Francoz z angelskim obrazom
Alain Delon je eden od najbolj popularnih francoskih igralcev, ki si po gledanosti zmagovalne stopničke deli z Louisom De Funesom in Jean-Paulom Belmondom.
Njegove filme si je ogledalo 134 milijonov gledalcev, kar je toliko kot oba preostala genija francoske kinematografije skupaj. Sodeloval je z velikimi imeni francoske igre, najbolj slavnimi režiserji in čeprav ni želel ustvariti kariere v Hollywoodu, je znan po celem svetu. Lepotec, ki bo letos dopolnil že 88 let, je pogosto hodil tudi po temni strani in bil osumljen celo za umor.
Alain Fabien Maurice Marcel Delon se je rodil 8. novembra 1935 v Sceauxu kot edini otrok očeta Fabiena Delona, ki je bil direktor lokalnega kinematografa in mame Edith Arnold, zaposlene v lekarni. Njegova babica Marie-Antoinette Evangelista je bila s Korzike, kjer se je poročila z dedkom Jean-Marcelom Delonom, ki je na tem otoku služboval kot dacar. Prav babica naj bi izhajala iz družine Bonapartejevih.
Nezaželen otrok
Ko je dopolnil 4 leta sta se starša 1939 ločila, sam pa je pristal v rejniški družini z otroštvom, ki ga ni želel. Krušni oče je bil paznik v zaporu streljaj od stanovanja, kjer so živeli. Potem so ga premestili v katoliški dom, kjer je preživel praktično celo mladost s svojim potem najboljšim prijateljem, Gerardom Salomejem. Kar šestkrat so ga zaradi pobalinstva izključili iz šole, nakar mu je mama, ki se je medtem znova poročila z mesarje, omogočila, da se je zaposlil v mesnici. Ko je bil Delon star 14 le, je dobil priložnost zaigrati v kratkem nemem filmu Le Rapt, režiserja Olivierja Bourguignona, očeta enega od njegovih prijateljev. Prav v tem obdobju se je odločil, da bo pobegnil v Chicago, a so ga s tiralico prestregli v Bordeauxu.
Pri sedemnajstih se je odzval klicu domovine in vstopi v francosko mornarico, po dobrem letu pa so ga dobili pri kraji opreme, na izbiro pa je dobil nečasten odpust ali pa še nekaj let zavezanosti služenju. Izbral je slednje in pristal v prvi vietnamski vojni v skladišču orožja v Saigonu. Tam je nekega dne sunil džip in z njim divjal po ulicah, dokler se ni prevrnil v jarek. Tokrat je zares letel iz vojske, vendar je od teh časov odnesel tudi jekleno vojaško disciplino, čut za čast in pripadnost Franciji. Nazaj v Parizu 1956 je srečal Iolando Gigliotti, bodočo pevko Dalido in se zapletel v strastno razmerje. Preživljal se je s priložnostnimi deli, bil je nosač, pa natakar, imel je dobre odnose s pariškim podzemljem. V tem času ga je opazil režiser Jean-Claude Brialy in ga povabil na Filmski festival v Cannesu, kjer sta filmarje pritegnila njegova telesna zgradba in angelski obraz. Dobil je nekaj avdicij in se tako približal svetu filma, čeprav ni imel nobene igralske izobrazbe.
Igralec živi, ne igra
Pred leti je takole pojasnil razliko med biti igralec in biti komedijant: »Moja kariera nima nič z igranjem. Komedijantstvo je poklic. To je tudi razlika med Belmondom in Delonom. Jaz sem igralec, Jean-Paul je komedijant. Komedijant igra, leta in leta se šola, medtem ko igralec živi. Sam sem vedno živel svoje vloge. Nikoli nisem igral. Igralec je naključje. Jaz sem naključje, moje življenje je naključje in moja kariera je naključje.«
V času, ko je bil na obisku v Rimu pri prijatelju Gian Paolu Barbieriju (pozneje je ta postal slavni fotograf), ga je zapazil ameriški producent David Selznick. Ta mu je ponudil sedemletno pogodbo v ZDA, pod pogojem, da se nauči angleško. Ko se je Delon vrnil v Francijo, se je lotil učenja jezika, ga je vmes režiser Yves Allegret, katerega ženo, igralko Michele Cordoue je »servisiral«, prepričal, da ostane v Franciji. Michele je pregovorila moža, da je Delona vzel za kratki film Ko se vpletejo ženske (1957), kjer je dobil stransko vlogo.
