Kmetje danes ne bodo šli v mesta

Kmetijske organizacije so preklicale poziv k protestom kmetov. Tako danes ne bo organiziranega kmečkega punta in traktorjev v Ljubljani. Vlada in predstavniki kmetov nadaljujejo pogovore, slednji očitno vidijo možnosti za dogovor oziroma trenutno ne vidijo razlogov za zaostrovanje načina sporočanja o svojih zahtevah. Vsaj za zdaj gre za svetlo luč v stavkovnem valu, ki je zajel državo.

Narava se je prebudila, ponekod prej kot v prejšnjih letih, zemlja pa je namočena kot že dolgo ne, zato se nekaterih nujnih opravil kmetje ne morejo lotiti. Nasploh jih polja in nasadi zdaj potrebujejo, skrb za pridelavo hrane uravnajo takti narave, ne politike, zato je sporočilo o dogovoru o načinu reševanja protestnih zahtev še toliko boljše.

Razumno se zdi, da se za “herojsko kmetovanje” na hribovitih kmetijah ne pobira dvojne desetine.

Ne želimo dvomiti, da kmetijsko politiko in kmete žene skupna skrb za pridelavo varne in zdrave hrane. Konec koncev gre pri tem za neke vrste družbeno pogodbo. Zemlje, še zlasti obdelovalne, ni neskončno, je precej omejena dobrina, zato družba od kmetov upravičeno pričakuje, da bodo na njej pridelovali potrebno hrano. Po drugi strani je del dogovora podpora pri omogočanju pogojev za ekonomsko, okoljsko in socialno vzdržno, torej trajnostno kmetovanje. In pridelavo hrane po razumnih cenah.

Med sedmimi zahtevami kmetijskih organizacij je na prvem mestu pričakovanje oprostitve oziroma omilitve obdavčitve za podpore za kmetovanje na območjih z omejenimi dejavniki. Vlada obljublja začetek postopka za ustrezne zakonske spremembe. Razumno se zdi, da se za “herojsko kmetovanje” na hribovitih kmetijah ne pobira dvojne desetine. To je tudi simbolno sporočilo vsem tistim, ki ohranjajo življenje in urejeno krajino na strminah predalpskega sveta, da so njihovi žulji cenjeni. Vidimo jih, ko v mesto prinesejo sir in ko se poleti po košeninah sprehajamo mimo njihovih domačij. Ko pa se v jesenskem deževju borijo s požiralniki in pozimi prebijajo do glavne ceste, pač ne.

Kmetje pravijo, da izpolnitev njihovih najpomembnejših pričakovanj za državo ni zares draga. Žal pa so vse pogosteje tarča z visokimi cenami hrane znervirane javnosti in poenostavljenih očitkov o subvencijah za drage traktorje in poceni gorivo. Nemara preredko obrnejo ogledajo k predelovalni industriji in k trgovcem. Predsednik KGZS Roman Žveglič je ondan tako postregel z dvema osupljivima podatkoma: da država z davki dobi od štruce kruha več kot kmet za pšenico, iz katere je bil spečen, in da trgovske verige za oglaševanje porabijo več, kot je proračun skupne evropske kmetijske politike.

Ob spomladanskih otoplitvah se kmetje vselej bojijo nenadnih pozeb. Kot potrošniki in sodržavljani smemo upati, da bo narava letos milostna, politika pa dovolj razumna. Nenazadnje gre za našo hrano.

---

---