V Kopru imamo muzej, kakršnega si zaslužimo

Kulturno življenje v Sloveniji je večinoma zgledno urejeno in primerljivo mednarodnemu nivoju. Z nekaj izjemami. Pokrajinski muzej v Kopru (PMK) - z izjemo angažmaja ekipe arheologov s pokojnim Radovanom Cunjo in dr. Mašo Saccaro na čelu - stagnira že dolgo, preberite njihov novičnik, v katerem ni omembe lastnih razstav: koncerti, dejavnosti za otroke, gostujoče razstave, pogrevanje že slišanega. V slogu: Predstavili vam bomo angleški prevod vodnika po muzeju, ki je bil izdan predlani.

Realizacija projekta Koper-Capodistria 1500 je izpod kritike: obiskovalcem ponujajo zgolj panoje s kratkimi življenjepisi znanih oseb iz koprske zgodovine, ki jih slehernik lahko najde na Wikipediji ali drugod. Nicolose Borsa, Panfila Castaldija in Fiorella La Guardia pa nam ne približajo. Na sestanku o tem projektu sem predlagal, da bi kvečjemu predstavili tematske sklope: nekdanje obrti in poklice, etnične manjšine, vlogo žensk v zgodovini mesta, običaje in praznovanja itd. Tovrsten pristop bi terjal veliko večji študijski vložek, a bi nas nagradil z vpogledi v živo tkivo mestne zgodovine.

Izbrali so suhoparen leksikonski pristop, ker je enostavnejši. Kustosu Ivanu Simčiču sem predlagal ime Tomaža Šalamuna, zamisel se mu je zdela dobra, njegovega priimka pa ni znal ponoviti. Šalamunovi svojci so potožili, da so morali njegovo biografijo pred objavo sami skoraj povsem prenapisati. Nobenega presežka, poglobitve, raziskovalnega dela. Večkrat sem bivšega direktorja slišal reči, da muzej ni raziskovalna ustanova. Vendar v muzejih na Ptuju, v Celju, Škofji Loki, Novem Mestu, Brežicah, Piranu ... ne menijo tako. Tam raziskujejo fond dokumentov in artefaktov, ki jim je zaupan v hrambo, in snujejo poglobljene tematske razstave.

Tako smo se navadili, da zadošča koncert v lapidariju in povprečno vodenje po muzeju ob dnevu odprtih vrat, da v provincialni zaspanosti sploh ne dojemamo, kaj vse bi legitimno lahko pričakovali od muzejske ustanove. Kakšno dimenzijo navdihovanja in kultiviranja imaginacije lahko muzej vzpostavi v neki skupnosti.

Nujno je oblikovanje strokovne komisije

4. junija 2023 sem na e-mail naslov koprskega župana Aleša Bržana poslal pobudo, o kateri sem obvestil tudi lokalno strokovno javnost. Predlagal sem oblikovanje strokovne komisije, ki bi bdela nad izborom direktorja Pokrajinskega muzeja Koper (PMK) in nemara tudi nad nadaljnjim strokovnim delovanjem te ustanove. Pri Mestni občini Koper (MOK) bi lahko delovala stalna komisija, ki bi imela funkcijo posvetovalnega organa. Njeni člani bi bili ugledni strokovnjaki s področja zgodovine, zgodovine umetnosti in kulture, ki niso zaposleni v Pokrajinskem muzeju. Odgovora nisem prejel.

Za direktorja so izbrali bivšega vršilca dolžnosti. Kakšne so bile njegove vodstvene kompetence, preden je postal vršilec dolžnosti: rečeno mi je bilo, da je vodil prenovo stavbe muzeja. Če nekoliko potenciram, je to nekako tako, kakor bi dejali, da ima vodstvene izkušnje, ker je - po službeni dolžnosti - organiziral sindikalni izlet za zaposlene, kar v tem oziru vključuje tudi administracijo namenskih sredstev.

