali jih povezali med seboj. Prenovljena sta bila mestna železniška postaja in sarajevsko mednarodno letališče ter zgrajen mednarodni terminal.

Gradila je vsa Jugoslavija, saj so igre predstavljale tudi izvrstno razvojno priložnost. 24. aprila 1980 je bil ustanovljen organizacijski odbor iger, v katerem je bilo 79 članov, na njegovem čelu pa sta bila predsednik Branko Mikulić in generalni sekretar Ahmed Karabegović.

Igre so sofinancirali tudi prebivalci BiH-a, namreč med letoma 1982 in 1984 so vsem zaposlenim od plače trgali 0,2 odstotka, prebivalcem Sarajeva pa 0,3 odstotka plače. S tem se je v blagajno iger nateklo 1,2 milijarde jugoslovanskih dinarjev, kar je bilo takrat, ko je bila v Jugoslaviji precej visoka inflacija, preračunano približno 28,28 milijona današnjih evrov.

Izgradnja infrastrukture in nakup potrebne opreme sta stala 8,63 milijarde dinarjev: dvorana Zetra je stala 970 milijonov dinarjev, izgradnja smučarskih prog 600 milijonov, drsališče in osrednje tiskovno središče 500 milijonov, steza za bob 560 milijonov, proga za hitrostno drsanje 400 milijonov in skakalnice 340 milijonov dinarjev. Še več kot milijardo in pol je organizacijski odbor namenil tudi za izgradnjo telekomunikacijske mreže, modernizacijo in povečanje sarajevskega letališča, obnovo in gradnjo cest, 23 športnih in še drugih stavb.

Nekatera prizorišča so preizkusili že v letu pred igrami, na nekaterih so potekala tekmovanja že pred igrami, da so preverili njihovo uporabnost in vadili organizacijo.

Sama organizacija iger je stala 142,6 milijona takratnih dolarjev, polovico prihodkov je predstavljala prodaja pravic za TV-prenos. Skupno so prihodki znašali okoli 203 milijone dolarjev, stroškov je bilo za 177 milijonov dolarjev, tako da so igre prinesle dobiček 12 milijonov dolarjev.

Mrzlica pred igrami je rasla iz meseca v mesec. Mesto in okolica sta hitro spreminjala svojo podobo.

Februarja 1984 sta mesto in celotna Jugoslavija dihala za olimpijske igre. Tik pred igrami je organizatorje zelo skrbelo pomanjkanje snega, vse pa se je obrnilo na glavo dan pred slavnostnim odprtjem. Zapadlo je tako veliko snega, da ga pristojne oblasti same niso mogle odmetati, zato so na pomoč priskočili meščani in očistili ulice in pločnike.

Strokovnjaki so ocenili, da je igre prek zaslonov gledalo več kot dve milijardi ljudi po vsem svetu, več deset tisoč pa seveda tudi v živo. Zaposleni v BiH-u, ki so jim dve leti trgali od plače, so prav tako dobili vstopnice za tekme, odvisno od višine prispevka. Zlati donatorji, to so bili tisti, ki so jim odtrgali največ, so si lahko ogledali prestižnejše tekme, kot je bil finale hokeja, drugi so dobili vstopnice za manj pomembne tekme.

Po koncu iger so prizorišča postala turistične destinacije, nekatere bolj, druge manj uspešne, vse pa se je končalo z vojno v BiH-u v letih 1991–1995, ko je bila večina infrastrukture, ki je bila uporabljena za igre, poškodovana ali uničena. Nekaterim jim je v zadnjih desetletjih že uspelo nadeti novo podobo in odpreti novo poglavje, številni objekti pa žal še danes propadajo ali samevajo.

V nadaljevanju sledi pregled ključnih objektov.

Koševo

Eno od osrednjih prizorišč je bil stadion Koševo, ki se zdaj imenuje stadion Asima Ferhatovića - Haseja, kjer je 7. februarja potekalo slavnostno odprtje iger. Stadion je bil zgrajen leta 1947, potem pa so ga prenovili leta 1966 in pred igrami leta 1983.

Stadion, ki je bil zgrajen predvsem s prostovoljnim delom tamkajšnjih prebivalcev, stoji na mestu, kjer je bilo prvotno veliko umetno jezero, ki je bilo javno kopališče in ga je napajal potok Koševo (po katerem je stadion dobil ime). Prenova leta 1983 je močno posegla v njegovo podobo in povečala zmogljivost stadiona. Slovesnega odprtja iger, New York Times ga je opisal kot spektakularno, se je udeležilo 45.000 ljudi.

Po koncu iger je stadion postal kraj številnih športnih dogodkov, tako mednarodnih kot lokalnih, kar pa se je z vojno končalo. Kot navajajo bosanski mediji, je bil stadion v času vojne pod nadzorom bosanskih vojakov in tudi v času vojne vihre so na njem redno igrali nogometne tekme. Pogled na okolico stadiona žal razkriva tragične dogodke, nekdanja igrišča okoli stadiona so namreč spremenili v improvizirana pokopališča, kjer so pokopali več tisoč ljudi.

Po vojni so stadion obnovili, leta 1996 so organizirali veliko slovesnost ob koncu prenove. Leto dni pozneje je bil tam koncert skupine U2, isto leto pa je tam potekalo tudi srečanje s papežem Janezom Pavlom II.

Zetra

Tik poleg stadiona je dvorana Zetra, ki so jo začeli graditi junija 1981, načrt zanjo sta pripravila arhitekta Lidumil Alikalfić & Dušan Đapa, ki sta dobila tudi nagrado Borbe za najuspešnejšo rešitev v arhitekturi za leta 1982. Osnovno obliko stadiona sestavlja šest masivnih jeklenih nosilcev, ki podpirajo težo celotne konstrukcije. Nad to kotno modernistično konstrukcijo so bile položene bakrene strešne plošče. Dvorana ima kapaciteto približno 12.000 sedežev.

Kot sta v knjigi Olimpijske steze – enciklopedija zimskih olimpijskih iger, ki je izšla tik pred igrami v Sarajevu, zapisala Evgen Bergant in Branko Tomić, je bilo Koševo že desetletja pred igrami eno od sarajevskih športnih središč, v ospredju pa sta bila nogomet in atletika. Za igre 1984 pa so naredili novo dvorano in spremenili namembnost. Zetra je okrajšava za Zeleno transverzalo, kot se je imenovala koševska dolina, sta še zapisala Bergant in Tomič.

Olimpijska dvorana meri 110 x 90 metrov, celotna površina kompleksa pa je bila 15.000 kvadratnih metrov. Poleg zimskih športov so lahko v dvorani, če je bilo to potrebno, hkrati uporabljali še tri rokometna ali pet košarkarskih igrišč. Načrt je bil, da bi v dvorani lahko pozneje organizirali tudi atletska tekmovanja, zato je bila to prva atletska dvorana v Jugoslaviji, razkrivajo Olimpijske steze. Tik ob dvorani so zgradili še stezo za hitrostno drsanje, v sredini pa je bilo šest teniških igrišč.

Dvorano je slovesno decembra 1982 odprl takratni predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch, po katerem se je dvorana pozneje preimenovala. Njegova naklonjenost do Sarajeva je bila res velika, tudi med vojno je pomagal prebivalcem s pošiljkami hrane in druge pomoči, po koncu vojne pa se je zavzel za obnovo dvorane in pri njej tudi pomagal.

Že takoj po odprtju leta 1982 je dvorana gostila prvo tekmovanje, mladinsko svetovno prvenstvo v drsanju.

Na igrah so v dvorani potekali hokejski turnir in tekmovanje v drsanju, pa tudi sklepna slovesnost ob koncu iger.

Pod športno dvorano Zetra naj bi zgradili velike hladilnice, tak je bil načrt, da bi izkoristili hladilne naprave. "Športne objekte smo zasnovali tako, da bi jih lahko gospodarsko izkoristili. V Zetri je to povezano z večnamenskim skladiščem. Poleti smo prilagodili te skladiščne prostore za klasične namene, zdaj pa pilimo zamisel z ustreznimi jugoslovanskimi podjetji, da bi na tem mestu napravili veliko hladilnico, da bi izkoristili obstoječe instalacije. V prostoru pod stezo za hitrostno drsanje iz tehničnih vzrokov ni mogoče instalirati hladilnega sistema, tako da je to že v vlogi javnega skladišča," je leto dni po igrah za Tednik dejal generalni sekretar olimpijskih iger v Sarajevu Ahmed Karabegović.

Do leta 1991 je bila dvorana prizorišče različnih športov na ledu, potem pa se je začelo njeno žalostno obdobje. Zadnji dogodek v dvorani je bil leta 1991 koncert Yutel za mir. 25. maja 1992 je bila dvorana močno poškodovana, del notranjosti pa so med vojno preuredili v mrtvašnico in skladišče za zdravila in medicinsko opremo. Lesene stole iz dvorane so uporabili za izdelavo krst.

Po koncu vojne so potrdili, da so temelji stavbe stabilni in varni, zato se je začela obnova dvorane, ki je stala več kot 16 milijonov evrov, od tega je več kot polovico prispeval Mednarodni olimpijski komite. Obnova je bila končana leta 1999, v njej pa od tedaj potekajo različni športni dogodki, leta 2014 je bila tudi glavno volilno središče, kjer so šteli glasovnice, gosti pa tudi manjši muzej o zimskih olimpijskih igrah 1984.

Igman

Približno 15 kilometrov jugozahodno od središča Sarajeva stoji gora Igman, kjer so na Malem polju potekale tekme v smučarskih skokih, na bližnjem Velikem polju pa tekmovanja v smučarskih tekih in biatlonu.

Skakalni kompleks na Igmanu je bil zgrajen posebej za olimpijske igre, gradnja skakalnic pa se je začela kmalu po tem, ko je bilo znano, da bo OI gostilo Sarajevo. Med 12 predlogi je bil izbran načrt bratov Gorišek. Skakalnici, velika in majhna, sta bili dokončani decembra 1982.

Prav tako po njunih načrtih so bile zgrajene tudi stavbe okoli skakalnic, med njimi tudi smučarski center in sodniški paviljon. "Le malokje na svetu imajo takšne možnosti za gradnjo skakalnic. Naravni amfiteater Malega polja in gost gozd naokrog zagotavljata tekmovalcem maksimalno varnost in zadržujeta veter. Poleg tega je zelo pomembno, da bo skakalnica zgrajena na kraju, kjer snega ne manjka," sta v knjigi Olimpijske steze Bergant in Tomić citirala Janeza Goriška še pred začetkom iger. Zemeljska dela so se začela spomladi leta 1981, skakalnici pa sta bili dokončani novembra 1982. Prvo tekmovanje je potekalo februarja 1983, ko so preverili, ali je vse pripravljeno za tekme naslednje leto.

"Objekt na Malem polju, obe skakalnici, je prav gotovo eden najlepših na svetu. Naravni amfiteater, v katerega sta brata Gorišek vgradila obe skakalnici, daje videz pravega stadiona," je leta 1983 v oddaji Na sedmi stezi, kjer so analizirali stanje leto dni pred igrami, poročal Franek Trefalt z Radia Slovenija. "Za proge lahko rečemo, da so popolnoma nared, kajti zelo so zahtevne in vsi tekmovalci so menili, da so med klasičnimi na svetu, kar pomeni, da terjajo ves čas preizkušnje veliko dela," je stanje leta 1983 ocenil Evgen Bergant z Dela.

