V zalivu mesta Amed je videti zelo veliko za Bali značilnih ribiških čolnov. Obala je kar lepa, polna okroglih črnih kamnov in možnosti za snorkljanje, a se vseeno nisva mogla prepričati, da bi se kopala v morju.

Riževa polja. Foto: Zala Bojović
Riževa polja. Foto: Zala Bojović

V Amedu sem obiskala lokalno trgovino, kjer si pustil obutev pred vhodom. Glede na to, da sva bila na Baliju ravno med deževnim obdobjem in da sva imela zaradi tega natikače skoraj vedno umazane, se mi je zdelo prav, da se sezujeva, preden stopiva na zelo čiste ploščice teras ali v notranjost kakšnega poslovnega prostora. To se mi zdi pametno, saj se tako izogneš temu, da bi bilo notri umazano, da bi drselo in da bi lahko kdo zaradi tega padel, ploščice pa se še naprej svetijo. Druge kulture, druge navade. Tako na primer v Avstraliji nosijo čevlje tudi v hiši, na Baliju pa se čevlji oz. natikači pustijo pred vrati oz. že na stopnišču pred teraso. Sezujemo se tudi, preden vstopimo v masažni salon, včasih tudi pred trgovino ali restavracijo.

Zaliv v mestecu Amed. Foto: Zala Bojović
Zaliv v mestecu Amed. Foto: Zala Bojović

Podobno kot pri nas ob morju so tla v apartmajih in nastanitvah na Baliju večinoma obložena s ploščicami. Velikokrat sva imela nastanitev, kjer je bila kopalnica zunaj, seveda obdana z zidovi iz opek, da te kdo ne bi motil med kopalniškimi opravili, in to nama je bilo všeč, saj je drugače, kot smo navajeni. Drugače je tudi to, da na Baliju v straniščih vedno najdemo vodno cev neposredno zraven stranišča, da se lahko, ko na stranišču opravimo svoje, umijemo. Na srečo pa je na Baliju turizem tako razvit, da je poleg cevi z vodo na stranišču skoraj vedno tudi rolica papirja.

Okrasni zmaj v templju Lempujang. Foto: Zala Bojović
Okrasni zmaj v templju Lempujang. Foto: Zala Bojović

V Ubudu, kjer sva prespala prve dni in od koder sva potem tudi odpotovala, sva živela pri družini, pri kateri je ves dom grajen tradicionalno balijsko. Dvorišče so sicer priredili za turistično dejavnost, vseeno pa so se zelo držali pravil, po katerih se gradijo hiše na Baliju. Tradicionalna arhitektura ima na otoku precej višji, kozmični pomen in pri tem ne gre zgolj za fizične materiale, ki jih uporabijo za dekoracijo ali konstrukcijo. Vas, tempelj, družinsko dvorišče, vsak najmanjši del gradnje mora sovpadati z redom balijskega koncepta vesolja. Ta kozmični koncept sestavljajo trije deli: swah (svet bogov), bhwah (svet ljudi) in bhur (svet demonov). Ti trije deli predstavljajo tudi tri dele človeškega telesa: utama (glava), madia (telo), nista (noge). To je pomembno, saj vse merske enote pri tradicionalnih gradnjah temeljijo na anatomskih dimenzijah, ki "poskrbijo" za to, da je vse v prebivališču v harmoniji. Načrtovalec tradicionalnih hiš je zato arhitekt in duhovnik, ki ga imenujejo undagi. Undagi se tako drži pravil za strukturo hiše, ki jo imenujejo asta kosala kosali. Te pravilne strukture in pravila, po katerih na Baliju gradijo hiše, si razlagam kot balijski fengšui, ki pa ima drugačna pravila kot klasični fengšui.

Balijsko tradicionalno dvorišče obdaja zid, na dvorišču pa stojijo paviljonom podobne hiške, od katerih ima vsaka svoj namen. Tradicionalne gradnje so skozi leta priredili zahodnemu slogu življenja, saj so bili pred vplivi z zahoda vsi paviljoni odprti, samo paviljon, kjer je imela družina spalnico, je bil obdan s štirimi zidovi. Vsi paviljoni, ki jih na Baliju imenujejo bale, so postavljeni okoli glavnega dvorišča, ki ga imenujejo natah. Paviljoni so postavljeni glede na namembnost in glede na dele človeškega telesa. Tako je bale jaja, torej spalnica, postavljena na severnem delu dvorišča, na skrajnem severovzhodnem delu, ki predstavlja utamo (glavo), pa se nahaja najpomembnejši del, družinski tempelj, ki ga imenujejo pamerajan in ki ga obdaja kamena ograja. Družinski pamerajan je sestavljen iz različnih svetišč, nekaj je namenjenih prednikom, drugi pa so namenjeni hindujskim bogovom. Najpomembnejše svetišče v pamerajanu imenujejo sanggah kemulan, namenjeno pa je trem vrhovnim bogovom v hinduizmu, to so Brahma, Višnu in Šiva. Brahma je Bog stvarnik, Višnu je Bog ohranjanja, Šiva pa je Bog uničenja in v hinduizmu ti trije bogovi predstavljajo božansko trojico, imenovano Trimutri. Drugi paviljoni so še kuhinja, imenovana paon, in shramba za riž, imenovana lumbung, nahajata pa se na jugovzhodnem delu dvorišča, kar predstavlja noge, torej del telesa, ki ga imenujejo nista. Zanimivo se mi zdi, da v tradicionalni gradnji nimajo paviljona, namenjenega kopanju, saj so se prebivalci prej kopali v javnih bazenih. Zdaj ni več tako, saj imajo družine kopalnice in stranišča znotraj svojih hiš, najpogosteje je kopalnica prizidek ob spalnici.

