Bogato Karničarjevo življenje

Andrej Karničar bi 25. novembra praznoval sto let. Družina Karničar je ob tej priložnost pripravila spominsko srečanje, na katerem so se spominjali svojega 'atka', dolgoletnega oskrbnika Češke koče, učitelja smučanja in nasploh navdihujoče figure, ki je okoliške vrhove poznala bolje kot lasten žep.

Življenje Andreja Karničarja, atka, kot so mu pravili domači, je bilo milo rečeno zelo pestro in bogato v mnogih pogledih. Rojen očetu Francu in mami Ivani na Zgornjem Jezerskem se je sprva izučil za čevljarja, vendar to ni bilo nikoli zares njegovo pravo poslanstvo. Kot je kasneje večkrat pripovedoval svojim potomcem, je pogosto posedal v očetovi delavnici in poslušal zgodbe ljudi, ki so se mudili okoli. V veliki meri je Karničarjevo življenje zaznamovala vojna. »Z začetkom druge svetovne vojne se je tudi atku tako kot mnogim slovenskim družinam življenje obrnilo na glavo. Najprej je moral oditi na prostovoljno prisilno delo na neko kmetijo, saj kot 17-letnik še ni smel iti na fronto. V živo se spomnim, kako je pripovedoval, da ker je prvi pojedel, je lahko dobil repete,« se je spominjal Drejc Karničar, najmlajši sin. Ko se je vrnil s prisilnega dela, je bil kmalu mobiliziran v nemško vojsko, ki ga je po končanem usposabljanju poslala na fronto v Kiev. Čeprav je bil večkrat hudo ranjen, mu je uspelo preživeti najtemačnejše trenutke vojne zgodovine, tudi s pomočjo vere in upanja, in vrnil se je na domače Jezersko. »Eno leto je nato živel in delal v Škofji Loki, vendar se je po prigovarjanju svojega očeta nato vendarle dokončno vrnil na Jezersko. Zelo zaznamovan zaradi nemške vojske in kasneje različnih zaporov,« je povedal Drejc Karničar.

Začetnik smučanja na Jezerskem

Andrej Karničar se je 20. oktobra 1951 poročil z devet let mlajšo Anico in skupno sta povila šest otrok: Izidorja, Dorico, Luka, Irmo, Dava in Drejca. Kot se spominjajo domači, je bilo športno življenje v družini prisotno od nekdaj. Andreja je od nekdaj privlačilo smučanje, v smučarskem teku pa je celo na državni ravni dosegal velike uspehe. »Tako mami kot atek sta bila izredno predana športna delavca. Ne le smučarski tek, ampak tudi alpsko smučanje, izredno razvito sankanje … Ko je atek napravil izpit za učitelja alpskega smučanja, so sledile generacije in generacije smučarjev, ki jih je učil. Desetletja je bil zares pravo gibalo smučarskega življenja na Jezerskem,« je pojasnil Drejc Karničar. Andrej Karničar pa je za svoje življenjsko delo v telesni kulturi leta 1979 prejel tudi Bloudkovo plaketo.

Že od vsega začetka je bil med ustanovnimi člani domačega planinskega društva, nato je postal gospodar Češke koče in kasneje tudi oskrbnik. Kot vizionar in željan napredka je Andrej Karničar, ki je bil pogosto tudi nosač, kasneje tudi aktivno sodeloval pri gradnji prepotrebne tovorne žičnice. Skupaj z ženo Anico sta dolga leta skrbela za kočo, kjer je družina doživljala zelo lepe trenutke, in na te čase imajo vsi domači čudovite ter tudi pestre spomine.

Poleg učitelja smučanja in oskrbnika Češke koče pa je bil Andrej še mnogo več. Bil je izreden gorski reševalec, priložnostni klavec, jasličar, cerkveni pevec, nekaj časa aktiven gasilec, igralec, režiser, glavni serviser smuči na Jezerskem, organizator številnih smučarskih tekem, velik ljubitelj gora ter družinski človek, ki se ga vnuki spominjajo predvsem kot veseljaka, ki se ni nikoli ujezil. »Spominjam se ga kot zelo prijaznega, veselega in dostopnega človeka, ki je imel vedno zelo zanimive zgodbe. Nikoli mu ni bilo nič težko ali odveč,« je ob tej priložnosti dejala Mojca Lukač, Andrejeva najstarejša vnukinja.