In res, igre so na Igman pritegnile večdesettisočglavo množico. Kar 90.000 gledalcev je hrumelo, ko je na veliki skakalnici zmagal finski zvezdnik Matti Nykänen. Po koncu iger so številni otroci in mladi iz Sarajeva začeli trenirati skoke.

Žal pa se je potem z vojno začelo žalostno obdobje, to je bilo namreč območje hudih bojev med silami bosanskih Srbov in vojsko BiH-a. Sodniški paviljon so mirovne sile Združenih narodov pozneje uporabljale kot nadzorno točko.

Na Velikem polju pa so potekale tekme v smučarskih tekih in biatlonu. Prav na Velikem polju, kot pišeta Bergant in Tomić, so 19. julija 1979, torej štiri leta in pol pred igrami, simbolično zaznamovali začetek gradnje objektov za igre leta 1984. Po tehnični plati je bilo najzanimivejše veliko strelišče za biatlon, ki je bilo skrito pod zemljo. "Zgoraj vidijo smučarji pred puškami samo tanke krožce. To strelišče je eno najsodobnejših na svetu," sta bila navdušena novinarja.

Za potrebe iger so na Igmanu zgradili tudi gorsko olimpijsko vas Igman, kar je bil pogoj za organizacijo iger: da se bodo lahko športniki aklimatizirali in trenirali na visoki nadmorski višini. Šlo je za kompleks v bližini Velikega polja, v njem pa je bil tudi šestnadstropni hotel Igman z več kot 5000 kvadratnih metrov površine, pa tudi restavracije, nočni klub, diskoteka, bari, savna …

Hotel z dramatično linijo je oblikoval Ahmed Džuvić, imel je 162 sob s skupno več kot 500 posteljami, zgradili pa so ga v letih 1981 in 1983. Do začetka vojne je bil kompleks zaželena destinacija smučarskih navdušencev, vojna pa je razvoj končala. Bosanski Srbi so imeli na začetku vojne hotel Igman za strateško točko, leta 1993 je potem hotel prizadel požar. Konec vojne je dočakal uničen, opustošen in tako je bilo nadaljnjih več kot 20 let. Kot poročajo bosanski mediji, so skušali lastniki hotel večkrat prodati, a neuspešno, leta 2022 pa so poročali, da se vendarle obetata njegovo rušenje in gradnja novega hotela.

Še en hotel na Igmanu, manjši hotel Borik, prepoznaven po obliki črke A, tik ob olimpijski vasi je bil med vojno prav tako uničen, a so ga leta 2009 prenovili, njegova vrata pa so še več kot deset let ostala zaprta.

Trebević

Na gori Trebević, kjer so bili že predtem številni turistični objekti, že od leta 1959 je tja vozila gondola, so za olimpijske igre zgradili stezo za bob in sankanje. Organizatorji iger so želeli, da bi bila steza ne le uporabna za tekmovanje, temveč zanimiva tudi za tamkajšnje prebivalce in gledalce, da bi jih približala dogajanju in jih tako privabila k ogledu športa, ki ga morda še niso videli. Potrjen je bil načrt sarajevskega inženirja Gorazda Bučarja, ki je bil po poklicu gradbenik. V številnih zapisih na spletu se pojavlja ime Boreisa Bouchard, ki naj bi bil posledica napačnega zapisa na Wikipediji kot posledica nepoznavanja jezika.

Odprli so jo leta 1982 in je bila takrat najmodernejša na svetu, že štiri mesece po odprtju je na stezi potekalo prvo večje tekmovanje, evropsko prvenstvo v bobu. Bučar je progo zasnoval zelo inovativno, takšna je bila tudi gradnja. Prvič so namreč beton za gradnjo proge za bob brizgali, kar je močno zmanjšalo stroške gradnje.

Premični deli proge so omogočili hitro in preprosto spremembo v eno samo, 1570 metrov dolgo progo, ali tri manjše proge, odvisno od tekmovanja. Kar je progo delalo drugačno, je bilo tudi to, da so jo uporabljali tako za tekme v bobu kot sankanju, kar je bila varčna zasnova po vzoru olimpijske proge v Innsbrucku leta 1976, ki je postala svetovni standard za vse prihodnje zasnove prog za spust.

Danes pa je njena podoba zelo žalostna, med vojno je bila namreč močno uničena, saj je bilo to območje prva bojna linija, gondola je bila uničena že v prvih dneh vojne. Danes je steza, priljubljena točka za risanje grafitov, pogosta točka ogleda za turiste, ki se z gondolo odpravijo na razgledno točko na mesto. A cilji in napori domačinov in oblasti so usmerjeni v to, da bi počasi vendarle območje, ki je od leta 2014 zaščiteno, dobilo lepšo podobo. Pomembno vlogo pri tem je imel tudi ponoven zagon gondole leta 2018.

Olimpijski vasi Mojmilo in Dobrinja

Osrednja olimpijska vas je bila novozgrajeno naselje Mojmilo, jugozahodno od središča Sarajeva oz. severno od Dobrinje. V Mojmilu je bilo približno 600 stanovanj, kjer je med igrami stanovalo več kot 2200 športnikov. Glavni projektant tega stanovanjskega kompleksa je bil arhitekt Milan Medić, ki ga je končal v 20 mesecih, zgrajen je bil septembra 1983. Zasnoval je osrednji trg, iz katerega se v štirih smereh širijo dolge povezane vrste betonskih stanovanjskih stolpnic. V naselju so bili tudi restavracije, trgovine, športna dvorana za treninge in drugi objekti. Pred športno dvorano je stal velik kovinski znak v obliki olimpijskega logotipa Sarajeva, ki je služil kot znak dobrodošlice in glavni vhod v vas.

Druga pomembna vas je bila Dobrinja, ki je bila zgrajena za nastanitev novinarjev in športnih funkcionarjev. Šlo je za več kot 2100 stanovanjskih enot v več deset stavbah na skupno 250 hektarjih površin. Tudi Dobrinjo je zasnoval Medić, zgradili so jo v letih 1982–83. Novinarji in športniki so bili nad vasjo navdušeni, razkrivajo članki iz obdobja iger. Po igrah so prilagodili vas za še več prebivalcev, do konca 80. let prejšnjega stoletja jih je tam prebivalo okoli 40.000.

Kot so povedali stanovalci leto dni po igrah, je nekaj napak. Med drugim nekateri niso imeli tople vode, občasno ni delalo centralno ogrevanje, ponekod so se spopadali z vlago, pa tudi tem, da zidovi niso bili pravokotni.

Med vojno pa je tu potekala frontna linija, skupnost je bila razdeljena na dva dela, to je bilo območje hudih bojev med srbskimi silami pod vodstvom Ratka Mladića in silami BiH-a. Po koncu vojne je prav v Dobrinji potekala medetnična meja, ponekod je celo delila stavbe in stanovanja. Po vojni je sledila obsežna obnova, leta 2014 je občina obnovila tudi veliko stensko poslikavo Vučka.

Bjelašnica in Jahorina

Še dve pomembni olimpijski prizorišči sta bili Bjelašnica (najvišji vrh meri 2067 metrov) in Jahorina (najvišji vrh je visok 1916 metrov), kjer so potekale smučarske tekme. Moške tekme so bile na Bjelašnici, ženske na Jahorini, ki je danes največje smučarsko središče v BiH-u.

Na Jahorini je bilo prvo mednarodno tekmovanje za Jahorinski pokal leta 1953, dve leti pozneje pa je tam potekalo svetovno študentsko smučarsko prvenstvo. Tako si je Jahorina utirala pot na mednarodno smučarsko prizorišče. Še en zanimiv podatek: leta 1975 je tam potekala Zlata lisica, kajti na Pohorju ni bilo dovolj snega, zato so se Mariborčani odločili, da tekmovanje preselijo na Jahorino.

V primerjavi z drugimi prizorišči sarajevskih iger je bilo na Jahorini že marsikaj narejenega, a so pred olimpijskimi igrami dosegli obsežen napredek, med drugim so zgradili manjši Hotel Vučko s 25 sobami, ki je nosil ime po maskoti iger, oblikoval pa ga je sarajevski arhitekt Zlatko Ugljen. Dokončali so ga leto pred igrami. Med igrami je v njem bival predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch, pa tudi švedski kralj Karl Gustav XVI.

Po igrah je bila načrtovana razširitev hotela, a se to ni zgodilo. Hotel so med vojno popolnoma uničili, leta 2008 pa na istem mestu zgradili nov hotel z istim imenom, ki pa ima popolnoma drugačno podobo. Največji hotel na Jahorini, hotel Jahorina s 320 sobami, je bil po načrtih Vinka Jurika zgrajen leta 1975, med igrami pa je bilo v njem zelo živahno, saj je bil glavno novinarsko središče na gori. Med vojno v BiH-u so se v hotel zatekli številni razseljenci in begunci, leta 1995 pa je hotel zajel obsežen požar. Leta 2020 je bil hotelski kompleks prodan, v načrtu pa je gradnja luksuzne smučarske nastanitve.

V nasprotju z Jahorino, ki je bila že več desetletij smučarsko središče, pa se je zgodba Bjelašnice začela s točke 0. "Babin do je bil zatrpan s pravkar okleščenimi debli, na poti v Štinji do pa nam je butnil v nos vonj pogorišča. Ko smo prišli bližje, smo zagledali oblake gostega dima. Tako je bilo 28. 10. 1978, ko je skupina novinarjev prvič obiskala olimpijsko Bjelašnico. Ta gora je bila komaj kak mesec pred tem še pojem nedostopnosti. Na njena pobočja so si upali samo planinci, in to najpogumnejši, pa seveda drvarji in prebivalci tamkajšnjih vasi, ki so bile pozimi po ves mesec, pa tudi več, zaradi debele snežne odeje povsem odrezane od sveta," sta v knjigi Olimpijske steze – enciklopedija zimskih olimpijskih iger zapisala Bergant in Tomić.

V sezoni 1981/82 je Bjelašnica prvič sprejela smučarje z vsega sveta. Na območju so zgradili tudi planinske koče in startne objekte za slalom in veleslalom, v dolini pa številne objekte, od penzionov do hotelov. Kot sta zapisala Bergant in Tomić, je start za smuk veljal za enega najlepših objektov na smučiščih v takratnem času.

Med vojno so tudi na tem območju potekali hudi boji, na nekaterih predelih je bilo tudi veliko min, po letih stagniranja pa je Bjelašnica danes priljubljeno smučarsko središče, zelo živahno pa je dogajanje tudi v poletnih mesecih, saj med drugim ponuja številne možnosti za kolesarje in planinarjenje, pa tudi spust po jekleni vrvi.

