Naš atej

Hi, konjiček, 1. del

Rajka je bila stara že šestnajst let, ko so jo starši poslali na počitnice k starim staršem. Takrat še ni razumela, zakaj. Šele kasneje je izvedela, da sta oče in mama potrebovala mir, ker sta se ločevala.

»Spominjam se, da se je stara mama že od prihoda naprej zelo bala zame,« pripoveduje. »Neprestano me je opozarjala na to, da znajo biti kmečki fantje zelo 'podjetni', nič boljši od mestnih. Nisem ji ugovarjala, četudi mi je šlo na smeh. Hitro sem opazila, da me ima za majhno punčko, ki je komaj vzela lekcijo o rožicah in čebelicah.

Poznala sem tudi njeno osebno zgodbo: po dveh nezakonskih otrocih, rojenih med drugo svetovno vojno, jo je končno vzel naš stari atej, s katerim pa nisem bila v sorodu. Pa ne le to, bil mi je grozno zoprn s svojim slinastim razvajanjem in bedasto igrico jahanja 'hi, konjiček'.

Tisto poletje so pri planinski koči organizirali ples in najeli ansambel, ki je igral različno glasbo. Takoj mi je v oči padel plavolasec zelenih oči in božanskega nasmeha. Še danes se mi zmehčajo kolena, ko se spomnim, s kakšnim žarom je prepeval Green, green grass of home.

Tudi on me je opazil. Verjetno zato, ker sem se malo vseeno razlikovala od domačink, ki so takrat še zmeraj nosile kite, moji lasje pa so bili spuščeni, tudi krilo je bilo krajše. Po plesu me je spremil domov in mi ob slovesu povedal, da bo ostal še en dan. 'Zaradi tebe!' S šestnajstletno pametjo sem, ko sem to slišala, od veselja skakala do nebes! V soboto zvečer me je stara mati komaj izpustila 'v svobodo'. Priseči sem ji morala, da bom pametna. Šele potem je popustila. Ves večer sem sedela v kotu nasproti odra, kjer je igral ansambel, odklanjala sem plesalce in občudovala prelepega fanta z nenavadnim imenom Ruzik. Okoli enajste ure zvečer, ko je bilo plesa konec, me je spet pospremil domov. Na njegovo pobudo sva splezala na senik, se veliko pogovarjala in malo mečkala. No, tako solidno, skozi oblačila. Ko je odhajal, mi je šepnil na uho, da čuti, da se bo najina zgodba nadaljevala.

Res se je, a zelo drugače, kot sva si po tihem oba želela. Ko sem vstopila v hišo, sem bila presenečena, ko sem videla, da me je za pečjo čakal atej. Na mizi je imel brinjevec in dva kozarca.

'Pripoveduj, kako je bilo na seniku!' je ostro velel in mi natočil pijačo. Nobene moči nisem imela. Bilo me je precej strah. Srkala sem močno pijačo, kašljala in se dušila, a atej me je prepričeval, naj nikar ne pozabim na detajle. Žal pa povedati ni bilo kaj dosti. To ga je ujezilo. Zgrabil me je za vrat in me odvlekel zadaj, koder je bil nekoč hlev. Vrgel me je na tla, potegnil oblačila z mene in me grobo posilil. Kričala sem, a slišal me je le pes Tarzan, ki je zunaj žalostno cvilil. To je plačal z življenjem. Atej ga je ustrelil, in to napol, da je še ves dan hropel v lastni krvi.

Vsa krvava sem bila tudi jaz. Do takrat še nisem imela spolnih odnosov, le približno se mi je zdelo, kaj in kako, pa zakaj krvavim, Atej je kričal name, da sem prasica, ki 'se goni še ob tardeči'.

Naslednji dan me je stara mama prebudila šele okoli poldneva. Ko je opazila krvavo posteljo, se je ustrašila. Odšla je po soseda, ki je imel edini v vasi avtomobil, in odpeljali so me v zdravstveni dom, ki je bil oddaljen skoraj petdeset kilometrov. Zdravnica je hitro ugotovila, kaj se je zgodilo. Povedala je stari mami. Potem sta zahtevali, naj jima izdam, kdo mi je naredil silo.

Molčala sem in gledala v tla. Atej mi je lepo razložil, da me čaka isto kot Tarzana, če bom kaj 'muksnila'.

Sledilo je obdobje, ki ga bom težko opisala, ker je bilo zelo hudo. Vsi so vrtali vame, mi grozili, moledovali, naj povem ime storilca. Samo tega se je manjkalo, da bi priletela kakšna klofuta, da bi jim hitreje ustregla. Iz strahu sem molčala tudi, ko so kar sami določili, da me je posilil plavolasi pevec.

DNK preiskav takrat še ni bilo, miličniki so se lahko zanesli le na govorice. Vaščani so jim povedali, da me je po plesu pospremil domov. Seveda sem zanikala, da je bil nasilen do mene, a ni nič pomagalo. Fantu ni nihče verjel in pravnomočno je bil obsojen na eno leto zapora. Ob soočenju z meno je le zmajal z glavo, ničesar ni rekel. Gledala sem v tla in po obrazu so mi tekle solze. Ko bi ne bila tako otročja, bi miličniku pokazala fotografijo umirajočega Tarzana, ki mi jo je dal atej.

V času prestajanja kazni v Dobu sem Ruziku anonimno pošiljala denar. Ne veliko, saj sem kot zelena začetnica zelo malo zaslužila. Izvedela sem, da si je najel novega odvetnika, a iz zapora je bil izpuščen šele, ko je kazen odslužil v celoti. Pri nas doma je bilo po tistem hudo, oče me je še nekako razumel, mati pa ni in ni hotela prenehati z očitki, da sem posiljevalcu sama 'nastavila' …

Potem pa se je zgodilo še nekaj. Za eno nadstropje smo dvignili našo enonadstropno hišo. Mami in ati, ki se nista ločila, ampak pobotala, sta mi dejala, da bo prizidek zame. Atej je prispeval veliko denarja in starša sta ga kovala v nebo. Posekal je tudi del gozda, za les. Potem sem mu med delom nesla malico, mati so tako hoteli. Pri nas se ni ugovarjalo staršem, zato sem zagrabila pladenj in šla. Nisem pa opazila, da mi je mama sledila s steklenico vina, opazil ni niti atej.

Ko me je zagledal pred seboj, je zasikal med zobmi, a dovolj glasno, da ga je slišala tudi mama: 'Fukica moja, bova ponovila, ko bo špampet nared?'

Takrat je pa udarilo! Mama je planila nanj in ne vem, kako bi se končalo, ko ne bi drugi posredovali. Udarila ga je s steklenico, porezala bi ga s steklom.«

(Konec prihodnjič)