Kako vrniti proso na njive in krožnike

Pridelava prosa za prehrano in za krmljenje živali se počasi povečuje, so ugotavljali na nedavnem pogovoru o prosu v Mavčičah.

Mavčiče – Društvo Sorško polje, Krajevna skupnost Mavčiče in Občina Kranj so v mednarodnem letu prosa pripravili ob koncu novembra v Mavčičah Proseno mavško tržnico in pogovor o pridelavi in predelavi prosa ter o vračanju prosa na polja in krožnike. Da je bil dogodek v Mavčičah, ni naključje: nekdaj je bilo proso na Sorškem polju pomembna poljščina in na desetine rodov je s proseno kašo preživelo lakote, suše in vojne. Zdaj se proso počasi vendarle spet vrača na njive in krožnike – po eni strani zaradi zavedanja o pomenu prosa za zdravo prehrano, po drugi strani zato, ker proso dobro prenaša sušo in vročino in ga kmetje zaradi tega vse bolj pogosto vključujejo v setveni kolobar.

Glavni problem so pleveli

Marija Kalan iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Kranj je med pogovorom, ki ga je vodil domačin Rudi Zevnik, dejala, da podatki iz zbirnih vlog kažejo na to, da v Sloveniji pridelujejo proso za potrebe prehrane na 160 hektarjih površine, skupaj s prosom kot strniščnim dosevkom za krmljenje živali pa na več kot 300 hektarjih. Na Gorenjskem zaseda proso od sedem do osem hektarjev njiv, kaže se rahel trend povečevanja. Glavni razlog za skromno pridelavo je slaba ekonomika oziroma nizka odkupna cena, pri pridelavi pa so glavni problemi pleveli in neenakomerno dozorevanje.

Veliko odvisno od kuharja

Na ekološki kmetiji Kozina v Čirčah pridelujejo proso na treh hektarjih površine. Kot je dejal gospodar Matej Konc, proso dobro uspeva na peščenih tleh in veliko bolje obrodi v sušnih letih kot v deževnih. Večino prosene kaše prodajo v vrtce in šole, pri tem pa je od vodje kuhinje ali kuharja najbolj odvisno, koliko jedi iz prosa je na jedilniku.

Na kmetiji Pr' Uk na Podreči pridelujejo proso na enem hektarju površine. Kot je povedala Milena Jamnik, ga pridelujejo brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil, zoper plevele uporabljajo česalo in pripravke, ki so dovoljeni pri biodinamičnem kmetovanju. Proso prodajo doma na kmetiji ali na tržnicah.

Rjavček na sortni listi

Primož Krišelj z ekološke kmetije Pr' Šuštarju v Hotemažah je povedal, da so se na kmetiji lotili pridelave in predelave prosa zato, ker imajo jedi iz prosa radi na jedilniku. Pred leti so pri kmetu v okolici Železne Kaple dobili rjavo proso, sorto so poimenovali rjavček in je bila letos vpisana v slovensko sortno listo in registrirana kot ohranjevalna sorta. Je zelo okusna in z večjo vsebnostjo silicija.

Poznajo kuskus, ne pa prosa

»Ko smo iskali možnosti, kako bi na kmetiji povečali dohodek, nas je pritegnilo proso, predvsem zato, ker je moja stara mama želela pogosto za zajtrk proseno kašo,« je povedala Janja Bernik s kmetije Pr' Punčarju v Virmašah in dodala, da ima odtlej proso pomembno mesto v njihovi integrirani pridelavi. Marsikatera gospodinja žal danes bolj pozna kuskus kot proso, a tudi iz prosa je možno narediti jedi, ki sodijo na sodoben jedilnik.

Dr. Darja Kocjan Ačko z Biotehniške fakultete v Ljubljani v svojih knjigah, znanstvenih in strokovnih prispevkih v revijah in časopisih propagira pridelavo in uporabo prosa, na pogovoru v Mavčičah pa je še posebej poudarila, da pridelava prosa poteka danes drugače kot nekdaj. Pridelovalci imajo na razpolago veliko mehanizacije, tudi pridelki so boljši kot nekdaj.

Koristno za zdravje

Nutricionistka Mija Bitenc je predstavila koristi rednega uživanja prosa za vzdrževanje zdravja. Kot je dejala, je proso lahko prebavljivo. Ker ne vsebuje glutena, ga priporoča vsem, ki so občutljivi na gluten, poleg tega pa tudi starejšim, nosečnicam, otrokom … Proso vsebuje veliko kvalitetnih beljakovin in veliko silicija, ki skrbi za prožnost tkiv. Pomanjkanje silicija lahko povzroči različne bolezni.

Ana Vehar, predsednica Družboslovno-naravoslovnega društva Naša zemlja, se zavzema za to, da bi v šolah bolje spoznali pomen prosa, pričakuje pa tudi, da ga bodo kmetje glede na podnebne spremembe v prihodnje več sejali. Namesto za dan se zavzema za teden slovenske hrane, v katerem bi lahko prikazali tudi regionalne razlike med tradicionalnimi zajtrki.