Tragično je, da ne iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ne iz Pokrajinskega muzeja Koper ne slišimo nobenega poziva ali obsodbe uničevanja arhitekturne dediščine.

Koprska Trnjulčica že predolgo spi

Zainteresirana javnost si želi obnovitve poslanstva Pokrajinskega muzeja v Kopru, ki je že predolgo “speča Trnjulčica”. Hromeče breme tega muzeja je, da dve ključni delovni mesti kustosov zavzemata osebi, ki sta tja prišli iz nižje rangiranega delovnega mesta in brez slehernega razpisa, po prijateljskem dogovoru ali jih je tja parkirala politika, kar je škandalozno. To stanje je omogočil in ga še dopuščajo šibki oportunistični direktorji muzeja. Salvator Žitko ni bil direktor takega kova, vedel je, da muzej lahko kakovostno deluje, zgolj če poskrbi za solidno kadrovsko garnituro. Ko so mu iz občine želeli podtakniti nekega odsluženega aparatčika s kvazidiplomo, je postavil ultimat in zagrozil, da bo dal odpoved. Tako je Salvator Žitko, zaslužen častni občan Kopra, ubranil ugled ustanove, ki jo je pomagal postaviti na noge.

Je Salvator Žitko imel vodstvene izkušnje? Ne. Pred tem je delal kot gimnazijski učitelj. Imel pa je eros, eros do istrske dediščine, ki ga goji še danes in vsi smo deležni sadov njegovega neumornega intelektualnega dela. Sam sem ga leta 2019 predlagal za častno stanovsko priznanje Izidorja Cankarja, ki ga je tisto leto tudi prejel.

Koper je urbana skupnost brez zgodovinskega spomina in to se odraža v odsotnosti artikulirane javne razprave in polemik ter posledično tudi v letargiji Pokrajinskega muzeja, ki se bo nadaljevala, saj ni razloga, da bi se kaj spremenilo.

To, da se v muzejih dogaja “kuhinja”, samo po sebi ne bi bil tak problem, če bi zaposleni, ki so se prek te “kuhinje” povzpeli in obdržali na položaju, izkazovali samoiniciativnost, kreativnost in podobne lastnosti, namesto da bi se posvečali prvenstveno obrambi lastnih privilegijev in temu, kako bi se znebili potencialnih tekmecev. Tako pa tonemo v spirali negativne selekcije, ki je tako dobro znana v javnih ustanovah, kjer jedro samodržcev makiavelistično ščiti lastne interese, interese blaženega “fikusa”. Na delu je fizikalna nujnost: bolj so profesionalno nepodkovani, bolj se čutijo ogroženi, tem bolj od ustanove odganjajo kogar bi nanje, že samo z voljo do dela, metal senco.

Na prošnje, naslovljene na kolegico kustosinjo, prejmem le odgovor, da so prezaposleni (kar utemelji s sklicevanjem na razne člene pravilnika), tako prezaposleni, da ne uspejo dati ničesar od sebe. To vidimo tudi sami. Tudi fotografij gradiva iz nedostopne vitrine ali depoja ni moč dobiti, včasih je problem celo, če želiš priti sam fotografirati artefakt (o čemer je potožilo že več raziskovalcev), kaj šele, da bi snovali razstave, razstavne kataloge, kaj šele, da bi objavljali strokovne članke, monografije, prirejali simpozije, relevantna predavanja, nas presenetili z uvidi, odkritji, teorijami, sintezami, razlagami, osmislitvami, vzvodi katarzičnih razrešitev prerajajočih se družbenih napetosti. Tako smo se navadili, da zadošča koncert v lapidariju in povprečno vodenje po muzeju ob dnevu odprtih vrat, da v provincialni zaspanosti sploh ne dojemamo, kaj vse bi legitimno lahko pričakovali od muzejske ustanove. Kakšno dimenzijo navdihovanja in kultiviranja imaginacije lahko muzej vzpostavi v neki skupnosti.