Sončni vzhod v Amedu. Foto: Zala Bojović
Sončni vzhod v Amedu. Foto: Zala Bojović

Tradicionalne gradnje se razlikujejo glede na to, kateri kasti družina pripada. Tako so dvorišča najnižje kaste (shudra) manj okrašena in so glede kompozicije ter proporcev manj zahtevna za gradnjo kot na primer dvorišča pripadnikov višjih kast. Višjim kastam je dovoljeno graditi večje paviljone, ki jih uporabljajo za zabavo gostov ali posebne obrede. Pripadniki kaste brahman lahko živijo v dvorcu podobnih paviljonih, balijska kraljeva družina pa živi v palači, ki jo imenujejo puri. Ne glede na to, kateri kasti družina pripada, sta hiša in dvorišče vedno grajena tako, da se na skrajno severovzhodnem delu nahaja družinski tempelj in da je grajena po pravilih asta kosala kosali. Za gradnjo uporabljajo predvsem naravne materiale, kot so bambusove palice, sušeni kokosovi listi, peščenjak, kamen, kokosov les in slama.

Na Baliju se zdi vsakdanjik popolnoma usklajen z duhovnostjo in tega prilagajajo običajem; nemogoče je na primer kar tako začeti gradnjo hiše. Ne zato, ker bi moral posameznik počakati na gradbeno dovoljenje ali kaj podobnega, ampak zato, ker se je treba najprej posvetovati o tem, kateri dan po balijskem koledarju bo najprimernejši za začetek gradnje. Potem ko določijo datum, z obredom in s polaganjem daritev k temeljem novogradnjo blagoslovijo in s tem prosijo, da bi gradnja potekala čim bolj gladko, brez kakršnih koli težav. Ko dela končajo in preden se družina vseli v nov dom, pa opravijo obred čiščenja, s katerim prostor pripravijo za bivanje. Ta preplet duhovnosti in vsakdanjega življenja mi je zelo všeč, vsaka stvar ima svoj pomen in tako se za vsako, tudi najmanjšo zadevo skriva zgodba.

Amed, v ozadju mogočna gora Agung. Foto: Zala Bojović
Amed, v ozadju mogočna gora Agung. Foto: Zala Bojović

V obmorskem mestecu Amed sva ostala nekaj dni. Izbrala sva nastanitev na hribu, s teraso, s katere sva imela zelo lep razgled na obalo. Prva noč ni trajala prav dolgo. Postelja je bila opremljena z veliko mrežo proti komarjem in drugemu mrčesu, torej čisto po mojem okusu, pa vendar se je sredi noči, okoli ene ure zjutraj, uspelo ščurku nekako priplaziti v posteljo. Zbudila sem se, saj sem začutila, da mi nekaj leze po roki, in v hipu sem skočila iz postelje, ko sem ugotovila, da je bil ščurek. Seveda se je ob tem zbudil tudi Johannes: "Kaj pa je?" Prižgala sem luč: "Po roki mi je lezel ščurek in izginil je nekam med posteljo in vzmetnico." Johannes je vstal in šel pogledat, kje je ščurek. Ugotovil je, da se je res skril med vzmetnico in okvir postelje, zato sva dvignila vzmetnico, da bi ščurka ujela in pokončala, a se je ta izmuznil med deske, ki so bile prepletene v mrežo in med katerimi ni bilo možnosti, da bi ščurka še našla.

Zavedam se, da so ščurki na Baliju nekaj čisto običajnega, in naj tudi bodo, ampak ne v moji bližini, najmanj pa v moji postelji. Johannes je hitro ocenil položaj in kmalu čisto mirno rekel: "Spakiraj stvari, greva v drug hotel, tukaj ne boš več hotela spati in tako ali tako ne boš več zatisnila očesa, če ostaneva." Storila sem, kot je dejal, in bila hvaležna, da me tako dobro pozna in da je pripravljen to storiti zame. Z nahrbtnikoma na ramenih in čeladama na glavah sva se sprehodila po stopnicah k skuterju, s katerim sva se odpeljala v lov za nastanitev. Sredi noči, ob dveh zjutraj, ni bilo preprosto najti drugega hotela, čeprav je mestece polno hotelov, hostlov in drugih nastanitev. Ali so bila vrata hotelov zaprta ali pa na recepcijah nisva našla nikogar, kar naju je spravljalo v obup. Zato sva se po dobri uri neuspešnega iskanja nove nastanitve odpravila nazaj v hotel, kjer sva še zmeraj imela sobo in posteljo, v kateri je prebival ščurek. Nobeden od naju ni želel več v posteljo, zato sem se ulegla na ležalnik, Johannes pa v visečo mrežo na teraso in za nekaj uric, dokler sonce ni vzšlo, sva zaspala.

Naslednje jutro sva bila popolnoma sesuta, pri zajtrku sva lastniku povedala, kaj se nama je zgodilo, in zahtevala plačilo le polovice zneska za nočitev. Lastnik nama je ugodil in po zajtrku sva si v Amedu našla drugo nastanitev. Ta dan sva bolj ali manj poležavala na ležalnikih pred hotelskim bazenom, po neprespani noči nama je teknila tudi zelo dobra ribja juha iz Varunga, zvečer pa sva si privoščila tradicionalno balijsko masažo.