Le redki prvaki se na vrhu obdržijo za vedno. Poglejmo sklad SPDR S & P 500 ETF Trust, ki je konec januarja praznoval 30 let. Kljub častitljivi starosti je s 375 milijardami dolarjev premoženja še vedno največji ETF oziroma sklad, s katerim se trguje na borzi. Ampak konkurenca za prvo mesto postaja čedalje hujša.
Sklad, ki ga običajni vlagatelji in profesionalci poznajo po simbolu SPY, za skromno letno upravljavsko provizijo 0,095 odstotka od vloženih sredstev preprosto sledi osrednjemu ameriškemu delniškemu indeksu S & P 500, v katerega so uvrščena največja podjetja v ZDA. Priljubljen je zlasti med institucionalni upravljavci denarja, ki si želijo hitro in zanesljivo vstopiti na trg ter z njega enako neboleče tudi izstopiti.
SPDR S & P 500 ETF Trust se sooča z vse večjo konkurenco
Toda istemu borznemu indeksu še precej ceneje, le za tretjino upravljavske provizije, ki jo zaračunava SPY, sledijo tudi številni drugi skladi ETF. V prejšnjem letu sta, recimo, Black Rock iShares Core S & P 500, ki je vreden 302 milijardi dolarjev, in Vanguard S & P 500 z 275 milijardami dolarjev premoženja pritegnila na desetine milijard novih vplačil, medtem ko je SPY poročal o izplačilih.
A tudi če bo SPY izgubil prvo mesto med skladi ETF, bo vendarle ostal za vse večne čase zapisan v zgodovino kot tisti sklad, ki je korenito spremenil osebno nalaganje premoženja. Tehnično sicer SPY ni bil prvi sklad ETF – ta medalja pripada kanadskemu produktu –, vsekakor pa je bil prvi, ki je začel kotirati na največjem borznem trgu. To se je zgodilo leta 1993, a ne pod zdajšnjim, temveč pod prvotnim imenom Standard & Poor's Depositary Receipts oziroma pod ljubkovalnim imenom »pajek«. Kot vsi današnji izzivalci njegovega prestola je tudi »pajek« svojčas močno vznemiril številna v panogi takrat že uveljavljena podjetja.
Vzpon indeksnih skladov
Kajti SPY je bil pasivni indeksni sklad, teh pa v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja še ni bilo veliko. Po podatkih Investment Company Instituta je bilo v pasivnih indeksnih skladih takrat manj kot dva odstotka vseh sredstev, naloženih v ameriške sklade. Danes, denimo, je skoraj polovica vsega v sklade naloženega denarja v pasivnih indeksnih skladih.
In čeprav je Jack Bogle, ustanovitelj Vanguarda, kot evangelij oznanjal vrlino indeksnih skladov, torej nizke provizije, so zmagovalci upravljanja vzajemnih skladov postali tisti posredniki, ki so pri skladih, kot so bili Fidelity, T. Rowe Price in Templeton, izbirali, katere delnice bodo sprejeli v portfelj. Takrat so bili naložbeni produkti sorazmerno zelo dragi, visoke vstopne provizije pa so šle tudi za nagrade borznim posrednikom. Poprečni letni strošek vlaganja v delniške sklade je presegal 1,4 odstotka vloženih sredstev.
Sklad ETF pa je pomenil tudi povsem nov način vstopanja v naložbe. Vlagatelji v vzajemne sklade, denimo, so lahko vstopali in izstopali le enkrat na dan, pa še to po ceni, ki je odsevala vrednost portfelja ob koncu trgovalnega dne. S skladom SPY pa takih omejitev ni bilo več in je lahko vsak borzni posrednik z njim trgoval kot z delnico. Vlagatelji so ga celo kupovali »na kratko« oziroma stavili na upad njegove cene.
Da je vse to potekalo brez špekulativnih vzponov in padcev, so na trgu posredovali specializirani borzni posredniki in zagotovili, da so cene delnic SPY bolj ali manj odsevale vrednost njegovega portfelja. Seveda so pri tem zaslužili z izkoriščanjem vsake najmanjše vrzeli v cenah. In tako ETF delujejo še danes.
Na začetku so prvemu skladu ETF metali polena pod noge
Jay Baker je bil ob ustanovitvi SPY podpredsednik trgovanja z opcijami na ameriški borzi. Dobil je nalogo, da promovira ETF. Spominja se, da mu je, ko je klical naokrog, eden izmed posrednikov rekel, da sicer obožuje ETF, ampak da upa, da mu bo, torej Bakerju, spodletelo. In še dodal, da pri njih ni več dobrodošel.
»Kar se mene tiče, je bila to prelomnica, taka sovražnost je vela iz tistega telefonskega klica,« pravi Baker. »Rekel sem si: 'To bo zagotovo uspešen produkt, ker pri drugih nikoli ne dobimo tako močnega odziva.'« Novi produkt je dotedanje produkte ogrožal zato, ker so številna podjetja svojim strankam portfelje S & P 500 prodajala za veliko višjo provizijo.
Mali vlagatelji pa so se iz vzajemnih skladov le počasi selili v ETF. To pa zato, ker bi lahko stroški posredovanja ob vsaki transakciji hitro najedli majhne postopne naložbe. Toda z razmahom spletnega trgovanja so tudi te provizije upadle proti ničli in ETF so polagoma postali najhitrejša in najpreprostejša pot do raznolikega portfelja. Vanguard je ponudil lastne ETF, BlackRock pa je pridobil upravljavca linije iShares ETF in postal največji upravljavec premoženja na svetu. Danes v ZDA kotira okoli tri tisoč ETF. Njihovo število še kar narašča, konkurenca pa je pomagala znižati stroške.
