Kako iz groze priti cel
Sara Kern, ki je nase najprej opozorila s tenkočutnim minimalističnim kratkometražcem Srečno, Orlo!, s katerim se je uvrstila v tekmovalni program beneške Mostre, v svojem celovečernem prvencu Moja Vesna, ki je premiero doživel na Berlinalu, nadaljuje v zelo podobni smeri.
Mlada Loti Kovačič je v celovečernem prvencu Sare Kern ustvarila
zelo pristno vlogo desetletne deklice, ki po smrti matere skuša
družino ponovno postaviti na noge.
V kratkometražcu Srečno, Orlo! (2016) ima glavno vlogo sedemletni Orlo, ki na svoj naivni, otroški način skuša pomagati staršema, ki se soočata z izgubo drugega otroka. V ospredju je spopadanje s hudo travmo iz otroške perspektive, režijski pristop pa je zelo intimen in realističen. V precej podobno zgodbo in s podobnim načinom naracije se Sara Kern poda v svojem celovečernem prvencu Moja Vesna, s katerim je na letošnjem Festivalu slovenskega filma osvojila vesno za režijo, glavna igralka, Loti Kovačič, ki je prvič stopila pred filmsko kamero in ustvarila zelo pristno vlogo deklice Moje, pa je prejela vesno za najboljšo glavno žensko vlogo.
Izguba, žalovanje, krivda
Torej, tudi v Moji Vesni ima osrednjo vlogo soočanje s hudo izgubo v družini, a tokrat z izgubo matere. Ta je za seboj pustila dve hčerki, desetletno Mojo in dvajsetletno Vesno (Mackenzie Mazur), ki je noseča, ter moža (Gregor Baković), ki skuša biti steber družine … Skozi drobce zgodbe pa kmalu ugotovimo, da se trudi štiri vogale doma skupaj držati predvsem Moja. Ta med šolskimi odmori namreč kliče številne ponudnike oglasov, ki darujejo rabljena otroška oblačila in druge pripomočke, predvsem pa skuša biti opora starejši sestri, ki se giblje med maničnostjo in depresivnostjo ter se obnaša, kot da ne pričakuje otroka. Tu se vzpostavi temeljna razlika med likoma sester: Vesna ne more predelati materine izgube in se izgublja v občutkih krivde ter vse bolj drsi v avtodestrukcijo, Moja pa se trudi živeti dalje, a z otroško naivnim obrambnim mehanizmom, da se bo mama vendarle nekega dne mogoče vrnila. Tudi celoten film sicer gradi na odnosu med sestrama, lik očeta je bolj v ozadju. Vesna tako skuša mlajšo sestro soočiti z neizbežnim dejstvom - smrti matere - , Moja pa starejšo sestro skuša predvsem ohrabriti za življenje.
Sara Kern, ki se je pred devetimi leti preselila v Avstralijo, je v svojem prvencu malce ošvrknila tudi dimenzijo slovenske izseljenske izkušnje v Avstraliji (film se dogaja na obrobju Melbourna), ki jo oriše kot precej osamljeno.
Izjemna fotografija Leva Predana Kowarskega
Sara Kern, ki se je pred devetimi leti preselila v Avstralijo, je v svojem prvencu malce ošvrknila tudi dimenzijo slovenske izseljenske izkušnje v Avstraliji (film se dogaja na obrobju Melbourna), ki jo oriše kot precej osamljeno. Če k temu dodamo še močna elementa žalovanja in občutka krivde, ki se prepletata skozi film, dobimo čustveno zelo intenzivno dramo, ki pa ne dramatizira potencirano, ampak gledalcu pušča veliko odprtega prostora za interpretacijo dogodkov. Piko na i intenzivni in zelo intimni filmski izkušnji poda direktor fotografije Lev Predan Kowarski s številnimi izjemnimi prvimi plani.