Božič je bil njegov najljubši čas v letu

Charles Dickens je Božično pesem napisal v vsega šestih tednih, potem ko se je vrnil s šestmesečnega potovanja po Ameriki in ugotovil, da se njegov predhodni roman, ki je bil tedaj v obtoku, ne prodaja tako dobro, kot je upal.

Z današnjega vidika je bila njegova ideja, da bo napisal zgodbo o božiču in z njo v predbožičnem času mastno zaslužil, več kot logična; božič je brez dvoma ena najbolj uspešnih prodajnih znamk sodobnega sveta. A z Dickensovega stališča vnaprejšnja uspešnost prodaje ni bila tako samoumevna: praznovanje božiča je bilo v prvi polovici 19. stoletja svojevrstna kurioziteta, modna muha srednjega sloja, ki se je (povsem v skladu z romantično miselnostjo tistega časa) nostalgično oziral v preteklost ter iz naftalina vlekel pozabljene obrede in rituale, ki so pripadali predindustrijski dobi oz. “dobrim starim časom”. 19. stoletje je bilo tudi čas vzpona folkloristike, kar je bila logična posledica industrijske revolucije z množičnim opuščanjem ustaljenih načinov življenja ter političnimi vrenji, ki so na plano prinašala nacionalne težnje evropskih narodov. Za slednje je bila bistvena hkratna krepitev nacionalnih identitet, katerih temelje so znanstveniki, ideologi, folkloristi, pisatelji idr. pogosto iskali v zgodbah in šegah močno idealiziranega “preprostega ljudstva”. Takšni idealizaciji so pogosto zapadali tudi napredni pisci in misleci (med njimi Dickens), ki so po vsej Evropi opozarjali na revščino in bedo revnejšega prebivalstva ter se zavzemali za spremembe družbenega reda, ki bi zmanjšale neenakost med različnimi družbenimi sloji.

Božič je bil leta 1843 torej skoraj pozabljen praznik, ki je sicer postajal ponovno moderen med nekaterimi meščani, za večino prebivalstva pa je bil 25. december popolnoma navaden dan, nevreden zaznamka v dnevnem časopisju, kaj šele, da bi bil dela prost ali kakorkoli drugače prijazen do “preprostega ljudstva”. V obliki, kot ga poznamo danes, ga je z Božično pesmijo ustoličil prav Dickens - kot pomemben družinski praznik, ki ga praznujemo v intimnem krogu in je “v dolgem koledarskem letu (...) edini čas, ko možje in žene enoglasno odprejo svoja trda srca in pogledajo na soljudi kot na sopotnike na poti proti koncu, ne pa kot na tujo raso, ki se jih ne tiče”. Kar je pisal, je tudi živel: po besedah ene izmed njegovih hčera je bil božič njegov najljubši čas v letu, ko je pripravil slavje za širšo družino in prijatelje. Na teh slavjih so obilno jedli in igrali družabne igre, za vsakega od gostov in družinskih članov pa je bilo pripravljeno darilo (teh še ni prinašal Božiček, ampak kar ata Charles). Po takrat novi navadi je bila v hiši božična smreka, iz naftalina pa so potegnili tudi božične kolednice (christmas carols), ljudske obredne pesmi, ki se vsebinsko navezujejo na božični in/ali novoletni čas. Kot zanimivost: potem ko je Dickens ustoličil in populariziral božič, je vzbrstelo pisanje božičnih pesmi, ki so včasih kombinirale ljudske melodije z novimi besedili ali obratno, včasih pa so bile v celoti spisane na novo. Še ena zanimivost: po besedah etnologa dr. Karla Štreklja, ki je ob koncu 19. stoletja zbiral slovenske ljudske pesmi (zapisal in objavil jih je skoraj 9000), Slovenci že takrat nismo imeli dosti ohranjenih božičnih kolednic, redek pa je bil tudi običaj božičnega koledovanja od vrat do vrat. Podobna usoda bi verjetno doletela tudi angleške “carols”, če Dickens z Božično pesmijo ne bi tako populariziral božiča.

(Odlomek iz prispevka za gledališki list SNG Nova Gorica, nov. 2019)

---