Leto dni turistični ponudniki še polni elana

V arhivu smo pobrskali, kakšen je bil utrip v Sarajevu leto dni po igrah. Da bi spodbudili turizem, so imeli turistični ponudniki po igrah olajšave. "Restavracija ima 86 mest, prenočišč pa 32 in pet pomožnih. Prvo leto smo oproščeni davka na promet 100-odstotno, drugo leto 80-odstotno, tretje leto 40-odstotno, šele peto leto bomo plačali davek na dohodek kot obrtniki in drobno gospodarstvo," je za Tednik takrat dejal eden od turističnih ponudnikov na Igmanu.

Kot je takrat poročal Francek Kmetič v Tedniku, pa je bilo že leto dni po olimpijskih igrah drugače v nekaterih drugih hotelih v Sarajevu, ki so bili pred igrami prav tako prenovljeni. "Očitno ni dober znak, če mora gost ob prihodu v hotel zamenjati tri sobe." V eni od sob je manjkal telefon, ki so ga, kot so mu pojasnili na recepciji, odnesli gostje kot spominek.

V letih po igrah so športni objekti, hoteli in druga infrastruktura polno zaživeli, v Sarajevo so prihajali tudi številni turisti od drugod. Vojna vihra pa je manj kot po desetih letih pomenila konec uspešno nastavljene zgodbe o turističnem preboju Sarajeva kot celovite zimske destinacije. Namesto državnih, evropskih in svetovnih tekmovanj, ki bi jih morala gostiti olimpijska prizorišča, so postala kraj krvavih spopadov in uničenja. Nekatera tudi po skoraj 30 letih od konca vojne ostajajo opustošena, nekatera pa so že obnovili.

Sarajevske igre so bile plod velikega sodelovanja in nesebične pomoči. V oddaji Sami naši je pred petimi leti Adnan Frlj, Sarajevčan, ki je bil v času iger star 23 let, ponosno povedal, da se iger spominja tudi po frazi "ni problema". Preprosto je bilo vse mogoče, pravi.

Pred 40 leti še nihče ni slutil katastrofe, ki je čez pičli dve olimpijadi doletela ljudi in mesto in zaradi česar spomin na Sarajevo 1984 živi svoje posebno življenje. Takrat je Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) na zunaj delovala enotno združena v bratstvu. Unikum med dvema sovražnima in sistemsko nasprotnima blokoma, s katerima je znala govoriti in sodelovati. V pretresih in konfliktih 80. let je Sarajevo prišlo kot kraj srečanja, kjer se je lahko govorilo o olimpijskem miru.

V kakšnih olimpijskih časih se je dogajalo Sarajevo 1984?

Sarajevo 1984 so bile igre med dvema bojkotoma. Po največjem olimpijskem bojkotu in tik pred povračilnim bojkotom v merjenju Zahod – Vzhod. Lake Placid 1980 je potekal v senci napovedi zahodnih držav, da bodo poleti tistega leta bojkotirale Moskvo 1980. Nekaj tednov pred zimskimi igrami v ZDA je invazija Sovjetske zveze v Afganistanu sprožila vrhunec hladnovojnega obračunavanja v športu. 66 držav je na koncu res bojkotiralo prve olimpijske igre v komunističnem svetu poleti 1980 v Moskvi. Čez štiri leta je vzhodni blok vrnil udarec in 14 držav je bojkotiralo Los Angeles 1984.

Reagan v Beli hiši, v Kremlju umrl Andropov

Februarja leta 1984 je bil predsednik ZDA Ronald Reagan, ki je ravno začel svoj drugi mandat. le nekaj dni pred volitvami pa je zaukazal invazijo na Grenado. Na čelu Sovjetske zveze so se vrstili ostareli in oboleli tovariši. Na drugi dan iger v Sarajevu je v Kremlju umrl predsednik prezidija vrhovnega sovjeta Jurij Andropov. Ob zori perestrojke in glasnosti je Sovjetska zveza delovala kot na vrhuncu svojih moči.

Čas prve polovice 80. let sta močno zaznamovala papež Janez Pavel II. in britanska premierka Margaret Thatcher, ki je na volitva požela sadove vojaške zmage nad Argentino, a jo je takoj po igrah doletela enoletna stavka britanskih rudarjev. V Nemčiji je Helmut Kohl šele začenjal dolgo kanclersko pot, v Franciji je bil Francois Mitterand v svojem tretjem letu predsednikovanja.

Indijo je že četrti mandat vodila Indira Gandi, ki pa ni preživela leta 1984, na Kitajskem je Dženg Šjaoping preusmerjal državo skozi reforme popolne preobrazbe. Za piko na i so se Kitajci dogovorili z Britanci, da jim ti vrnejo Hongkong, a šele leta 1997.

Vojni v Afganistanu se je kot osrednji konflikt časa sočasno pridružila iransko-iraška vojna (1980-1988). Bližnji vzhod je bil dodatno zaznamovan z libanonsko državljansko vojno. Mesec dni po Sarajevu so tako ugrabili vodjo Cie v državi Billa Buckleyja. Vzhodna Azija je še premlevala sovjetsko sestrelitev korejskega potniškega letala.

Državljanske vojne v Salvadorju, Gvatemali in Nikaragvi so bile še tri vroča hladnovojna bojišča, podobno je bilo v Angoli in Mozambiku. V Evropi ni šlo brez novih bomb povezanih s Severno Irsko (decembra 1983 je IRA izvedla bombni napad na veleblagovnico Harrods v Londonu) in Baskijo (vodi smrti so začeli napadati ETO).

Svetovno javnost so pretresale podobe lakote v Etiopiji (1983-1985), ki je terjala štiri milijone žrtev. Konec leta je Bob Geldof zbral britanske glasbenike v okviru Band Aida, ki je izdal pesem "Do They Know It's Christmas?", kar je pripeljalo do izvedbe koncerta Live Aid.

Predsednik Špiljak, premierka Milka Planinc

V tem napetem času se je brez političnega vznemirjenja odvilo Sarajevo 1984. Prve zimske olimpijske igre v komunističnem svetu, so poudarjali na Zahodu in Vzhodu, zlasti pa v ZDA, od koder je prišla velika večina pokroviteljskega in medijskega denarja. Zaznati ni bilo niti besede o morebitnem bojkotu, saj se je Jugoslavija kot načelnica gibanja neuvrščenih držav uvrščala med oba hladnovojna bloka.

Jugoslavija se je oprijemala ideje "Po Titu Tito" in rotacijsko vsako leto po republiškem ključu menjavala predsednika predsedstva in verjela v kolektivno moč partije. V času iger je bil formalni vodja države Mika Špiljak, predsednica vlade pa Milka Planinc (1982–1986). Najbolje je politični kapital iger izkoristil vodja lokalnega organizacijskega komiteja Branko Mikulič, ki je bil za uspešno izvedene igre maja 1986 nagrajen z mestom predsednika vlade, kjer pa so mu spolzele še ene izmed zadnjih priložnosti, da bi še rešil SFRJ.

Po bankrotu gospodarsko razdvojena država

Kriza projekta socialistične Jugoslavije je bila namreč očitna: Kosovo je eksplodiralo leta 1981, naftne krize in dolžniška kriza so gospodarstvo pahnile na rob, državo pa v bankrot 1981/82, kar je zatem z nepriljubljenimi ukrepi skušala reševati premierka Milka Planinc. Razvpiti boni za nakup goriva, depoziti za prehod meje, pomanjkanje potrošnih dobrin (pregovorno kava, čokolada in pralni prašek), redukcije elektrike.

Gospodarska kriza se je zrcalila v prekinitvah dela (stavkah), vse višji brezposelnosti (v BiH-u uradno 14-odstotna), izseljevanje v razvitejši republiki ali tujino.

Na drugi strani je v Sloveniji vladala skorajda polna zaposlenost, gospodarstvo je vse več izmenjave opravilo z Evropsko gospodarsko skupnostjo. Hrvaška ji je vztrajno sledila, sočasno je izkoriščala razmah turizma. V gospodarskih tokovih in razvoju sta se severozahodni republiki vse hitreje oddaljevali od preostalih štirih republik.

Zunanjepolitično se je jugoslovanski paradni konj – gibanje neuvrščenih – znašlo v najhujši krizi zaradi razkola po sovjetski invaziji v Afganistan. Sočasno je teklo kar nekaj spopadov med članicami, izstopali so vojna med Iranom in Irakom (1980–1988), invazija Vietnama v Kambodži ter spopadi med Libijo in Čadom.

A to so bile težave, na katere se je pred 40 leti za kratek čas pozabilo. Zima 1983/1984 je v Jugoslaviji potekala spodbudno in Sarajevo 1984 je pričaralo privid uspešne Jugoslavije, ki nekako združi socializem s kapitalističnimi načeli ter poskrbi za blagostanje svojih narodov in republik.

Kako se je rodila ideja in kandidatura?

Slovenci, ki so odigrali ključno vlogo pri gradnji, izvedbi in sami udeležbi, so se znali pridušati, da bi sarajevske igre morali gostiti v edini zimskošportno zavedni republiki. Predlog za zimske olimpijske igre v Sarajevu je prva podala Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je leta 1968 izdala študijo "Možnosti in težave razvoja zimskega turizma v Jugoslaviji".

Takratni predsednik predsedstva Bosne in Hercegovine Džemal Bijedić si je idejo dobro zapomnil in jo hitro podprl. Leta 1970 so mestne oblasti v Sarajevu to razdelale v projekt, s katerim bi razvili vzdržno večje zimskošportno središče okoli glavnega mesta BiH-a. Leta 1971 je po obračunu z liberalnim valom v Jugoslaviji na mesto predsednika zveznega izvršnega sveta napredoval Bijedić, ki je kot jugoslovanski premier v naslednjih letih ključno podpiral sarajevsko kandidaturo.

Zaradi modernizacije mesta in časovnice so Sarajevčani raje preskočili kandidaturo za ZOI 1980 in vse moči usmerili v ZOI 1984. Maja 1977 se je oblikoval pripravljalni odbor, 23. novembra 1977 je odbor za kandidaturo javno predstavil predlog, katerega bistvo je bilo izredna zgoščenost prizorišč sredi tako rekoč novega velikega mesta, ki je bilo s pol milijona prebivalcev tretje največje v Jugoslaviji. Celotne igre v radiju 25 kilometrov in uspešno lobiranje so v Atenah 18. maja 1978 prinesli Sarajevu zmago nad favoriziranima Saporom in Göteborgom.

Projekt Sarajevo 1984 se je začel uresničevati. Prvotni proračun 150 milijonov dolarjev so sprva skrčili na 130 milijonov, a v končnem uradnem poročilu so potrdili, da je proračun iger znašel 203 milijone dolarjev, pod črto pa je bilo za 12 milijonov dolarjev dobička.

Prodanih je bilo 250 tisoč vstopnic, velika večina tekmovanj je bila razprodanih. Z iger je poročalo 2363 akreditiranih novinarjev, še 5030 je bilo televizijcev in radijcev. Medijska podoba Sarajeva 1984 je očarala prisotne, ki so vse skupaj ponesli v svet.

"Olimpijsko gibanje je bilo obogateno. Prvič je olimpijske igre organiziralo celotno ljudstvo," je ob koncu povzel predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch.