Pokrajinski muzej Koper ima novega direktorja

Mnenje Jureta Vuge objavljamo kot prispevek k javni razpravi ob imenovanju novega direktorja Pokrajinskega muzeja Koper in k širši razpravi o vlogi te institucije v istrskem okolju. Junija je bil namreč objavljen razpis za direktorja PMK, na katerem je zaupanje sveta zavoda in župana dobil Marko Bonin, nekdanji kustos za kulturno zgodovino v koprskem muzeju. Na razpis se je prijavilo pet kandidatov, formalne pogoje sta izpolnjevala dva. Bonin je sicer kot vršilec dolžnosti direktorja vodil Pokrajinski muzej Koper od lanskega julija.

Primer slabe prakse

Za vtis navajam slednji primer slabe prakse: prenovljena je bila stalna zbirka novejše zgodovine, ki javnosti predstavlja turbulentno, kompleksno in travmatično obdobje 19. in 20. stoletja v Istri. Snovalci razstave sicer pravijo, da gre za osnutek stalne postavitve, pa vendar me nemalo skrbi, da ne avtor, ne aktualni direktor, ne lektor zapisov na nekem mestu ne ločijo pojmov “etničen” in “etičen”. Kustos uporablja nerodne sklanjatve in - četudi provizorično - ponudi bralcem besedilo, ki komaj dosega nivo srednješolskega učbenika. Nikomur ni nerodno, da je besedna zveza otroci pri poljskem delu prevedena kot “polish work”, medtem ko na drugem mestu piše, da v Istri živijo Slovenci, Hrvati in Istrani. Se sploh zavedajo, da v Trstu živijo koprski ezuli, ki se jim ob ogledu takšne razstave lahko zgolj potrdijo nekateri stereotipi. In kako bi sploh lahko mislili koncept tovrstne sodobne muzejske postavitve, ne da bi se prej temeljito posvetovali s strokovnjaki, kot so dr. Marta Verginella, dr. Jože Pirjevec ali dr. Egon Pelikan. Po drugi strani imamo v Kopru vrhunske zgodovinarje, specialiste za lokalno zgodovino 19. in 20. stoletja, kot je dr. Dean Krmac, nadvse prizadeven in propulziven tajnik Humanističnega Društva Histria, ki nima priložnosti, da bi sodeloval s to ustanovo in se kot svobodnjak prebija iz dneva v dan že desetletja, medtem ko pluje v jesen življenja v vsej ne-romantični negotovosti.

Dr. Meliha Fajić je končno prestopila prag muzeja, čeprav bo verjetno prvih dvajset let deležna le drobtin. Z bogatim fundusom umetnin iz našega prostora se medtem pretežno ukvarjajo strokovnjaki iz Ljubljane. Profesor dr. Samo Štefanac mi je dejal, da se v PMK ne zavedajo, kaj imajo v rokah. In res ne dajejo tega vtisa, da bi nam znali predstaviti veličino v depoju skrite Madone z detetom Maestra di Sant Elsina, izvrstnih kiparskih del delavnice Pietra Lombarda ali draži oltarne slike Marcantonia Basettija. Sam bog ve, kaj muzej hrani v depojih. Med drugim tudi slike tržaških marinistov, dela Lojzeta Spacala in drugih predstavnikov modernega slikarstva.

Mlačen odnos do dediščine

Ko mi je leta 2017 Luka Juri edinkrat zaupal delo na nekem projektu za PMK, sem v kratkem času s študijem na domoznanskem oddelku mestne knjižnice pridobil tolikšen uvid v snov, da bi iz spomenikov, povezanih s koprsko stolnico, lahko napisal doktorat, tako slabo je obdelano gradivo. Počasi o teh temah v svojem prostem času objavljam serijo neplačanih znanstvenih člankov in se skušam sprijazniti tudi s predstavo, da mi morda ne bo dano, da bi se strokovno realiziral. Naj omenim, da sem pred leti v gozdu na Markovem hribu našel in muzeju podaril manierističen maskeron iz časa okoli leta 1600, ki je danes na razstavi Renesansa in renesanse ter o tem objavil članek. Namesto na kustose PMK se novinarji obračajo name in se ne pustijo zmesti, tudi če jih usmerjam na naslov muzejske ustanove.