»Pojma nisem imel, kaj naj počnem. Allegret me je pogledal in rekel – poslušaj me, Alain! Govori kot bi govoril meni, glej me kot bi gledal mene, poslušaj, kot bi poslušal mene. Ne igraj, živi! To je spremenilo vse. Če mi Yves ne bi povedal tega, moje kariere ne bi bilo.«
Lepotica in lepotec
Sledila je komedija Bodi lepa in molči (1958) v režiji Marca Allegreta, kjer je igral skupaj s še enim novincem – Jean-Paulom Belomondom. Tega leta je na snemanju filma Christine srečal igralko Romy Schneider in se zaljubil vanjo. Star je bil 22 let, ona 19, bila sta »zaročenca Evrope«, predana drug drugemu. Po Christine, kjer je prvič igral pomembnejšo vlogo, je odlično opravil s filmom Šibke ženske (1959) in postal francoski James Dean. V Pot šolarjev (1959) je igral sina legendarnega Bourvila.
Na začetku šestdesetih se je v Clementovem Polnem soncu (1960) izstrelil med zvezde, sledil je še en veliki film, Rocco in njegovi bratje. Zatem je z Brigittee Bardot nastopil v filmu Slavne ljubezni (1961) in istega leta šel v poslovne vode, ko je kupil restavracijo v centru Nice. Delon je s Slavnimi ljibeznimi in Kakšno veselje je živeti (1961) ter Hudič in deset zapovedi (1962) našel bolj kompleksne vloge. 1962 je z Monico Vitti sodeloval pri filmu Mrk, ki je dobil posebno nagrado žirije v Cannesu.
Po nekaj filmih velika zvezda
Tudi Viscontijev film Leopard (1963) s Claudio Cardinale mu je že v začetku kariere omogočil odigrati eno njegovih največjih vlog in se umestiti med največjimi evropskimi igralci. Verneuil mu je dal vlogo v Tišini noči skupaj z Jeanom Gabinom, film je v ZDA dobil zlati globus za tuji film, Delon pa je blestel tudi v pustolovščini Črni tulipan. Z Viscontijem se je po Leopardu poskusil tudi na odrih, 1964 pa je ustanovil lastno produkcijsko podjetje in posnel film Uporniki. Po razhodu z Romy Schneider se je poročil s Francine Canovas, ki je 1967 skupaj z njim zaigrala v Melvilleovi klasiki Samuraj. Septembra 1964 se jima je v Hollywoodu rodil sin Anthony, prav tako igralec. Delon je želel uspeti v ZDA, a je razočaran nad slabo kakovostjo filmov predčasno razdrl pogodbo. Njegovi ameriški filmi so bili Morilci iz San Francisca (1965), Teksas, prihajamo! (1966), parodija z Deanom Martinom in Centurioni (1966) z Anthonyjem Quinnom. Nastopal je tudi drugje v tujini, v Veliki Britaniji je posnel film Rumeni Rolls-Royce s Shirley MacLaine in Georgeom Scottom.
Leta 1966 ga je Rene Clement povabil v film Ali Pariz gori?, kot uveljavljeno ime pa je z Venturo nastopil v Pustolovcih (1967), s Sento Berger pa v trilerju Diabolično tvoj (1967). Z Bardotovo se je srečal drugič v Neverjetnih zgodbah (1967). 1968 je v Zbogom, prijatelj igral s Charlesom Bronsonom in produciral svoj lastni film Jeff. Desetletje je zaključil z dvema noir klasikama, Derayevim Bazenom (1969), kjer se je ponovno srečal z Romy Schneider in Siciljanskem klanu (1969) skupaj z Gabinom in Venturo.
Osumljen umora
Vmes se je zgodila afera Marković, kjer je bil osumljen za smrt svojega telesnega čuvaja Stevana Markovića. Vpletena je bila tudi korsiška mafija, Delon pa je odnesel celo glavo, ker je bil v času umora na snemanju Bazena na drugem koncu Francije. V celi zgodbi je šlo za prikrivanje afere Delona in žene francoskega predsednika Gerogesa Pompidouja, kar je srbski izseljenec plačal z glavo, še pred tem pa je v pismu bratu svojo mogočo smrt pripisal prav Delonu.
1970 je Delon nastopil z Belomondom v Borsalinu, gangsterski klasiki, z Melvilleom je posnel Rdeči krog (1970) skupaj z Bourvilom in Policaj (1972), kjer je igral skupaj s Catherine Deneuve. V tem desetletju je razvil like, ki so nosili balonar in klobuk. 1974 je posnel še nadaljevanje Borsalina, a brez Belmonda, katerega lik umre v prvem filmu in film Zorro, ki ga je režiral Duccio Tessari. V sedemdesetih in potem v začetku osemdesetih je igral v številnih akcijskih filmih in trilerjih, igral je heroje, antiheroje. Večkrat se je poskušal tudi v ameriških filmih, med drugim je igral eno glavnih vlog v Škorpijonu (1973) z Burtom Lancastrom in v enem od delov Letališča, Letališče 80 Concorde (1979) s Sylvio Kristel. S Simone Signoret je posnel dva filma, Vdovo Couderc (1971) in Požgane skednje (1973). S pevko Dalido je 1973 posnel francosko priredbo pesmi Besede, besede in postal znan tudi v svetu glasbe. Delon je s svojo produkcijo uspel ustvariti nekaj komercialno uspešnih filmov, nikoli pa ni povsem obrnil hrbta umetniškim stvaritvam kot je to storil njegov kolega Belmondo. 1972 ga gledamo v Profesorju, 1978 pa v Pozor, otroci gledajo.
