Charles Simic (1938–2023).  Foto: EPA
Charles Simic (1938–2023). Foto: EPA

Simic se je leta 1938 rodil v Beogradu in se z družino leta 1953 preselil v ZDA. Šest let pozneje je objavil prve pesmi, od takrat pa napisal več kot dvajset knjig poezije, zbirke esejev, memoare Muha v juhi (A Fly in the Soup). Prejel je več nagrad, med drugim Pulitzerjevo nagrado, Griffin Prize in MacArthur Fellowship.

Njegova prva knjiga, What the Grass Says (Kaj pravi trava), je izšla leta 1967. Sledili sta mu Somewhere Among Us a Stone is Taking Notes in Dismantling the Silence in kmalu je v povprečju spisal knjigo na leto. Recenzija New York Timesa iz leta 1978 je poudarila njegov talent za prenos "kompleksa zaznav in občutkov" v le nekaj vrsticah. "Od vseh stvari, ki so bile kdaj izrečene o poeziji, je aksiom, da je manj več, name naredil največji in najtrajnejši vtis," je leta 2013 opisal Simic.

"Njegovo mračno, a komično perspektivo so delno oblikovala njegova leta odraščanja v vojni Jugoslaviji. Njegove pesmi so bile običajno kratke in ostre, s presenetljivimi in včasih močnimi premiki v razpoloženju in podobah, kot da bi odražale krutost in naključje, ki se ju je naučil zgodaj," opisujejo pri ameriški tiskovni agenciji AP.

Charles Simic na podelitvi mednarodne literarne nagrade Zbigniewa Herberta. Foto: EPA
Charles Simic na podelitvi mednarodne literarne nagrade Zbigniewa Herberta. Foto: EPA

Delal je tudi prevode francoske, srbske, hrvaške, makedonske in slovenske poezije. "Večino teh pesnikov bi rad ponovno prevedel, še posebno Vaska Popo in Ivana V. Lalića, ki sem ju prevajal pred več kot štiridesetimi leti. Vsak pesnik, ki ga prevajaš, je seveda izziv zase. Včasih je to idiomatski jezik, zgodovina in kultura, ki ležita v ozadju pesmi, včasih kakovost glasu itd. Po mojih izkušnjah zahtevajo prevodi leta izboljševanja, celo več kot lastne pesmi," je povedal leta 2012, ko se je v Mariboru z njim pogovarjala Nina Beguš v času mariborskega EPK-ja. Leta 2016 je bil tudi častni gost festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju.

Simic je Hitlerja in Stalina šaljivo označeval za svoja "potovalna agenta". Sredi petdesetih let 20. stoletja je skupaj z mamo in bratom emigriral v Francijo, nato pa kmalu v ZDA. Njegova družina se je naselila v Čikagu, kjer je nekoč njegovo srednjo šolo obiskoval Ernest Hemingway.

Njegovi starši niso mogli plačati študija, zato je desetletje delal na delovnih mestih, od referenta do pleskarja, medtem ko je obiskoval nočne tečaje na univerzi v Čikagu in nazadnje na univerzi v New Yorku, na kateri je leta 1966 diplomiral iz ruskih študij.

Foto: EPA
Foto: EPA

Svojo mladost je opisal kot "majhen, negovoreči del/v krvavi epopeji". Vojna se je končala dan pred 9. majem 1945, ki je bil njegov rojstni dan. "Igral sem se na ulici. Šla sem v stanovanje po vodo, kjer so mama in naši sosedje poslušali radio. Rekli so: 'Vojne je konec,' in očitno sem jih začudeno pogledal in rekel: 'Zdaj ne bo več zabave!' V vojni ni bilo nadzora staršev; odrasli so bili tako zaposleni s svojim življenjem, da so bili otroci povsem razpuščeni," je povedal za Paris Review leta 2005.

Leta 1964 se je Simič poročil z modno oblikovalko Helene Dubin, s katero sta imela dva otroka. Leta 1971 je postal ameriški državljan in dve leti pozneje začel delo na Univerzi v New Hampshiru, kjer je ostal desetletja. Tam je do upokojitve predaval ameriško literaturo in kreativno pisanje. Redno je pisal za New York Review of Books in bil urednik za poezijo pri reviji The Paris Review.

Charles Simic