Glavna polemika: prepoved nastopa profesionalcem

Športno pred igrami vseeno ni šlo brez afer. Mednarodna smučarska zveza (FIS) je prepovedala nastop dvema največjima zvezdnikoma. Marc Girardelli in dvakratni prvak iz Lake Placida Ingemark Stenmark sta namreč prek t. i. licence B prejemala denar neposredno od pokroviteljev, in ne prek svoje krovne zveze, zaradi česar sta bila opredeljena kot profesionalca, ki sta lahko nastopala v svetovnem pokalu, ne pa na "amaterskih" olimpijskih igrah.

Podoben spor o (ne)profesionalnih športnikih se je odvil med ZDA in Kanado glede statusa njihovih hokejistov. Kanadčani in IIHF so vztrajali, da so profesionalci zgolj hokejisti z več kot 10 odigranimi tekmami v NHL-u, medtem ko so Američani zahtevali, da se izločijo vsi igralci, ki so odigrali kakšno tekmo ali pa zgolj imajo pogodbo z NHL-klubi, zanje pa še niso igrali.

Pred 40 leti je IIHF kot profesionalno ligo dojemal zgolj NHL, tako da tudi Švedi in Finci niso bili ogroženi, kaj šele dobro plačani reprezentanti Češkoslovaške in Sovjetske zveze. Branilci naslova Američani so pogoreli, Kanadčani pa so v skupini za medalje brez osvojene točke ostali praznih rok.

Veliko jih je bilo, brez katerih tistih dvanajst olimpijskih dni ne bi bilo enakih – od Mete Hočevar, ki si je zamislila scenografijo za otvoritveno slovesnost, do številnih športnih delavcev, ki so pomagali pripraviti in skrbeti za tekmovalna prizorišča, hostes in številnih drugih. Potem so tu številni navijači, ki so se z avtomobilom ali pa posebej za to priložnost vzpostavljenim Belim vlakom vozili navijat v Sarajevo. A ko govorimo o igrah v Sarajevu 1984, govorimo tudi o ohranjanju spomina in številnih predmetov, s katerimi so pred 40 leti pospremili odmeven dogodek – od vžigalic, kozarcev s podobo Vučka do vstopnic in opreme, ki jih marsikdo še danes hrani v "domači" zbirki.

Tudi avtorji razstave Srebrne igre 1984, ki je na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ki vrata odpira danes, so želeli pokazati razvejanost dogodka; kaj vse je pomenil ne le za tedanje športnike, ampak kako je vstopil v domove posameznikov. Med državami nekdanje skupne države je ob BiH-u prav Slovenija tista, kjer je spomin na igre, zlasti pa njihovo maskoto, še vedno posebej živ. Deloma verjetno zato, ker je Slovenija v organizaciji odigrala ključno vlogo, pa tudi, ker imajo zimski športi v tem prostoru posebno tradicijo.

"Z razstavo smo hoteli po eni strani predstaviti zadnji veliki dogodek v Jugoslaviji, ki naj bi še združil državo, ki je počasi razpadala, predvsem pa prispevek slovenskih športnih delavcev, funkcionarjev in drugih. Pa seveda tudi Frankovo srebrno medaljo, torej prvo zimsko medaljo, ki so jo Slovenci osvojili v okviru Jugoslavije," pove Tadej Curk iz Muzeja športa.

Pri uresničitvi razstave sta moči združila oba muzeja – iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije se kot avtorja pod njo podpisujeta Andreja Zupanec Bajželj in Domen Kaučič, iz Muzeja športa pa Tomaž Pavlin, Aleš Šafarič ter Maja Hakl Saje in Tadej Curk.

Na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije in medijske hiše Sport Media Fokus sta se muzeja povezala v razstavnem projektu, ki je torej predvsem namenjen zaznamovanju 40-letnice olimpijskih iger, a v to praznovanje je zajetih še nekaj jubilejev – spomin na naslednji veliki slovenski zimski olimpijski korak leta 1994 v Lillehammerju, kjer so tri bronaste kolajne takrat že samostojni Sloveniji prinesli Alenka Dovžan, Jure Košir in Katja Koren. Leta 2014 sledijo zimske olimpijske igre v Sočiju, kjer je Slovenija osvojila največ, kar osem, olimpijskih kolajn doslej. Navsezadnje pa je leto povezano tudi s stoletnico zimskih olimpijskih iger v Chamonixu, ki so bili prva zimska različica tega osrednjega svetovnega športnega tekmovanja.

Dolga leta hranjenja spominov
Vendar ta, kot poudarjajo avtorji razstave, ne bi mogla nastati brez pomoči številnih posameznikov, ki so olimpijske igre v Sarajevu dejansko doživeli, na njih sodelovali in do danes ohranili številne spomine ter delili svoje zgodbe. "Vsi so pomagali," pove Andreja Zupanec Bajželj, ob tem pa posebej opozori na Tomaža Alaufa, strastnega zbiralca vsega, kar je povezano z igrami v Sarajevu. Njegov dom je poln vseh mogočih predmetov, opreme, telefonov, različnih drobcev, ki jih že leta zbira. "Z njegovo zbirko nam je tudi uspelo dopolniti razstavo in ji dati tisti pravi pridih 80. let, ki smo ga želeli pričarati," pove. "Skoraj vsakdo, s komer smo stopili v stik, je v predalu našel kakšno malenkost ali oblačila, v katerih je tekmoval, športno akreditacijo, letak, spominski plakat … Gradiva je zares ogromno in vsega nismo mogli prikazati," še razloži kustosinja.

Z Belim vlakom v Sarajevo
Z letom 1978, ko je bila potrjena kandidatura Sarajeva za gostitelja zimskih olimpijskih iger za leto 1984, se je sprožilo organizacijsko kolesje – ne le gradnja potrebne infrastrukture v samem Sarajevu, ampak priprava vsega mogočega. Letalska družba Adria Airways je denimo v ta namen kupila dve letali, v Sarajevu so zgradili novo letališče, ker so imeli težave z velikimi letali in so želeli zagotoviti, da bi ta lažje pristajala. Jugoslovanske železnice so organizirale t. i. Beli vlak, ki je vsak dan vozil iz Slovenije do Sarajeva in nazaj. V času olimpijskih iger sta vsak dan dva vlaka v večernih urah odpeljala iz Maribora in Ljubljane. V Sarajevo sta prispela malo čez 7. uro zjutraj, kjer so si potniki čez dan lahko ogledali tekme tistega dne. Okoli 21. ure sta se vlaka odpravila na pot proti Sloveniji. Potnikom so bili na voljo tudi večerja in spalni vagoni, približno ob petih zjutraj pa so bili že v Ljubljani in se lahko vrnili na delo. Za potrebe Belega vlaka so Jugoslovanske železnice (natančneje Železniško gospodarstvo Ljubljana) v tedanji Tovarni tirnih vozil Borisa Kidriča v Mariboru naročile dva jedilna vagona. Izdelali so ju tik pred zdajci, januarja 1984, nato pa ju na relaciji Maribor–Koper nekajkrat preizkusili.

Zgodb je ogromno, vseh nismo mogli predstaviti, pove kustosinja. Vse skupaj pa priča o različnih dinamikah, ki so bile prisotne v nekdanji skupni državi. Na eni strani je organizacijo olimpijskih iger poganjala težnja po spodbuditvi skupne jugoslovanske zavesti, po drugi strani pa recimo zgodba o sankaški ekipi kaže, da so slovensko ekipo v tej panogi v zadnjem hipu brez pojasnila izključili (disciplina sankaškega dvojca je bila ena izmed dveh disciplin, v kateri Jugoslavija na igrah ni imela predstavnika). Kot so pripravljavcem razstave povedali sankači iz Idrije in okolice Železnikov, so bili ti že izbrani za nastop na OI v Sarajevu, bili tam tudi nastanjeni, vzeli so jim mere za izdelavo uniform, njihov trener Jože Rakovec pa je bil tudi že predstavljen v uradnem biltenu kot trener slovenskega dela jugoslovanske sankaške reprezentance. Nato pa so sankaško ekipo iz neznanih razlogov poslali domov. Razočarani so se vrnili v Slovenijo in opustili sankanje na umetnih progah ter se znova bolj posvetili sankanju na naravnih progah, ki je med drugim doma v Idriji, Cerknem in Železnikih, pove Curk.

Sarajevske olimpijske igre so bile tudi pomemben dogodek športnikov invalidov, ki tedaj še niso imeli samostojnega olimpijskega tekmovanja. (Prelomno je bilo leto 1988, ko so poletne OI potekale v Seulu. Tedaj je postalo samoumevno, da vsak kandidat za gostitelja olimpijskih iger predstavi tudi kandidaturo za paraolimpijske, brez te pa ne bi mogel biti izbran za olimpijskega prireditelja.) Januarja 1984 so potekale tretje paraolimpijske igre invalidov v Innsbrucku in Juan Antonio Samaranch je 30 najboljših povabil na sarajevske igre, s ciljem, da se dogodka združita v eno celovito prireditev. Iz Slovenije so na igrah tekmovali Rajko Stržinar, Srečko Kos, Štefan Ahačič in Franc Komar. Njihov nastop je potekal v soboto, 11. februarja 1984, a zaradi slabega vremena žal ni vzbudil pozornosti, ki so si jo sicer obetali organizatorji. Medtem ko so se ženske alpske smučarke zaradi slabih vremenskih razmer s treninga vračale v olimpijsko vas, so se po progi spustili smučarji invalidi. Uradna tekma, ki se je sklenila s podelitvijo medalj, tako medijsko ni pustila večjega pečata, pove Domen Kaučič.

Med uniformami slavnostnega odprtja
Na razstavi olimpijski duh pričara že vhodna avla Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, kjer bo razstava na ogled do 5. maja. Tam obiskovalca pričakajo uniforme slavnostnega dogodka odprtja olimpijskih iger – med drugim trenirka s podpisom Iva Čarmana, ki je prinesel baklo, in oblačilo smučarske tekačice Jeli Cuderman, ki je bila ena od šestih Čarmanovih spremljevalcev na otvoritveni slovesnosti. Razstavljeni so tudi slavnostno oblačilo jugoslovanske reprezentance, ki ga je muzejema podaril Tomo Levovnik, in barviti kostumi plesalcev.

Razstava se začne z otvoritveno slovesnostjo, točneje z originalnimi načrti za scenografijo, ki jo je zasnovala slovenska arhitektka, gledališka režiserka, scenografka in kostumografka Meta Hočevar. Organizatorji iger so ji zaupali zasnovo scenografije, ki bi na stadionu pričarala zimsko olimpijsko vzdušje, za kar sama pravi, da je bil na začetku precejšen izziv. Izmislila si je gorato konstrukcijo, na vrh katere so vodile 104 stopnice. Po stopnicah se je nato povzpela nekdanja hrvaška umetnostna drsalka Sanda Dubravčić in prižgala ogenj. Obiskovalci tako dobijo vpogled, kaj je pomenilo delo scenografa v osemdesetih letih, ko še ni bilo računalniških programov, pove Andreja Zupanec Bajželj.