Rekordne številke
1981 je posnel film Teheran 43 s Curdom Jurgensom in Claude Jade. Francosko švicarsko sovjetska produkcija je samo v Sovjetski zvezi v kina privabila 47 milijonov ljudi. Istega leta je tudi prvič sedel na režiserski stolček s filmom Za kožo policaja. Njegovi večji komercialni uspehi praktično vsi nosijo besedo policaj v naslovu. 1982 je ponovno delal s Catherine Deneuve v Šoku (1982) in 1983 ponovno režiral svojo produkcijo Borec.
1984 ga vidimo v filmu Betranda Blierja, Najina zgodba, za vlogo je 1985 dobil Cesarja za najboljšega igralca. Policistova beseda (1985) je bil še ena komercialna uspešnica, leto zatem pa je posnel fantastični film Prehod.
Delon, premožen in uspešen, je skrbno izbiral filme, ki jih je sam produciral, občasno pa je vseeno zašel iz svojega uveljavljenega okolja. Film Dan in Noč z Lauren Bacall leta 1997 ni bil dobro sprejet in velja za enega njegovih največjih polomov. Ena priložnost za dva (1998) je pomenila prvo sodelovanje z Belmondom po Borsalinu po skoraj 30 letih. S tem filmom je tudi uradno napovedal igralsko upkojitev. 2001 je na francoski televiziji v detektivski seriji upodobil policijskega komisarja Fabia Montalea, ki je postala ena najbolj gledanih serij.2005 mu je predsednik Jacques Chirac podelil Legijo časti za njegov prispevek v kinematografiji. A igralska kariera še ni obstala. V Asterixu na olimpijskih igrah (2008) je bil Julij Cezar, nastopil je tudi v Ljubezenskih pismih (2008). Maja 2019 je v Cannesu dobil častno Palmo za življenjsko delo, ki ga je sprejel s solznimi očmi.
»Življenje mi ne namenja več veliko. Spoznal sem vse, videl vse, a predvsem…sovražim ta čas, bruham nanj. Vem, da bom zapustil ta svet brez obžalovanja.«
Spremljevalke in otroci
Še pred razhodom od Romy Schneider 1963 je imel kratko razmerje z nemško pevko Nico. Fantka sta vzgajala Delonova mama in njen mož, Alain Delon pa ga nikoli ni priznal. Christian Aaron Boulogne je umrl maja letos. Od prve žene Francine Canovas, znane tudi kot Nathalie Delon, se je ločil februarja 1969, potem ko je sredi šestdesetih imel tudi razmerje s pevko Dalido, s katero sta bila prijatelja že od prvega srečanja v Parizu 1955. Od 1968 do 183 je grel posteljo igralki Mireille Darc na njunem domu v Marakešu v Maroku, potem se je zapletel z igralko Anne Parillaud in za njo s Catherine Beynie, ženo dirkača Didierja Pironija. 1987 je spoznal nizozemski model Rosalie van Breemen, s katero ima dva otroka, hčerko Anouchko (1990) in Alain-Fabiena (1994). Od nje se je ločil po 14 letih, leta 2001. V intervjuju 2021 je Delon, že v osemdesetih, omenil, da mu družbo dela japonska prijateljica Hiromi.
Delon je počel še marsikaj drugega – 1972 in 1973 je v Franciji organiziral svetovno prvenstvo v boksu, od šestdesetih vzgaja dirkalne konje, s katerimi je pobral kar nekaj nagrad na svetovni ravni. 1978 je naredil znamko Alain Delon Diffusion z nekaj znanimi parfumu kot sta bila AD in Le Temps d'aimer in šampanjcem, konjakom, očali, oblačili in cigareti. Delon večino časa preživlja na svojem posestvu v Douchyju, ki meri 55 hektarjev in ga je kupil 1971. Tam je dal zgraditi tudi kapelo, kjer ga bodo pokopali. Njegov sin Anthony Delon je avgusta 2019 potrdil, da je igralca, ki ima tudi švicarsko državljanstvo, prizadela možganska kap. Njegova zadnja želja je, da bi pred smrtjo posnel še en film. Od Asterixa (2008), če ne štejemo filmov, kjer se pojavi kot on sam, na uresničitev še čaka.
