Da bo zadnja sobota v maju blizu nas znova ponudila kolesarski spektakel, se že dolgo ve. Ko so pri Jumbu Vismi objavili, da bo prav letošnji Giro osrednji cilj sezone Primoža Rogliča, pa je bil kolesarskim zanesenjakom eden od ciljev, da so prav danes čim bliže dogajanju na poti med Trbižem in Svetimi Višarjami. In tam se bo prav danes odločil 106. Giro. Foto: Matic Božič/Val 202
Da bo zadnja sobota v maju blizu nas znova ponudila kolesarski spektakel, se že dolgo ve. Ko so pri Jumbu Vismi objavili, da bo prav letošnji Giro osrednji cilj sezone Primoža Rogliča, pa je bil kolesarskim zanesenjakom eden od ciljev, da so prav danes čim bliže dogajanju na poti med Trbižem in Svetimi Višarjami. In tam se bo prav danes odločil 106. Giro. Foto: Matic Božič/Val 202

Ima pa Giro velik pomen najprej za italijansko kolesarstvo in precej večjega, kot bi si mislili in kot je kdor koli pripravljen priznati pri nas. To je bila namreč prva velika tritedenska dirka, kjer so slovenski kolesarji iskali stik z najboljšimi na svetu. To, da je v zadnjih treh letih Giro dvakrat gostoval pri nas in da je danes znova tako blizu, da bo celotna trasa obdana le s slovenskimi zastavami, pa je tako ali tako nekaj posebnega in gre zasluga le nekaterim posameznikom, ki so prepoznali pomen te dirke.

Ko se je konec lanskega poletja začelo ugibati o tem, ali bo Giro tudi tretjič zapored zavil k nam, se je vedelo, da tokrat ne bo možnosti. Se je pa lep čas govorilo, da se bo po končani vožnji na čas, ki je bila nekaj zadnjih let na zaključno nedeljo, rožnata dirka končala v Trstu. Na koncu se to ni zgodilo, kot je slišati v karavani tudi v času dirke, naj bi se tako odločila politika, direktor dirke Mauro Vegni pa ji je moral le prikimati. Ne smemo namreč mimo tega, da je tudi italijanska država velik podpornik dirke, ki je že vrsto let tudi ena od najboljših reklam za tukajšnji turizem. Enostavno gre vse to z roko v roki in tistih, ki stojijo v vrsti za startno ali ciljno mesto, za zdaj ne zmanjka. Ne glede na to, da je to treba tudi mastno plačati.

Giro je že v času, ko so bili slovenski kraji na Primorskem del Italije, kar pogosto zavil tudi v naše kraje. Ko se je to obnovilo v 90. prejšnjega stoletja, ko je vsaj za Italijane prvič šlo za gostovanje v Sloveniji, pa se je počasi začenjal tudi razcvet našega kolesarskega športa.

Italijani, čeprav živijo tako blizu nas, so največkrat naše kolesarje zamenjevali z Rusi. Ni bilo enostavno priti v klub zunaj Slovenije. Največkrat so bila na začetku to italijanska moštva, tudi taka, ki niso sodila v najvišji razred. So pa imela prednost pri uvrstitvi na Giro, ker so italijanska – in tako je tudi danes. In tudi Francozi na Touru in Španci na svojem krogu, Vuelti, delujejo podobno. Tedaj ljubitelji kolesarstva pri nas niso imeli privilegija, da bi razmišljali, da bo Giro v svoj prid odločil Slovenec. Tadej Valjavec je bil prvi mejnik s prebojem v deseterico v končni razvrstitvi. Ampak počasi kot mozaik se je vse sestavljalo in generacije naših kolesarjev so pripeljale do tega, da se prav danes pod Poncami, na italijanski strani, lahko zgodi, da prvič po Touru in Vuelti dobimo tudi slovenskega zmagovalca na Giru.

In ko pogled vsaj za leto ali dve usmerimo v prihodnost, lahko le ugibamo, kdaj bo Giro znova pri nas. Velika želja je celo cilj na Trgu Evrope v Novi Gorici čez dve leti, ko bosta Gorici kulturni prestolnici Evrope. Ob pomanjkanju denarja pa to ne bo lahko. Ob tem žal od lanske jeseni ni več med nami Enza Cainera iz Vidma, ki je imel pri sosedih izjemni vpliv. Kot pravi "padrone". Obenem pa je bil velik zagovornik sodelovanja s Slovenci.