Kako je nastal Vučko?
Zatem se razstava nadaljuje z zgodbo Jožeta Trobca, očeta slavnega Vučka, nepozabne maskote, ki jo še danes hrani marsikateri dom. Akademski slikar je svojo idejo Vučka prijavil na razpis za maskoto olimpijskih iger in bil izbran. Pravzaprav so v prvem krogu izbrali šest predlogov, nato pa izbor prepustili ljudem, ki so lahko prek dopisnic (kar je še en relikt tistega časa) dali svoj glas. Zmagal je torej Vučko, a kot se pri tovrstnih razpisih rado zgodi, ni šlo brez kritik. Trobčevi maskoti so očitali, da je zelo podobna Mustrovemu Lakotniku, pa tudi, da je prekopirana od Disneyja. V resnici je Trobec, ki je na očitke odgovarjal, da je tak pač videti volk, navdih zanj dobil po pogovoru z znanko, domačinko iz Sarajeva, ki mu je pripovedovala o tem, da na Jahorini živi veliko volkov.

Trobčev predlog je bil edini, ki je predvidel lik volka. Razpis so sicer ponovili in Vučko je zmagal še enkrat. In tako je leta 1982 slavni volk zaživel v številnih podobah in na še številnejših predmetih – razpisni pogoji so namreč Trobcu odvzeli avtorske pravice nad maskoto, kar pomeni, da so vsa podjetja podobo tolmačila po svoje. Verjetno najbogatejšo zbirko Vučkov hrani doma Tomaž Alauf, ki že leta potuje v Sarajevo, v času pandemije covida pa se je lotil izdelovanja svojih Vučkov. Na razstavi ne manjka niti čisto prvi Vučko – v lesu ga je izdelal sarajevski lutkar Ivica Bilek. Predstavljena maskota na razstavi je zgolj prvi primerek od 150 ročno izdelanih maskot.

Z RTV Slovenija v vsak dom
Po srečanju s scenografijo in Vučkom vstopijo obiskovalci v 80. leta. Najprej je tu oprema, s katero so radijci in televizijci RTV Slovenija prinašali igre v domove ljudi – to je bil čas, ko je bil na začetku svoje kariere zdaj prekaljeni komentator Andrej Stare.

Vučko na vsakem izdelku
Na razstavi je rekonstruirana tipična dnevna soba tistega časa s televizijskim sprejemnikom, na katerem je mogoče spremljati Frankovo zmagovalno vožnjo. V lesenih omarah in na kavni mizi pride do izraza bogastvo zasebne zbirke Tomaža Alaufa, v kateri je vse mogoče – od šilčkov, kavnega servisa, pepelnikov do teniškega loparja, od družabnih iger do originalnih, še zaprtih pločevink kokakole. Skoraj vse, kar si je mogoče zamisliti, je v tistem času prišlo z logom olimpijskih iger in Vučka. Vidi se, kako je celotna Jugoslavija s tem živela, pove kustosinja Andreja Zupanec Bajželj. Vsak je poskušal na ta račun malo zaslužiti in ponuditi svoj izdelek – predstavljeni so številni slovenski proizvajalci, od brisač Svilanita Kamnik do oblačil Rašice in Toperja, od Radenske do telefona podjetja Iskra. V Sarajevo so hodile cele odprave podjetnikov, med drugim odprava takratne Gospodarske zbornice občin ljubljanskega območja, ki so iskali ideje za morebitne projekte in sodelovanje.

Od hokejske opreme do medalje Jureta Franka
Potem ko v prvi sobi pričarajo vzdušje tistega časa, v naslednjih dveh predstavijo športnike in športnice, ki jim je bil sam dogodek namenjen. Vsak med njimi je doma našel kakšno sled tistega časa. Eden od osrednjih eksponatov je gotovo srebrna medalja Jureta Franka, ki jo je za nekaj časa posodil za to priložnost (v preostalem času pa bo na ogled replika). Na ogled so med drugim tudi celotna hokejska oprema (sestavljena sicer iz oblačil različnih hokejskih igralcev), pa tudi sanke omenjene nesojene slovenske ekipe, smuči, tudi oprema paraolimpijcev, ki so se morali takrat posebej znajti, saj opreme zanje še niso serijsko izdelovali. Na sploh je bilo s športno opremo takrat precej drugače kot danes – biatlonci so imeli za celotno sezono na voljo dva para smuči. Tudi oprema hitrostnih drsalcev je bila zelo skromna – izjema je bil le hrvaški hitrostni drsalec Nenad Žvanut, ki je živel na Nizozemskem in si je z lastnim denarjem lahko kupil primernejša tekmovalna oblačila. Da so bile z opremo težave, pove tudi neenotnost oblačil jugoslovanskih tekmovalcev na fotografijah, ko je spodnji del temnomodre barve, zgornji pa svetlomodre.

Številni, brez katerih olimpijskih iger ne bi bilo
Zanimivo je bilo tudi dogajanje v "zaodrju", opozori Tadej Curk. Kaj vse je bilo potrebno, da so se igre in tekmovalna prizorišča vzpostavili ... Tako sta skakalni center, ki je bil na nekaterih področjih eden najsodobnejših in najbolj inovativnih centrov v Jugoslaviji, zasnovala in postavila brata Janez in Vlado Gorišek. Povsem na novo je na gozdnatem območju na Bjelašnici smučarske proge postavil Peter Lakota, pri tem pa naletel na kar nekaj težav, saj je bil hrib prekratek, da bi progo zaključil na potrebni dolžini. Tudi priprava ledene dvorane je bila poseben izziv, saj je bila potrebna različna priprava ledu, ki bo en dan primerna za hokej, drug dan pa za umetnostno drsanje. Na pomoč je priskočil Nace Sekelj, ki je dolga leta vzdrževal in urejal hokejsko dvorano Hala Tivoli v Ljubljani. Tudi pri postavljanju proge za smučarske teke in biatlon je imel pomembno vlogo Slovenec – Alojz Ravnik je odpotoval v BiH in jo sprojektiral, pri tem pa so si, da bi dosegli potrebno dolžino, pomagali z mostički in predori.

Tudi to je tisto, kar želijo pokazati z razstavo, pravi Andreja Zupanec Bajželj: da ne gre le za obujanje nostalgije, ampak da se pokaže, koliko znanja s slovenskega prostora je pomagalo uresničiti ta športni dogodek. "Želimo pokazati, kako zelo so bile sicer jugoslovanske olimpijske igre zaznamovane s slovensko prisotnostjo."

Spomin je živ: dve karikaturi in kup novih Vučkov
Zadnji segment razstave predstavi nekatere proizvajalce, ki so pustili viden pečat na igrah. Posebej dragocen je posnetek slavnostnega sprejema, ki so ga smučarju Juretu Franku pripravili v domačem Solkanu in so ga za to priložnost posodili v Smučarskem klubu Nova Gorica. Ta med drugim pokaže, kako so navijači svoje športnike pozdravljali že pred desetletji. Ob koncu se razstava znova vrne k umetnosti. Na eni strani jo skleneta karikaturi legendarnega Boruta Pečarja – na eni vidimo Jureta Franka z medaljo, na drugi pa skupino danes vsem poznanih alpskih smučarjev, denimo Bojana Križaja, ki na vozu, v katerega je vprežen Vučko, že hitijo novim zmagam naproti in po besedah Andreje Zupanec Bajželj napovedujejo nove uspehe slovenskega zimskega športa. Na drugi strani je na ogled vitrina s številnimi Vučki Tomaža Alaufa, ki ni samo zbiralec, ampak njihov izdelovalec. Na ta način so želeli pokazati, kako močno je Vučko še danes prisoten v zavesti slovenskega prostora.

Pred enim letom je Jožeta Trobca poklical polkovnik iz bosansko-desantne intervencijske helikopterske enote. Povedal mu je, da so bili na usposabljanju v ZDA in da so si dali na uniformo znak Vučka, kar naj bi "vžgalo", zato so ga hoteli obdržati, a je njihov nadrejeni dejal, da morajo vendarle dobiti dovoljenje avtorja Vučka, torej akademskega slikarja Jožeta Trobca.

Kot je Trobec pojasnil v več intervjujih, je uradno maskoto zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, volkca Vučka, narisal na podlagi vedenja o Jahorini, divji planini v Bosni in Hercegovini in enem od treh prizorišč zimskih iger (ki je v monopoliju pač nihče ni hotel kupiti), kjer pa živi veliko volkov. To, da so bile štiri leta prej zimske igre v Moskvi, ki je imela maskoto medveda Mišo, je Trobca, zapriseženega Kranjčana, napeljalo k temu, da mora narediti maskoto, "popolnoma drugačno od Miše, ki je bil malo disneyjevski". Po podatkih Mednarodnega olimpijskega komiteja je bilo na javnem razpisu izbranih 836 del, med katerimi je bil le en volk. Nato pa so bralci časopisov po glasovnicah izbirali med šestimi ... Drugo je zgodovina ...

Ko je torej pred enim letom polkovnik bosansko-desantske intervencijske helikopterske enote od Trobca le dobil odobritev, da je Vučko lahko pripet na vojaške uniforme, "je bistven zadnji stavek, ki mi ga je izrekel, in to po 40 letih: "Jedina stvar, oko koje se u Bosni svi slažemo, je Vučko." (V Bosni se vsi strinjamo le glede ene stvari, in to je Vučko).

Pregledala sem vse maskote tako poletnih kot zimskih olimpijskih iger in ugotovila, da je Vučko vse do danes ostal edini volk, prav tako zelo izstopa njegova grafična podoba.
Mladen Kolobarić (art direktor olimpijskih iger; op. p.) mi je takrat rekel, da bi pogoljufali, če ne bi bil izbran v tistem javnem izboru ljudi, saj je bil grafično za tiste čase …

… kako mislite – pogoljufali?
Olimpijski komite se je odločil, da bi lahko tudi malo pogoljufal, da bi bil na koncu Vučko izbran. Saj veste, kako je potekalo glasovanje?

Da, Delo in Dnevnik sta imela razpis, nato pa so bralci z dopisnicami glasovali po pošti med izborom.
Bila sta dva kroga glasovanja, na prvem se je eden od Slovencev pritožil in glasovanje je potekalo znova in Vučko je bil znova izbran.

Tako ni bilo treba nič pogoljufati. No, volk je sicer v SSKJ-ju opisan kot krvoločen, požrešen; volk je napadel, raztrgal jagnje, pa tudi bojevati se kot volk – ste se pri izbiri volka kot maskote naslonili prav na zadnjo interpretacijo?
Da, volk bojda naj ne bi napadel, razen če ni napaden sam. Se pa borijo za preživetje in šport je boj.

Zakaj pa ste Vučku narisali prste, in ne šape?
Že prej sem delal serijo živali, vse življenje se ukvarjam s tem in jih malo počlovečim. Ravno zdaj sem izdal strip basni, v kateri živali nastopajo kot ljudje, trenutno rišem Orwellovo Živalsko farmo (…) Vučko je imel sprva prste v obliki črke V kot victory – zmaga.

Narisali ste mu tudi zob?
Tako, zob, da se pokaže, da je malo oster, da ni ovca. A po dogovoru sem sprejel odločitev, da zob vendarle črtamo.