Fidelity, lastnik nekaterih najbolj vročih aktivnih skladov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, danes trži nekatere tradicionalne indeksne vzajemne sklade celo brez provizije. »Pomislite, kaj vse so ETF naredili za vlagatelje v zadnjih 30 letih,« razmišlja veteranka industrije ETF Jillian DelSignore, vodja prodaje prek svetovalcev pri fintech platformi FLX Networks. »ETF so omogočili in demokratizirali dostop do cele vrste različnih naložb. In SPY je bil številka ena.«
Vlagatelji svojo simpatijo do ETF kažejo z dejanji. Medtem ko imajo v ZDA vzajemni skladi že pet let zapored neto odlive, ETF pridobivajo sredstva. Ker slutijo zaton vzajemnih skladov, že skoraj vsi večji igralci na Wall Streetu ponujajo ETF, nekateri pa vzajemne sklade tudi preoblikujejo v ETF.
Ti pa danes, čeprav so bili nekoč sinonim za pasivne naložbe, ponujajo tudi aktivno upravljane portfelje. Sklad ETF ARK Innovation s koncentriranim portfeljem visoko tveganih tehnoloških »stav« pod vodstvom Cathie Wood je postal avatar razcveta in propada delnic v obdobju pandemije.
Bojazen, da bi ETF izmaličili trgovanje z delnicami
Bilo je neizogibno, da so se ob eksplozivni rasti panoge dogajale tudi napake, tvegani produkti in polemike. Poleg superpoceni indeksnih skladov z delnicami in obveznicami »vsakdanjih« podjetij obstajajo tudi skladi ETF in njim sorodni produkti, ki v svoje portfelje uvrščajo podjetja z zelo neobičajnimi dejavnostmi. Ponujajo naložbe v raziskovanje vesolja, gibanje zalog konoplje, pa tudi finančno vzvodje na padec trga in celo stave na nestanovitnost trgov.
Nekateri ETF pa so se že znašli tudi v središču svetovnih pretresov, največkrat, če so preveč sredstev usmerili v vsebine, s katerimi se običajno ne trguje veliko, kot so, denimo, naftne terminske pogodbe. Regulatorji so že izrazili zaskrbljenost, da bi taki kompleksni produkti vlagatelje lahko vodili v nevarne vode.
Spričo skorajda neverjetnega obsega denarnih prilivov zlasti v ogromne pasivne ETF se je pojavila celo bojazen, da bi utegnili izmaličiti trgovanje, saj veliko število vlagateljev svoj denar nalaga v ene in iste naložbe. Zagovorniki indeksiranja pa poudarjajo, da veliko število aktivnih trgovcev še vedno zagotavlja, da to ne drži, in da cene odsevajo sprotne informacije in razpoloženje. Medtem pa so BlackRock, Vanguard in State Street postali največji delničarji v večini večjih ameriških podjetij, kar spet sproža vprašanja o njihovem morebitnem vplivu na upravljanje podjetij in o vplivu skladov na glasovanje na skupščinah.
Zanimivo je, da se SPY prestol maje prav zaradi tega, ker je omogočil demokratizacijo vlaganja. Velik del denarja, ki se steka v BlackRock in Vanguard S & P 500 ETF, prihaja od malih vlagateljev. Vključuje tudi naložbe prek tako imenovanih modelnih portfeljev oziroma predpripravljenih strategij, ki vsebujejo ETF in vzajemne sklade, ki jih množično tržijo finančni svetovalci.
SPY je najbolj trgovan vrednostni papir na svetu
SPY pa ima še eno veliko prednost pred tekmeci. In ta prednost je zares velika. Gre za njegov obseg trgovanja ter s tem povezano likvidnost in nizke stroške. In tako nagovarjajo več vrst vlagateljev – tiste, ki svoje vrednoste papirje zadržijo dlje časa in so jim pomembne najnižje provizije, pa tudi tiste, ki sredstva obračajo hitreje in jim je pomembnejša likvidnost. Tako z delnicami SPY pogosto trgujejo tudi institucije, ki taktično prilagajajo svoje portfelje, saj so njegove delnice likvidne.
Ker ima vsak prodajalec na voljo več kupcev in obratno, tudi ne prihaja do velikih razlik med stroški trgovanja, kar je za to vrsto strank pomembneje od višine letnih provizij. Likvidnost SPY pa še dodatno povečujeta ponudba in povpraševanje iz naslova ogromnega zaledja opcij, povezanih s SPY in posojilnim trgom za njegove delnice. Udeleženci teh trgov nenehno varujejo (hedge) svoje portfelje ali špekulirajo, ali bo šla cena ETF navzgor ali navzdol.
Zaradi vsega naštetega je SPY najbolj trgovan vrednostni papir na svetu. Povprečni dnevni promet znaša kar 39 milijard dolarjev, v kriznih časih, ko pride do množičnega prilagajanja portfeljev, pa se obseg trgovanja še poveča. Ko je leta 2020 izbruhnil covid-19 in sprožil paniko na trgih, je bil SPY prvi ETF v zgodovini, ki je presegel dnevni promet trgovanja 100 milijard dolarjev. Tudi v današnjem obdobju upadanja likvidnosti bo SPY še vedno med najbolj priljubljenimi papirji in tak bo ostal še prihodnjih nekaj let, pa četudi se bo moral umakniti s prestola.
»Ljudje so prepričani, da bo tako,« pravi Reggie Browne, vodja trgovanja z ETF in prodaje ETF pri trgovalnem podjetju GTS. »Temu v prid govori 30 let empiričnih podatkov o tem, kako se SPY odziva v vseh možnih situacijah.«