Tako sem za Nedeljski dnevnik posredoval informacije o koprski stolnici (23. september 2020) ter po svojih močeh pomagal posneti dva prispevka o Kopru za RTV Slovenija (za oddaji Alpe, Donava, Jadran in Mestne promenade). Lani sem sam obvestil MOL in PMK, da bo v Trstu dražba inventarja iz koprske palače Gravisi Barbabianca (novico sem zasledil v FB objavi Alberta Cernaza). Menim, da so se odzvali kompetentno, a relativno mlačno. Časa je bilo malo, a če bi angažirali koprski in portoroški Rotary klub in zbrali donatorska sredstva, bi v muzej priromalo še kakšno ključno delo iz kolekcije, ki se je tako razpršila neznano kam.

Tragično je, da ne iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) ne iz PMK ne slišimo nobenega poziva ali obsodbe uničevanja arhitekturne dediščine: padla je izvrstna gotska hiša nedaleč stran od Kosovelovega trga, renesančna hiša visokega tipa patricijske družine Longo, baročna škofovska podeželska rezidenca pri Bivju. Ti prvovrstni objekti bi bili v kraju z manj spomeniki gotovo zaščiteni in obnovljeni. Ne predstavljam si, da bi v mestnem jedru bolj turističnega Pirana ZVKDS, kaj šele v osrednji Sloveniji, kjer so ohranjene srednjeveške stavbe redkejše, odobril tako barbarski izbris poškodovane stavbe, ne da bi ohranili vsaj fasado. Ne pozabimo, da posamezniki na podeželju obnavljajo hiše brez streh tudi v slabšem stanju.

Tehnicistična logika naših konservatorjev

Naslednja v vrsti sta propadajoča slikovita vernakularna casa a gheffo paolanov v Kačji ulici in hiša Galli na Stolničnem trgu. Le stojimo in gledamo, kako se bosta sesuli vase in bo na njunem mestu zrasla abotna novogradnja. Na ulici OF je poleg palače Gravisi Buttorai Skupnost Italijanov po dolgih letih propadanja obnovila bližnjo hišo s plemiškim grbom Gravisijev, ki je bila desetletja dolgo brez strehe, a je vendarle niso kar buldožerirali. Upoštevali so smernice konservatorjev: na ZVKDS Piran so bili nepremakljivi, vztrajali so pri slabši rešitvi. Obnova objekta se zdi zgledna, dokler ga ne pogledamo s hrbtne strani, iz atrija, kjer ima prostore bar Circolo in je odprta dnevna soba ali bel salotto tega prostora.

Od tod se pogled odpira na nadzidano gornje nadstropje tega objekta, kjer so - na začudenje vseh - tudi po več sestankih na ZVKDS terjali uporabo neprosojnih oken, primernih za skladišče, garažo ali hlev. Njihova utemeljitev: ker je namembnost tistega prostora skladišče, se mora tudi na fasadi videti, da gre za skladišče. Če ne bi želeli iznakaziti stavbe, bi morali pri Skupnosti Italijanov spremeniti namembnost prostorov, da bi zaobšli tako tehnicistično logiko naših konservatorjev.

