V novi, intimno iskreni knjigi z naslovom SVETILNIK nas dr. Marko Pavliha povabi globoko v svojo zasebnost ter dvigne vibracije s tehtnimi premisleki o človečnosti, naravi ljube Gaje, matere zemlje, o etiki ter vsem lepem in hudem, kar lahko doleti živo, občutljivo bitje.
V prvem zapisu, s katerim ste se lotevali treznjenja, ste zapisali francoski pregovor: "Da bi prenehal piti, opazuj pijanca, dokler si trezen." Jih opažate tudi v javnem življenju?
Na žalost, a manj kot v preteklosti, ker redkokdaj zaidem na javne prireditve. Toda če je bil včasih alkohol prevladujoča opojna substanca, je danes vse več tudi drugih mamil, od katerih menda zlasti v elitnih krogih prevladuje kokain. Spomnim se šokantnega filma o pilotu, ki se je celo treznil s pomočjo belega prahu!
Kaj najbolj priporočate za korake pri izstopanju iz odvisnosti?
Samopriznanje, zavezo najdražji osebi, neomajno voljo in disciplino, izogibanje pivskim družbam, meditacijo, gibanje v naravi, hobije, knjige, pisanje in pravega terapevta.
V knjigi objavite kar nekaj korespondence, tudi ženino pretresljivo pismo, ki ga je naslovila na vas, ko ste se ji odtujili. Kakšen je bil proces podoživljanja tega pisma?
Zelo boleč. Našel sem ga v debelem zvezku, kamor sem si v Kanadi zapisoval doživetja in lepil izrezke iz časopisja. Takoj sem vedel, da spada v knjigo brez samocenzure, če želim biti popolnoma iskren, kajti sam ga ne bi zmogel tako doživeto povzeti. Seveda me je skrbelo, ali se bo soproga Ester z objavo strinjala; takoj se je, za kar sem ji tudi od srca hvaležen. Hkrati je objava tega pisma dokaz, da sem zdaj boljši človek kot takrat, ko je bilo napisano, drugače bi ga verjetno strgal, sežgal, pojedel ali ga kako drugače spravil s tega sveta.
Soproga vam je v nekem trenutku po izletu v politiko zapisala: "Misliti si ne moreš, kako si postal drugačen, tudi doma si se obnašal kot minister." Svojo pot iz tega in podobnih stanj ste poimenovali razEgovanje. Kakšen senzor imate vključen, da krmarite na ravno pravšnji merici ega?
Neizmerno mi pomaga redna integralna meditacija, ki sem se je naučil od fenomenalnega Adriana Kezeleta, duhovnega mojstra, raziskovalca in pisca svetovnega kova. Dnevno uporabljam samorefleksijo in se ukvarjam s svojimi poglavitnimi hibami, kot so na primer 'hvalehlepnost', občutljivost za kritiko in egocentričnost. S soprogo in tudi z otrokoma, čeprav sta že na svojem, se veliko pogovarjamo in si povemo tudi tisto, kar komu tisti trenutek ni najbolj všeč, a potem pomaga.
Kako je dozorela odločitev, da poveste 'vse': predvsem to, kar imenujete razEgovanje ter dvig iz zasvojenosti?
Domala isti trenutek, ko sem prebral vaše mikavno povabilo k sodelovanju, sem sklenil, da ga lahko sprejmem le pod pogojem, da bom pisal odkritosrčno, brez dlake na jeziku oz. kot mi je pred mnogo leti svetoval pisatelj Luj Šprohar − ‘z jajci’. V osebno pripoved pač ne spada piarovsko poziranje, všečno in dopadljivo pisanje, ki je na primer orodje številnih politikov in večine internetnih blogerjev, domnevnih vplivnežev in komentatorjev. Resnicoljubnost sem še najbolj testiral na sebi med osvobajanjem iz alkoholnega primeža, ker v takšnih primerih ne sme biti laži in sprenevedanj, marveč le ljubezen, ki je v tesnem sorodstvu z resnico.
Eden od stavkov, ki se zasveti med številnimi modrostmi v knjigi, je tudi: "Če potrebujemo pomoč, jo poiščimo, a se prej izčrpno pozanimajmo, kdo jo zares zmore ponuditi." Torej – pomoč vedno je?
Kdor išče, ta najde, in ko je pripravljen učenec, se pojavi učitelj, pravita dve starodavni modrosti. Dandanes pomoči ne manjka, kot tudi raznovrstnih informacij ne; odločilno pa je poiskati verodostojno in učinkovito metodo, tehniko, terapijo, knjigo ali mojstra. Zlasti na področju psihofizičnega zorenja in tudi zdravljenja je žal vse več šarlatanov.
Kako pa vemo, kdo je 'pravi'?
Eno so javne reference terapevta in priporočila ljudi, ki jim zaupamo, drugo – in morda še pomembnejše – pa je naša intuicija, notranji glas, ki ga sicer prevečkrat preslišimo zaradi notranjega in zunanjega hrupa.
Je morda prav vaše terapevtsko pisanje, ki ga je spodbudil dr. Andrej Perko, naslednji korak našega največjega strokovnjaka za alkoholne odvisnosti dr. Janeza Ruglja, omogočilo, da vam delo tako hitro teče?
Dr. Perka izjemno cenim, saj mi je razjasnil marsikatero megleno ali zatemnjeno obzorje, čeprav sva s soprogo hodila k njemu le kakšen mesec ali dva. Med drugim tudi on prisega na ‘biblioterapijo’, nenehno branje priporočenih knjig, zapisovanje povzetkov in vodenje dnevnika, kar sem že prej občasno prakticiral, mogoče ne tako odkrito in samorefleksivno, a vendarle.
Celoten pogovor lahko preberete v tiskani Sensi oktober/november 2023; v prodaji od 6. oktobra
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
