Putinov približek Sovjetske zveze
Kratkoviden je pogled, da nas volitve v tisti širni Rusiji ne zanimajo, ker je daleč od nas in ne vplivajo na naša življenja. Svet je globaliziran, Rusija je največja država sveta, njeni apetiti po ozemljih držav, ki so naše partnerice v Evropski uniji, pa so povsem predrugačili javni diskurz. Če bi po ne vem kakšnem čudežu Putin izgubil te (ali prejšnje) volitve, se slovenska in evropska politika ne bi ukvarjali z nabavo novega orožja, uvajanjem takšne ali drugačne oblike učenja vojaških veščin, iskanjem novih virov električne energije ... Prav tako ne bi po Evropi imeli milijonov ukrajinskih beguncev, od katerih je nekaj tisoč tudi pri nas.
Seveda visoka zmaga Vladimirja Putina na tako imenovanih volitvah, ki jih po demokratičnih standardih niti ne moremo imenovati volitve, ni presenečenje. To, kar se je dogajalo in se dogaja v Rusiji, je približek sovjetskega družbenega sistema izpred pol stoletja, v nekaterih segmentih pa je Putin še nadgradil tiranijo, ki jo izvaja nad svojim ljudstvom. S ponujanjem korenčka in palice, vsemogočnim propagandnim aparatom in fizičnim izničenjem drugačemislečih si je podredil državo in družbo. Položaj je grozen, zahodnemu svetu pa lahko predvsem služi kot opomin, kam lahko pripelje politični razvoj in malodušno sprijaznjenje s krepitvijo avtokracije. In vedno znova se moramo preizpraševati, koga ruski samodržec podpira v Evropi in kdo mu pravzaprav izkazuje simpatije. Ali to pomeni, da nameravata Marine Le Pen in AfD v Franciji in Nemčiji (ter podobne stranke drugod) postaviti podoben politični model? Podobno vprašanje velja tudi za slovenske podpornike Putina.
To, kar se dogaja v Rusiji, je približek sovjetskega družbenega sistema izpred pol stoletja, v nekaterih segmentih pa je Putin še nadgradil tiranijo.
Zdi se, da je rusko ljudstvo zabredlo in še samo ne ve, kako najti izhod iz luknje, ki si jo je izkopalo (ali pa mu jo je izkopal Putin) in padlo vanjo. Režim bo vladal toliko časa, kolikor bo lahko z obvladovanjem vseh družbenih podsistemov in vseh oblik represije nadzoroval ljudstvo. Naravni viri in gospodarski resursi največje države sveta so dovolj veliki, ruski mužik pa ima že tradicionalno dovolj trdo kožo, da preživi tako zahodne sankcije kot poslabšanje življenjskih razmer ali vedno večji človeški davek v vojni.
Do takšne oblike vladanja je prišla na podoben način kot weimarska Nemčija. Rusija v hladni vojni ni bila samo poražena, temveč tudi ponižana, obsekana svojih v imperialnih vojnah osvojenih ozemelj; podobno kot Nemčija po prvi svetovni vojni. Kot taka je postala sijajno gojišče za razraščanje nacionalizma, zgodovinskega revizionizma in nasilja. Oropano ljudstvo je v slabih ekonomskih razmerah iskalo rešitelja in ga našlo v nekdanjem agentu komunistične policije, ki se je odločil, da bo vrnil slavo ruskemu imperiju. Zveni znano, a ne?