Tomaž Zwitter. Foto: TV Slovenija
Tomaž Zwitter. Foto: TV Slovenija

Te dni sta dve državi imeli vroči železi v vesoljskem ognju: sondi, s katerimi sta želeli kot prvi pristati na območju južnega pola Meseca. Rusija z Luno-25, Indija pa s Čandrajanom-3. Rusija je odpadla v soboto, v sredo pa bomo izvedeli, kaj bo z indijskim vesoljskim robotom. Kaj se je zgodilo, kakšna so pričakovanja in kako na vse to gleda Kitajska, je v Odmevih komentiral astrofizik in profesor na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko Tomaž Zwitter. Spraševala je Tanja Starič.


Sorodna novica Ruska vesoljska sonda strmoglavila na površje Lune

Je iz tega, kar smo doslej izvedeli, mogoče sklepati, kaj se je zgodilo s to rusko sondo?
Med pristajalnim manevrom najprej poskušate znižati višino tirnice. Za primerjavo: želeli so priti samo 18 kilometrov nad Luno, kar je komaj stotinka polmera Lune. Kaj se je zgodilo? Motor je deloval malenkost predolgo, ni se pravočasno ugasnil. Posledično so se zaleteli v Luno in odprave je bilo konec. Nekaj takega se je pravzaprav zgodilo s Čandrajanom-2, prejšnjo indijsko misijo: malo so se preveč nagnili. Indijci so zdaj v soboto že opravili tovrstni manever, to je že za njimi. V sredo ob 14.35 po našem času je načrtovan pristanek. Ali bo šlo ali ne, bomo seveda videli pojutrišnjem.

A je to nekakšna tekma med državami? Kdo bo prej pristal?
Do neke mere da. Indija ima milijardo prebivalcev in več, tekmuje seveda s Kitajsko. Tukaj je tudi dejstvo, da Indijci – podobno kot Kitajci – sami po sebi niso zelo bogati ljudje in tovrstni uspehi lahko narodu dajo določen polet. Obenem je pa treba vedeti, da ima stvar tudi znanstveni pomen. Veliko je govora o pristanku na južnem Luninem polu. Treba je biti nekoliko previden. V resnici bodo Indijci, in kot bi to želeli Rusi, pristali okoli 20 stopinj stran od pola. Američani pa bi radi konec desetletja dosegli le nekaj stopinj. Nekaj je treba vedeti. Lunina vrtilna os je tako rekoč pravokotna na tir Zemlje in Lune okoli Sonca. Posledično imate na južnem polu nekaj kraterjev, ki so stalno v senci. Tam je dragocen vodni led, iz katerega lahko pridobivate vodik in kisik ter s tem raketno gorivo. Obenem imate na robu kraterja možnost stalne osončenosti in posledično lahko sončni paneli proizvajajo elektriko. To je neke vrste postojanka za pot proti Marsu. Stvar postane nekoliko cenejša. Obenem pa, če govorimo o indijskem projektu: pristali bodo na nekoliko mlajšem območju, kot so podobno Kitajci pred tremi leti. Kitajci so prinesli nekaj tega materiala nazaj, sicer samo nekaj kilogramov, ampak zelo dragocenega. V programu Apollo so namreč prinesli nekaj sto kilogramov, vendar iz zelo zgodnjega obdobja Lune, Kitajci pa so prinesli nekaj iz časa, ko je bila Luna samo za priližno četrtino mlajša, kot je danes. Tako lahko vidite razvoj, kakšni so bili recimo magmatska dejavnost, vulkanizem, razvoj Lune skozi zgodovino.

Sorodna novica Kitajci na Luno pred letom 2030, vesoljska tekma postaja napeta

Govorite o večjih državah, ki razvijajo svoje vesoljske programe, pa o tekmi, kdo bo prej na Luni, ki je izhodišče za pot na Mars. Kdo je po vašem vedenju najdlje?
Težko rečem. To je vprašanje za milijon dolarjev ali pa še več. Bi pa rekel, da so tukaj Kitajci zelo sistematični. Pri Luni so že demonstrirali, da te stvari znajo, in pričakovati je, da bodo šli po tej poti dalje. Tudi Evropa tukaj ni popolnoma za pozabo. Na primer, pri indijski misiji Evropejci zagotavljajo znaten del komunikacij, se pravi, gre za neko izmenjavo med Evropsko vesoljsko agencijo in Indijo. Enkrat vi nam, drugič mi vam. Obenem imamo sodelovanje v globljem vesolju. Recimo, sonda Evklid, ki je startala prejšnji mesec, je ravnokar poslala prve posnetke in bo zelo pripomogla k temu, da bomo razumeli, kakšna je zgodovina vesolja od takrat, ko je bilo približno trikrat mlajše, in do danes. Kakšna je vloga, kakšne so stvari v vesolju. Imamo teleskop James Webb, pri katerem sodeluje tudi Evropska vesoljska agencija.