Diskriminatorni razpisni pogoji

Iz razpisa za direktorja PMK bi bilo potrebno umakniti pogoj slovenskega državljanstva, saj diskriminatorno onemogoča prijavo kandidatov iz sosednjih držav. Tudi ta večkrat ponovljeni očitek župana ni zmotil in kolikor vem, prepreka za neslovenske državljane ni bila odpravljena. Italijani so prevetrili svoje muzejske ustanove tako, da so vanje sistematično namestili tuje strokovnjake ali direktorje, ki so se razgledali v tujini in razmišljajo v smeri implementacije najsodobnejših muzejskih praks. Aktualni direktor Uffizov je Nemec Eike Schmidt: leta 2021 so tam predstavili razstavo o toksični moškosti. Toliko o poslanstvu sodobnih muzejev.

Koper je urbana skupnost brez zgodovinskega spomina in to se odraža v odsotnosti artikulirane javne razprave in polemik ter posledično tudi v letargiji Pokrajinskega muzeja, ki se bo nadaljevala, saj ni razloga, da bi se kaj spremenilo. Marko Bonin bo v spregi z zaposlenimi poskrbel, da se stanje stvari ohrani.

Moje stališče je gotovo subjektivno, tudi sam sem se dvakrat prijavil na razpis za direktorja PMK, prvič na pobudo župana. Vlogo s predlogi razvoja muzejske dejavnosti sem temeljito pripravil (nekaj svojih predlogov je prispeval tudi Salvator Žitko, ki me je podprl v prizadevanjih), kasneje sem izvedel, citiram, “da vloge iz pietete niso prebrali, ker nimam vodstvenih izkušenj”, čeprav je župan na sestanku poudaril, da to ni neobhodni kriterij izbora. V tem primeru ne gre za “jadikovanje na razpisu zavrnjenega kandidata”, saj sem se sam nanj prijavil po sili razmer.

Predolgo smo odlašali z očitki, v upanju, da se bo vendarle kaj spremenilo na bolje. A ko vsi mehanizmi regulacije odpovedo, vključno z nadzorom ustanoviteljice, ne preostane druga pot kot ozaveščanje prek medijev. Upam, da bodo občani postali bolj pozorni in kritični glede ne-dejavnosti PMK in na to se bodo morali zaposleni odzvati - letargija ne more trajati v nedogled. Stanje, ki sem ga opisal, je dovolj alarmantno, da terja pozornost in resno obravnavo. Lahko bi preudarno, politično korektno, oprezno, oportuno, diplomatsko in všečno molčal. Prav je molčati, prav je zbrati misli in preudariti in prav je tudi dobronamerno in konstruktivno brez žaljenja posameznikov, temveč z vrednotenjem njihovega dela opozoriti, da tudi v Kopru in tudi na področju muzejske dejavnosti zmoremo bolje.

Sramotno neukrepanje ustanoviteljice muzeja

Največje razočaranje v tem smislu ni samopašnost zaposlenih v PMK, ki je skrajno banalna in predvidljivo človeška. Največje razočaranje je vnovično, kronično, patološko, deplasirano, sramotno neukrepanje ustanoviteljice muzeja, torej Občine Koper z Alešem Bržanom in svetovalko župana za kulturo Vesno Pajić na čelu, ki dobro vesta, “koliko je ura”, a sta se odločila, da “bo že kako”.

Skušam ozavestiti, da je moj greh nezavedno istovetenje, prisvajanje imaginarnega teritorija istrske umetnostne dediščine, ker sem bil rojen v ta prostor, prikrita želja “srake”, da bi upravljala s svetlečimi dragocenostmi (ki jih hrani muzej), jih malikovala v svojem mentalnem gnezdu. Teh primitivnih vzgibov žal še nisem povsem presegel, sploh ker je vanje vpeta tolikšna investicija, ki se meri v letih študija. A moja ultimativna želja je razpreti se v polje brez pričakovanj, v stoično držo, ataraksijo, ko delaš, kar te otroško navdušuje, ne da bi pričakoval sleherni rezultat. Le da sem trenutno še preveč primitiven in sem primoran pošiljati tovrstna brezplodna intelektualistična pisma v Primorske novice.

Dr. Jure Vuga, umetnostni zgodovinar in pesnik

---