Ste s tem zobom prestopili mejo?
Takrat se je usulo prispevkov v časopisih, ne morete verjeti, koliko! V pismih bralcev so se pritoževali, češ kdo je izbral volka, tako krvoločno žival. Poleg zoba pa smo spremenili še prsta, ki sta prekrižana, češ držimo pesti, torej ne z vidika samega uspeha.

Zakaj pa ste Vučka zasnovali kot črno-belega, sicer ima oranžen šal? A med vsemi olimpijskimi maskotami izstopa prav v tem.
Zaradi grafičnega pristopa. Čista grafična rešitev, ki po svoji likovni formi in vsebini stoji še danes. To je grafičen znak, piktogram, ki prikazuje vse športe zimskih olimpijskih iger.

Ste sodelovali z Zdravkom Čolićem, ki je Vučku posodil glas?
Ne, nisem. Ko sem bil povabljen v Zagreb, je bilo že vse narejeno.

V izvedbo teh olimpijskih iger so bili vloženi izjemni večletni napori – pri tehnični izvedbi je sodelovalo kar osem tisoč ljudi, pa 2200 novinarjev. Se vam zdi, da smo Vučka vzeli tako zelo za svojega zaradi dobrega trženja ali sta bila takrat tako močna narodni ponos in družbena povezanost?
Menim, da je šlo za skupek okoliščin, ki so privedle do tega, da se je obdržal tudi po 40 letih. Odzivi danes so skoraj enaki kot takrat.

Še danes vidim kakšnega devetletnika, ki nosi staro majčko s podobo Vučka …
… to je neverjetno. Nobena maskota ni preživela tako dolgo.

Kaj bi bile olimpijske igre brez Vučka?
To je vprašanje za milijon dolarjev, verjetno ne bi bile to, kar so bile. O tem sem prepričan. Spomnim se zapisa britanskega ekonomista, ki je v Timesu pisal članek o tem, kaj bi bilo, če bi Jugoslavija obstala. Zanimiv je le zadnji odstavek, v katerem piše, da je ena največjih stvari, ki se mu je vtisnila v spomin, prva olimpijada v komunistični državi, to je bila ta v Sarajevu. Da se sicer ne spomni nosilcev medalj, se pa spomni maskote Vučko, ki jo je narisal in me navedel s polnim imenom.

Ste pa Vučka poimenovali Jahorinko?
Preimenovali so ga, ker lokacije olimpijskih niso bile le na Jahorini. Lokacije so bile tri, sam pa sem črpal iz tega, da so bili na Jahorini volkovi.

Koliko ste bili stari, ko ste ga narisali?
31 let. Ko sem končal akademijo oziroma že leto prej sem se zaposlil v zlati dobi Iskre design pri Davorinu Savniku, ki je bil ustanovitelj in vodja tega oddelka. Tako da se lahko pohvalim, da sem bil v ekipi, ki je oblikovala telefon fitipaldi.

Znameniti rdeči stacionarni Iskrin telefon (ETA-81, ETA-80), seveda tudi v drugih barvah, ki pa je bil zaščiten le v Evropi, zato so ga še kako kopirali v ZDA in na Japonskem, pa v Južni Koreji.
Vsi so ga kopirali in še danes je v vseh muzejih po svetu.

Zgodba nekoliko spominja na Elanove smuči za carving, ki prav tako niso bile patentirane. Je takšne stvari težko predelati?
To je bilo pred toliko leti, bili so drugi časi. To je tako kot z mojim Vučkom in s tem, koliko sem zaslužil.

O tem je bilo pa resnično veliko napisanega v medijih!
Seveda, a verjetno je vsak črkoslikar zaslužil več od mene. Temu se reče drugi čas. To sem tudi že povedal, da mi je na dveh sestankih – predsednik predsedstva SR Bosne in Hercegovine Branko Mikulić je bil poleg, to je bil velik odbor šestih, sedmin gospodov – njihov finančni minister dejal: "Ajde, da napravimo sa čovjekom ugovor!" (Sklenimo s človekom pogodbo!). Je pa res, da jim je tekla voda v grlo. Če bi jim takrat rekel, da imam doma ekipo petih ljudi, bi podpisali vse, samo da gre zadeva skozi.

V Iskri ste se ukvarjali z grafičnim oblikovanjem …
… potem sem bil dve leti zaposlen v Gorenjskem tisku, ker sem hotel spoznati delo v tiskarni, in pozneje še na Gorenjskem sejmu.

Hotela sem napeljati, da so vam vse te izkušnje pomagale pri zasnovi Vučka.
To pa zagotovo! V Iskri, ki je bila takrat pojem, sem bil grafični oblikovalec. Nisem hodil na oblikovalsko akademijo, bil sem učenec slikarjev Gabrijela Stupice in Maksima Sadeja, slikarjev. To mi je kar precej koristilo. Iskra je bila svetlobna leta pred vsemi po oblikovanju, po načinu razmišljanja. Davorin Savnik je že takrat uvedel večdnevne brainstorminge ali možganske nevihte.

Zasnova Vučka je zelo geometrijska.
Takrat so imeli v Gorenjskem tisku lasersko pripravo nožev ali štanc za izsekavanje embalaže, kar je potekalo brez računalnika, do takrat pa se je celotno načrtovanje izvajalo ročno. Razmišljal sem, kako bi ga v računalniku narisal s tremi ravnimi formami – narejen je iz krogov in ravnih linij. Krog je nos, pa dva pod smrčkom, znotraj glave je krog.

To ste risali s šestilom.
Tako (...) Ko sem ga narisal, so zahtevali, da naj bo tudi tridimenzionalen. Po Sloveniji sem iskal ljudi, sam se s tem nisem nikoli ukvarjal, računalnikov ni bilo. Na koncu sem bil tako obupan, da sem ga hotel izdelati iz gline. Pa dobim klic iz Sarajeva, da je tam neki lutkar Ivica Bilek – vedno in povsod ga omenjam, saj se zdi, da je skoraj toliko zaslužen za Vučka, kot sem sam. Slišala sva se po telefonu, poslal sem mu skice. Ko sem prišel v Sarajevo in videl Vučka, sem skoraj zajokal. Tako je zadel tisto, kar sem želel. Postala sva resnično velika prijatelja.

Kaj je zadel?
Vučkovo dušo. Tridimenzionalno ni tako preprosto …

… kakšna pa je ta duša?
Duša prijaznega in močnega volka s svojo glavo, nosom.

Ni pa Vučko narejen iz petih olimpijskih krogov?
Ne, ne (smeh), tako daleč nisem šel. Na razpisu je bil sicer snežak narejen iz petih olimpijskih krogov.

V ožjem izboru so bili konkurenti Vučka snežna kepa, gorska koza, podlasica, jagnje in jež. Vam je bil kateri od teh všeč?
Kogojeva podlasica (Oskar Kogoj) je bila vrhunsko narejena, a mislim, da je zgrešil bistvo maskote. Maskota ni skulptura, ampak mora zaživeti.

Pohvala koga iz stroke vam je največ pomenila?
Vam povem?

Prosim.
Ko so me vprašali, ali imam kakšno posebno željo, je bil v komisiji za izbor Vučka bosanski slikar Mersad Berber. Povedal sem, da bi ga rad spoznal. Šla sva na kosilo na Baščaršijo, kjer sva sedela od popoldneva do večera, in takrat sem prejel kar nekaj pohval glede Vučka. To se mi je zdelo zelo lepo in mi je dvignilo samozavest.

Večkrat ste že povedali, da so Vučka primerjali z Disneyjevimi liki, pa z Mustrovim Lakotnikom, a da je še Muster sam to zanikal.
Temu se ne moreš izogniti. Vsakemu razložim zelo preprosto: na mizo vam dajo štiri jabolka, a eden je delišes, drugi neka druga sorta in tako naprej.

No, manj znano pa je, da ste pozneje delali tudi za Disney? Sodelovali ste pri risanju Pokahontas?
Da, a ne izvirne risbe, risali smo po njihovih predlogah z minimalnimi spremembami, ki so bile za kocke. Delali smo različne izdelke, kot je Racman Jaka. Podjetje Efekt je imelo licenco za Disney. Takrat ni bilo računalnikov, dobili smo predloge, vse izrisali, pobarvali. Bil sem v Parizu na centrali, to je stara visoka zgradba. V notranjosti so bili srebrna miza, šest hostes in petmetrski Mišek Miki. Na vrhu je okrogla steklena soba, kjer smo se pogovarjali z art direktorji. Kar naenkrat sem se zavedal, da ne vidim več Eifflovega stolpa – kupola se je vrtela!

Vas je zamikalo, da bi risali za Disney?
Ne.

Zakaj pa ne?
Nimam pojma. Sem bolj zapečkarski tip (smeh).

Ste še kdaj izrisali kakšno olimpijsko maskoto ali se kam prijavili?
Ne.

Kaj pa kakšno drugo maskoto?
Tole morda poznate (pokaže slikico v brošuri na mizi, kjer so predstavljena njegova dela).

Račka Argeta!
Da. Pa za moje mesto Kranj maskoto Krančka, ki je dokaj popularen, in nazadnje maskoto Olimpiki za društvo Pomagajmo otrokom.

Ste pa svojčas igrali nogomet, ste tudi soustanovitelj NK-ja Korotan …
… pa hokej sem igral.

No, ste zanje naredili kakšno maskoto?
Maskoto ne, sem pa na roko izrisal vse drese.

Potem pa v tisk?
Ne, vse majice sem izrisal na roko.

Povejte torej ime kluba, ki mu je drese ročno izrisal akademski slikar!
(smeh) Sprva smo bili hokejski klub Ranch Boysi, pozneje Korotan. Sicer pa smo bili hokejski klub Asparagus. Za prvo tekmo, ki smo jo igrali, smo si vso opremo naredili sami, tudi drese.

Vučka ste ob obletnici olimpijskih iger narisali malo drugače, v roki ima čopič in žogico za golf. Zakaj takšna upodobitev?
Ker sem slikar in ker igram golf.

Če bi morali na hitro izbrati maskoto s preteklih olimpijskih iger, ki vam najprej pade na pamet, bi verjetno večina kot iz topa ustrelila: Vučko! (ime pomeni mali volk oziroma volkec). Eden izmed razlogov je zagotovo ta, da so bile olimpijske igre v Sarajevu leta 1984 nam do zdaj najbližje, drugi pa se skriva v privlačnosti same maskote, ki se je je domislil slovenski akademski slikar Jože Trobec. Po arhivskih zapisih je Trobec sicer volka najprej poimenoval Jahorinko (po gori Jahorina, na kateri so med igrami potekala smučarska tekmovanja), a je bilo ime kmalu spremenjeno v Vučko.

Na natečaj za izbor maskote je sicer prišlo 7454 predlogov. Komisija je določila šest finalistov, o katerih so nato glasovali televizijski gledalci in bralci časopisov po vsej nekdanji državi. Nasmejani sivi volk z oranžnim šalom okoli vratu, velikim rdečim smrčkom in smučkami na rami je v hipu osvojil ljudska srca, saj je dobil več glasov kot vsi drugi predlogi skupaj. Maskota volka z rahlo navihanim pogledom, ki se je razlikovala od tipičnih podob volkov iz pravljic z nasršeno dlako in grozečimi zobmi, je bila s 3801 glasom nesporna zmagovalka. Drugi predlogi so bili snežna kepa, gorska koza, podlasica, jagnje in jež.