Če imamo tako imenovano vesoljsko tekmo, kdo bo prej pristal na Luni, ali lahko pričakujemo več vesoljskih postaj?
Ni nemogoče. Na eni strani sicer imamo ozračje sodelovanja, na drugi strani pa tudi ne čisto. Na primer, človek bi mislil, da se bodo Kitajci in Rusi razmeroma preprosto dogovorili, tako kot se na kakšnem političnem področju. Pa so Kitajci gladko zavrnili, da bi bil nagib njihove nove vesoljske postaje, ki jo zdaj postavljajo, takšen, da bi ga lahko preprosto dosegli s svojega izstrelišča tudi Rusi. To jih ne bi tako rekoč nič stalo, da temu tako rečem, z vidika denarja. Gre za neko gesto: pravzaprav bomo mi to sami brez vas. Takšne geste so bile v preteklosti redke in si jih ne želimo, žal pa v današnjem svetu obstajajo.

Se pravi, gre za neke vrste zgodnje osvajanje vesolja, kdo bo prvi, kdo bo močnejši?
Do neke mere gre za to zgodbo. Seveda je pa treba vedeti, da vse skupaj počnemo zaradi drugih razlogov. Ne gre za tekmo. Gre na eni strani za znanost, za razumevanje našega bližnjega in daljnega vesolja, pa tudi za nekakšno tehnologijo. Tam gredo stvari zelo na nož, in če znate tam stvari dobro narediti, potem imate reference tudi za zelo zapletene projekte tukaj na Zemlji. Kot človeštvo se pravzaprav učimo upravljanja najbolj zapletenih projektov prav v vesolju.

Sorodna novica Dijak Peter Andolšek na mednarodni olimpijadi okronan za najboljšega mladega astronoma

Kje je tu Slovenija? To pa sprašujem zato, ker Slovenija ima najboljšega mladega astronoma na svetu. Na olimpijadi na Poljskem je zmagal slovenski dijak Peter Andolšek. To je res presenetljiv in silno pomemben dosežek. Čemu lahko to pripišemo? Individualnemu znanju in sposobnostim ali ekipi, v kateri deluje, ter znanju, ki ga slovenska znanost dosega?
Kot prvo mu je treba res čestitati. Tukaj je to seveda individualni dosežek. Če ne bi bil on tako sposoben, ne bi zmagal. Treba je povedati, da ni čisto edini. Imamo pet nagrajencev s te olimpijade, kar je izjemen dosežek fantov in deklet. Nekateri, tudi on, sploh še niso v četrtem letniku gimnazije, pa so že zmagali na tovrstnem mednarodnem tekmovanju. Seveda pa je zadaj tudi ekipa. Ekipa se konkretno začne pri tem kolegu na gimnaziji Bežigrad. Njegov profesor Sebastjan Zamuda je znan po tem, da se zelo angažira na tem področju. Končno tudi njegov ravnatelj Ciril Dominko. In potem celotna ekipa, od psihologov, zopet na gimnaziji Bežigrad, do naših študentov in zaposlenih, ki so jih pravzaprav navdali s preteklimi izkušnjami preteklih tekmovalcev, ki vedo, kako je ta stvar videti, na kaj je treba paziti. In pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov obstaja zelo, zelo utečena ekipa, ki se že dolga leta ukvarja s tem. Počasi prihajajo tudi uspehi, česar smo lahko zelo veseli.

Se pravi, čestitke tudi vam in ekipi ...
... sam tukaj nimam kaj dosti oziroma nič. Seveda pa je tukaj ekipa ... in ekipa, kot rečeno, z Univerze v Novi Gorici, naše fakultete, predvsem pa Društva matematikov, fizikov in astronomov.

Celoten posnetek pogovora