"Zame je volk zvita žival, volk je borec, v nenehnem boju za obstanek," je zamisel pojasnil Trobec. Volk je pogosto nastopal tudi v jugoslovanskih pravljicah, v katerih je poosebljal pogum in moč, pa tudi vztrajnost v dolgih zimskih dneh. Kot simbol iger je bil primeren tudi zato, ker te živali v resnici živijo v Dinarskem gorstvu. Kot je še dejal Trobec, je bil njegov namen, da se ljudje spoprijateljijo z živalmi, saj prav zaradi Vučka številni otroci volka niso več dojemali kot krvoločno in strašno zverino.

Vučko ni bil uspešnica le v nekdanjem jugoslovanskem prostoru, ampak tudi širše, saj ga je tudi Mednarodni olimpijski komite uvrstil med olimpijske maskote, ki so se najbolj zapisale v spomin športnih navdušencev in gledalcev. Prvič se je maskota na olimpijskih igrah sicer pojavila na poletnih igrah v Münchnu leta 1972, ko je obiskovalce iger razveseljeval jazbečar Waldi. Tudi v letih, ki so sledila, so se organizatorji večinoma držali nenapisanega pravila, da so za maskoto izbrali žival, značilno za njihovo okolje, ki s prijaznim pogledom in nasmehom nagovarja množice.

Kaj lahko poje volk med smučanjem?

Ko je bil Vučko izbran, so mu morali dati še glas, da je lahko nastopal v televizijskih spotih. Se še kdo med vami spomni uvoda v prenose z iger, ki so se začeli z animiranim Vučkom na smučeh, sankah ali drsalkah, in glasnim klicem "Sarajevooooo", ki bi ga lahko označili za kombinacijo volčjega tuljenja in sevdalinke? Glas, ki se skriva za tem "bojnim klicem", pripada bosansko-srbskemu poppevcu Zdravku Čoliću, ki še danes velja za enega najboljših pevcev z območja nekdanje Jugoslavije.

Čolić je pred kratkim za Radio Sarajevo dejal: "To sodelovanje sodi med moje najljubše spomine. Tik pred začetkom olimpijskih iger me je poklical skladatelj Nikola Borota in mi rekel, da iščejo nekoga, ki bi posodil glas volku, ki smuča po hribu." Nato so začeli razmišljati, kaj bi lahko Vučko prepeval med spuščanjem po strmini, a se dolgo niso domislili ničesar pametnega. "Vzel sem kitaro in preizkušal različne akorde. Nato pa je Nikola dejal: 'Kaj drugega bi lahko Vučko pel kot 'Saaaraaajevooo, Saaaraaajevooo' na način, ki spominja na sevdalinko?'" Ta nekajsekundna špica pred prenosi je torej nastala popolnoma spontano, a se je hitro razširila po domovih od Ljubljane do Skopja ter postala del popkulture takratnega časa.

Čolić je tudi dejal, da so bili nekateri zdomci tako navdušeni nad Vučkovim petjem, da se po igrah niso želeli vrniti iz Sarajeva v Nemčijo, dokler ne spoznajo človeka, ki se skriva za tem glasom. "Bil sem na oddihu v počitniški hiši v hribih, ko sem v nekem trenutku skozi okno zagledal Zorana Adžića, takratnega basista skupine Bijelo Dugme, kako se prebija skozi debelo plast snega. Ves zadihan mi je dejal: 'Ti ljudje ne bodo odšli, dokler te ne spoznajo.' Tako sem najprej spoznal njih, nato pa se vrnil v Sarajevo, v dvorano Skenderija, da sem še drugim gledalcem razkril, da sem prav jaz Vučko."

Denarnice, vrečke za sol in poper, razglednice, kopalke, kozarci za žganje ...

Vučko v različnih podobah – na značkah, broškah, kot igrača, na skodelicah ... – se je že med igrami v Sarajevu po trditvah tamkajšnjih medijev dobro prodajal, a njegova prava vrednost se je pokazala šele leta pozneje. Bolj ko so se igre leta 1984 časovno oddaljevale, močneje sta se Vučkova podoba in pogled ljudem vtisnila v spomin. Vučko v najrazličnejših oblikah tako ostaja iskan med različnimi zbiralci. Pogled na slovenske spletne strani razkrije, da ljudje še vedno ponujajo plakate, značke, obeske, podstavke, nalepke, nogavice, spalne vreče, razglednice, kopalke in celo pakete s plastičnim priborom ter vrečkami soli in popra z Vučkovo podobo. A volkec je našel navdušence tudi zunaj meja nekdanje države. Na ebayu ljudje z vseh koncev sveta, od Romunije, Nemčije do ZDA, ponujajo ne le Vučka, ampak različne spominke z iger v Sarajevu, od vžigalic, termometra, kompleta kozarcev za žganje, našitkov, denarnic do okrasnega krožnika za na steno (nekateri sicer pišejo, da je maskota lisica, in ne volk).

V Sarajevu obratuje več lokalov s tem imenom, na stojnicah na Baščaršiji pa je še vedno mogoče dobiti tudi spominke z volkovo podobo, ki pa seveda niso izvirni, ampak na Kitajskem izdelani predmeti brez kakšne večje vrednosti. Originalna igrača Vučko, ki jo je za igre v Sarajevu izdelalo podjetje Tik Tik, je našla svoj dom tudi v znamenitem londonskem muzeju Victoria & Albert Museum, večkrat pa je širši pomen te maskote omenjen tudi v knjigi raziskovalca Zlatka Jovanovića iz leta 2021 z naslovom Kulturna zgodovina zimskih olimpijskih iger leta 1984.

Ivan Jurjevič zbira Vučke v podobi PEZ-figuric: Ponaredkov ni

Poleg vseh omenjenih podob je bilo Vučka mogoče najti še na enem predmetu – nekdaj znamenitih PEZ-figuricah. Ivan Jurjevič iz Zagradca zbira vse mogoče PEZ-figurice, v svoji zbirki pa ima tudi več kot 20 Vučkov. Kot je povedal v pogovoru za MMC, so bili za olimpijske igre leta 1984 izdelani trije osnovni tipi – Vučko s kapo, čelado in brez pokrivala, a obstajajo še barvne različice volkove glave, najpogostejše so črna, siva in rjava. Poleg tega se razlikujejo tudi barve kap, in sicer obstajata rdeča in rumena kapa. Posebej pa je ponosen na figurico Vučka, ki je bila izdelana kot testni primerek in še nima logotipa olimpijskih iger. Tiste, ki so bile narejene pozneje, imajo namreč na zadnji strani Vučkove glave vgraviran znak olimpijskih iger.

"PEZ-figurice Vučko so takrat pakirali v celofan, zraven so bili tudi nalepka Vučka in nalepka olimpijskih iger ter dva kompleta bombonov. Zanimivo je, da sem dve, tri kupil še zapakirane, a so v tem času bomboni razpadli oziroma postali tekoči. Bilo mi je kar grozno, ko sem to opazil," je dejal Jurjevič. Kot je pojasnil, je same figurice delala tovarna iz Ormoža, bombone pa Kolinska Ljubljana, ki je nato tudi naredila celoten paketek. A PEZ-figurice s podobo Vučka so bile na prodaj le v času samih iger, torej le 14 dni, zato se jih je ohranilo malo. "V glavnem je že vse, kar je bilo na voljo, pobrano, zato si jih predvsem izmenjujemo med seboj. Kolinska je namreč te Vučke prodajala samo 14 dni, torej samo toliko časa, kot so trajale olimpijske igre. Zato je v skladišču Kolinske menda ostalo za dva tovornjaka robe, še zapakirane, ki je niso prodali, in so vse po koncu iger odpeljali na smetišče. To se je zgodilo le dve leti prej, preden sem jaz začel zbirati PEZ-figurice. Si predstavljate, koliko figuric se je takrat izgubilo?" je razočaran dejal Jurjevič.

Kot se spominja, je bil oglas za figurice z Vučkovo podobo objavljen v Zabavniku, tudi v različnih časopisih, prodajali pa so jih po celotni nekdanji Jugoslaviji, a kot smo že omenili, le 14 dni. V tem pa je danes vseeno tudi ena dobra stvar – ker PEZ-figuric danes nihče več ne izdeluje, ponaredki ne obstajajo. "Vsi Vučki, ki jih imam, so zagotovo stari 40 let, kajti danes se jih ne da izdelati. No, morda bi jih lahko z novimi tehnologijami, s 3D-tiskom ali čem podobnim, a s tem se k sreči nihče ne ukvarja," je dejal.

"Zbiralci PEZ-figuric smo razpršeni po vsem svetu. A v glavnem so vse figurice že v zbirkah, zato vemo drug za drugega, vemo, kdo ima kaj, tako da se običajno poskusim dogovoriti za menjavo. Svojih figuric nikoli ne prodajam, samo menjam jih ali kupujem," je še dejal navdušenec nad tem konjičkom. Dodal je: "Ko sem se nekoč pogovarjal s prijateljem iz Sarajeva, mi je rekel: 'Med vojno, med obleganjem mesta, bi vse pojedli, tudi PEZ-figurice.' Tako da v mestu ni ostalo tako rekoč nič originalnih figuric, bolj so se ohranile pri tistih, ki so se med vojno ali po njej preselili iz Bosne in Hercegovine."

Pojasnil je še, da je zbiranje PEZ-figuric dokaj nov konjiček, saj so figurice postale priljubljene konec 80. let, torej že po koncu olimpijskih iger v Sarajevu. Povpraševanje po njih je veliko, nekatere dosežejo tudi vrednost 100 ali 200 evrov. Vučko sicer ni edina olimpijska maskota, ki je zaživela v podobi PEZ-figurice. "Obstaja tudi figurica z maskoto iger v Innsbrucku, s podobo snežaka. Tudi ta je v moji zbirki," je dejal.

Tomaž Alauf: Vsi Vučki so mi kot sinovi

Medtem ko se je Ivan Jurjevič specializiral za zbiranje PEZ-figuric, pa je Ljubljančan Tomaž Alauf tisti, ki ga navdušujejo prav vsi spominki z iger leta 1984 v Sarajevu. Celotno hišo je tako spremenil v pravi pravcati muzej, v katerem domuje, neverjetno, več kot 4000 različnih originalnih predmetov z iger. Ko hodi naokoli in išče nove eksponate, številni ostanejo odprtih ust, je dejal v pogovoru za MMC. "Ob pogledu na fotografije moje zbirke so vsi navdušeni, še celo Sarajevčani, ki so navajeni na Vučka in druge stvari. Večkrat so mi že rekli, da toliko materiala, kot ga imam jaz, ni v vsem Sarajevu skupaj," je dejal v smehu in dodal, da prav zato, ker ljudje vidijo, da je res zbiralec z dušo, mu večkrat kakšno stvar tudi poklonijo. Nekatere eksponate pa tudi kupi. "Zbiralci živimo po vsem svetu, imam navezanih veliko stikov. Poznam recimo človeka iz Kanade, ki zbira samo značke iz iger v Sarajevu in bo v kratkem izdal celo knjigo o tem. Sam sem bolj univerzalen, imam vsakega po malo."

Včasih tudi pol leta ne najde nobenega novega eksponata, včasih jih dobi več naenkrat, saj je zbirateljstvo zelo nepredvidljivo. "Ker sem se malo medijsko izpostavil, me nekateri ljudje zdaj že kar sami najdejo. Sicer pa sem si ustvaril veliko mrežo ljudi, od Beograda prek Sarajeva do Nemčije. Veliko predmetov so odpeljali iz Sarajeva, a po drugi strani se je prav zaradi tega toliko stvari ohranilo. Veliko stvari se najde pri izseljencih v Nemčiji, presenetljivo veliko tudi v Beogradu."

Predmete je najprej začel razstavljati v eni sobi, a je kmalu spoznal, da je velika škoda, da večina stvari na boljše časa čaka v škatlah. "Ob strinjanju partnerice sem zato na stene sob začel nameščati police in zdaj je hiša polna spominov na Sarajevo 1984," je dejal v smehu. Veliko njegovih spominkov bo na ogled tudi na razstavi Srebrne igre 1984 v Muzeju novejše zgodovine. "Ker so eksponati v muzeju, je zdaj odlična priložnost, da končno prebelim stene," je dejal v pogovoru na začetku januarja.

Med 4000 eksponati je nedvomno najbolj opazna neverjetna zbirka več kot 300 igrač Vučko, ki krasijo police. In prav na vsakega je navezan. "Vsi Vučki so mi kot sinovi, zelo težko bi se ločil od katerega koli. Ko kdaj najdem kakšnega, ki je v slabem stanju, recimo brez oči ali ust, se mi zasmili, tako da ga vzamem domov, tudi če takšnega že imam. Prav veliko se teh igrač sicer ne da popraviti, saj se materialov, iz katerih so bili pred štirimi desetletji izdelani, ne dobi več. Če Vučku odpade oko, ga pač nima več."

Američani izdelovali maskoto Voochko

Vučke z veseljem vsem pokaže, pusti tudi, da jih obiskovalci primejo v roke. Strinja se z opazko, da ima Vučko sploh med otroki poseben šarm. "Nikoli se ga ne ustrašijo. Sicer imajo vse olimpijske maskote nasmeh, saj zbiram tudi druge. A Vučko je nekaj posebnega, zdi se mi res zelo pristna maskota," je še dejal Alauf, ki mu je zelo všeč tudi trojica maskot z zimskih olimpijskih iger v Sočiju leta 2014 – polarni medved, leopard in zajec, pa tudi medved Miša z iger v Moskvi leta 1980.

Med "krdelom" njegovih 300 Vučkov se skrivajo tako originalne maskote iz leta 1984 kot takšne, ki jih je v času epidemije covida začel izdelovati sam. "Originalne maskote so bile vse narejene le kot stoječi ali ležeči Vučko. Delali so jih različni proizvajalci, ampak vse so imele isto držo, le da je imel Vučko prste prekrižane ali stisnjene v pest," je pojasnil. V zadnjih letih je zato začel izdelovati tudi svojo različico Vučkov iz lesa, ki so v različnih držah športnih disciplin, v katerih so športniki tekmovali na igrah. Ko je imel to "pokrito", se je začel zabavati še z izdelovanjem Vučka kot deskarja na snegu, nogometaša, turista, naredil je tudi Vučka v podobi hrvaške umetnostne drsalke Sande Dubrovčić, ki je na igrah prižgala olimpijski ogenj. Kot je pojasnil, ima dogovor s slikarjem Trobcem, da lahko te igrače izdeluje. "Podjetje Tik Tik iz Krapine je po zaslugi Vučka ustvarilo ogromen dobiček, saj je te maskote izdelalo v velikih količinah, Vučko pa je bil priljubljen tako med samimi igrami kot po njih. Zanimivo pa je, da so Vučke pod licenco delali tudi Američani, prihodke od prodaje pa namenili za svojo reprezentanco, ki je nastopala v Sarajevu. Pri njih izdelana maskota se imenuje Voochko," je razkril zanimivost.

Pločevinka kokakole prvič prišla v Jugoslavijo prav na olimpijske igre

Alauf je res zbiralec v pravem pomenu, saj ima igre v Sarajevu zapisane v svojem srcu. Več stvari so mu podarili tudi športniki ali drugi sodelujoči na igrah. "Startno številko predtekmovalca na smučanju mi je dal Peter Sitar iz Maribora. Dobil sem tudi plamenico s poti olimpijske bakle do Sarajeva. Eden od nosilcev te bakle bi moral biti Gojko Zalokar, a nato ni mogel sodelovati, obdržal pa je baklo, ki je še toliko več vredna, ker nikoli ni bila prižgana in zato ni črna od ognja kot druge, ampak ima še pečat," razlaga.

Dodal je, da mu včasih več pomeni neki majhen listek z iger kot medalja, ki jo vsak shrani. "Imam vstopnico z odprtja iger s podpisom Sande Dubrovčić. Veliko stvari pa so ljudje vrgli tudi v smeti. Nekdo je na primer pustil samo klobuk od jugoslovanske uniforme, bundo in druge stvari pa vrgel stran, ker so mu jemale preveč prostora. To me kar zaboli."

V pogovoru je delil tudi zanimivo zgodbo o tem, kako je zbirko obogatil s še zaprto pločevinko kokakole z iger. "Pred časom me je klicala neka gospa in mi rekla, da ima pločevinko kokakole iz Sarajeva, ki jo je domov prinesel njen oče. Oče jo je dal takrat v škatlo, okoli škatle namestil vato in jo zaprl. Takoj sem šel pogledat na Vrhniko in res je bila pred menoj še zaprta, popolnoma nedotaknjena kokakola z iger. To je bila kar trofeja zame. Takrat, na igrah v Sarajevu, so namreč prvič v Jugoslaviji prodajali originalno kokakolo v pločevinki. Polnili so jih na Dunaju, nato pa v Sarajevo pripeljali ogromne količine pločevink. Bilo je veliko povpraševanje po njih."

Tomaž Primožič: Vedel sem, da ne bomo izdelali petih milijonov značk

Nekateri pa so bili med igrami na drugi strani, kot proizvajalci spominskih predmetov. Pogovarjali smo se s Tomažem Primožičem iz podjetja AT-Primožič Kranj, ki je za igre v Sarajevu izdelalo 300.000 spominskih značk. Primožič je za MMC pojasnil, kako je tako majhno podjetje, ki danes zaposluje le od enega do dva človeka, sploh dobilo tako velik posel: "V času Jugoslavije smo delali izključno za jug, tudi za sarajevsko podjetje OZEBIH, ki je bilo vključeno v dobavo propagandnega materiala za olimpijske igre. Tako smo tudi mi prišli zraven."

Primožič je takrat podpisal po njegovih besedah "nemogočo" pogodbo, po kateri bi morali v Kranju izdelati pet milijonov značk. "Mislim, da je ta pogodba še zdaj v kranjskem muzeju, ker je bila to tako neverjetna številka. Sam sem jo sicer podpisal, ampak sem že takoj vedel, da se ta številka ne bo uresničila. Značke smo začeli delati precej pred samimi igrami, do septembra leta 1983 smo jih naredili 300.000. Nato sem šel v Sarajevo preverit, kako gre prodaja, in izkazalo se je, da ni bila dobra. Zato smo značke takoj nehali delati in ostali pri številki 300.000."

Kot je pojasnil, so organizatorji predvidevali, da bodo vse delovne organizacije morale kupiti toliko značk, kolikor je bilo zaposlenih delavcev po podjetjih, in če bi se to zgodilo, bi res prodali vseh pet milijonov. "To bi morala biti direktiva centralnega partijskega komiteja, a takšen dogovor se nato ni zgodil. Ker smo se bali, da nam ne bi plačali, če bi značke delali še naprej, smo proizvodnjo takoj ustavili."

Njegove skrbi so bile odveč, saj so dobili plačano vse, kot je bilo dogovorjeno. Kot se spominja, so značke za igre delala tudi podjetja, med drugimi DVZ Ponikve, a naj bi tudi oni ogromno teh dobili nazaj, ker ni šla v prodajo. "Verjetno se je veliko spominkov med igrami vseeno prodalo, a lahko bi se še mnogo več, kot je bilo zamišljeno, če ne bi posegla vmes nesreča. Moškega, ki je bil zadolžen za nabavo količin za spominke, je zbil avtomobil in je komaj preživel. To je bila velika smola za vse, tudi za nas, saj je tudi zaradi te nesreče ta projekt zastal, drugi pa niso bili tako sposobni oziroma vpeljani v celotno zadevo," je še pojasnil Primožič.

300.000 značk, izdelanih v Kranju, se je nato pred igrami in na samih igrah prodajalo v kioskih. "Na koncu smo prodali vse, največ med samimi igrami. A sama organizacija ni bila na ravni tako velike prireditve. Tam so ljudje spraševali, kje bi lahko kupili značke, saj bi jih morali prodajati na vsakem vogalu, pa jih niso, ampak samo na posebej določenih mestih. Nekateri so bili očitno ljubosumni na te stojnice, da ne bi kdo preveč zaslužil." Vseeno pa je med spremljanjem iger prek malih zaslonov videl veliko športnikov, funkcionarjev in gledalcev, ki so nosili njihove značke.

Takratni standard: Značka je stala toliko kot kava

V olimpijski zbirki, ki so jo izdelali v podjetju AT-Primožič Kranj, je bilo deset različnih značk, ki so se razlikovale le po barvi. Naredili so tudi Vučka kot obesek in značko, organizatorji pa so naročili tudi posebne značke za odprtje in zaprtje iger ter za posamezne discipline. Koliko so značke stale? "Toliko kot ena kava, to je bil takrat standard. Danes je to drugače, tudi če je naročilo večje, se značke ne da izdelati za manj kot dva evra," je še dodal podjetnik, ki še danes ve, katera izmed njihovih značk je bila najbolj priljubljena. Kot iz topa je ustrelil: "Vučko. Uradno je niso veliko naročali, mogoče smo jih naredili 1000 kosov. Nihče ni mogel vedeti, da bo skozi leta Vučko ostal tako priljubljen."

Po igrah ni bilo več povpraševanja po olimpijskih izdelkih, tudi v zadnjem času ni nihče pristopil do njega s takšno prošnjo. Vendar meni, da bi jih sami še lahko izdelovali, saj so imeli takrat ekskluzivno pravico. Tudi orodja, s katerimi so naredili značke za igre, v podjetju še vedno hranijo. "Potrebujemo dve orodji, eno je obrezilno, drugo pa je takšno, ki stisne gravuro. Ta orodja smo vsa ta desetletja ohranili, saj veste, za vsak primer, če bi kdaj kdo znova izrazil interes." Tudi zato bi Primožič takoj prepoznal, če bi mu v roke kdaj prišel kakšen ponaredek njihovih značk.