"Po 30 dneh krvavitve sem le poklicala zdravnika - razlog, zakaj sem tako dolgo čakala, je bil ..." (resnična zgodba)

"Ah, spet to sranje," sem si zamrmrala, ko sem teden dni po koncu menstruacije, za katero sem mislila, da se je končala, na hlačkah spet opazila nekaj madežev.

Začenjam tukaj, a prav tako lahko začnem pred 17 leti, ko so mi prvič diagnosticirali multiplo sklerozo po letu dni jalovih obiskov, na katerih so ponavljali, kar sem že vedela - to zahteva dodatne preiskave, to zahteva več testov, ali ste razmislili o dodatni psihoterapiji? - in čakalnih dobah za odobritev ter komentarjih strokovnjakov, ki so me begali, preden sem prišla do končne diagnoze. Lahko pa bi se vrnila 20 let nazaj, na svoj drugi pregled materničnega vratu, med katerim sem rekla, da čutim veliko nelagodje, ginekologinja pa se je glasno zasmejala in rekla, da če lahko seksam, potem lahko zdržim tudi vstavitev spekuluma. Ko sem rekla, da še nisem seksala, se je samo posmehnila.

Lahko se vrnemo tudi 42 let nazaj, v noč, ko sem se rodila, ali bolje rečeno, ko sem se poskušala roditi, vendar sem se s težavo prebijala skozi premajhno materino medenico in mi je primanjkovalo kisika. Čeprav je moja mama večkrat izrazila zaskrbljenost, da je nekaj narobe in da je njen otrok v stiski, je trajalo še pet ur, preden je zdravnik odločil, da ima prav, in se strinjal z nujnim carskim rezom. Še bi lahko naštevala, vendar mislim, da ste razumeli, kakšen vzorec sem vzpostavila.

Menstruacijo imam od svojega 11. leta starosti, od zgodnjih 20. let pa uporabljam maternične vložke (IUD). Po bolečem odkritju, da se je eden od njih preselil tik nad maternični vrat, sem si ga v začetku leta 2023 dokončno odstranila. Junija sem bila približno štiri mesece brez IUD in prijetno presenečena, ko sem ugotovila, da bo moja menstruacija brez hormonov in pripomočkov v zgodnjih 40. letih lahka in kratka.

Ko sem opazila kapljice krvi, sem se po letih cepljenja, 'boosterjev' in skromnega hvalisanja ravno zdravila po svojem prvem znanem srečanju s COVID-19. Zato sem pomislila: "Morda gre za virus?"

In na tak način sem razmišljala še naslednji dan. In naslednji dan. Tako se je začelo moje poletje čarobnega razmišljanja - povečano stanje zanikanja, ki sem ga utelešala več kot mesec dni. Peti dan nisem več imela kapljic, ampak sem imela, kot se je zdelo, polno menstruacijo, le da nisem čutila nobenega napihovanja, bolečin ali krčev. Kri je bila sveža in rdeče barve, kakršna se pojavi prvi dan menstruacije. Takšne rdeče barve, ki pravi STOP. Nisem se ustavila. Nadaljevala sem in si med potjo zadevo po svoje razlagala.

"Ali lahko dobiš menstruacijo dvakrat v enem mesecu?" sem vprašala strica Googla. Seveda lahko. Stara sem 41 let, to je lahko začetek perimenopavze, kolikor vem, sem si mislila. In odstranili so ti maternični vložek; tvoje telo se še vedno prilagaja. Ženske smo nagnjene k temu, da zavračamo vsakršno zaskrbljenost glede naših teles, zlasti glede menstruacije. Naučili so nas, da je menstruacija naravna stvar, zato se ne smemo zlomiti in vsega ustaviti. Učijo nas, da smo zaradi menstruacije nore in nerazumne. In ko smo bolne in potrebujemo nujno pomoč, se naučimo prvega in najpomembnejšega vprašanja: "Kdaj je bil prvi dan vaše zadnje menstruacije?"

Tisti teden sem še naprej krvavela. In v naslednjem mesecu tudi.

Prišlo je do točke, ko sem, če sem se iz sedečega položaja premaknila v stoječega, začutila nujno potrebo po menjavi vložka. Počasi, a vztrajno, je moje življenje začelo potekati v domačem okolju, saj bi odhod kamorkoli lahko pomenil nesrečo ali, kar je še bolj verjetno, poslabšanje krvavitve. To ni bil moj prvi rodeo - po diagnozi multiple skleroze sem se že dobro znašla na področju zagovorništva bolnikov. Moja diagnoza je bila postavljena pred zakonom o dostopni oskrbi, zato sem ure, včasih cele dneve, preživela na telefonu s predstavniki bolnikov, zavarovalniškimi zastopniki, bolnišnicami in oddelki za predhodno odobritev in ponavljala svoje ime, podatke, diagnozo in zakaj potrebujem njihovo pomoč, upoštevanje, finančno pomoč, odobritev, začasno registracijo itd. Toda to, da sem dobro podkovana, izobražena in izkušena na področju ameriške medicinske birokracije, še ne pomeni, da vse vem.

"In mimogrede, Linda, to je nujno, za to vam ni treba uporabiti portala za paciente, vedno pokličite." Po skoraj petih tednih in zaskrbljeni prošnji moje mame, naj stopim v stik s svojim zdravnikom, sem v njihovo pisarno poslala elektronsko sporočilo, v katerem sem pojasnila, kaj se dogaja, in vprašala, ali naj se dogovorim za obisk. Presenečena sem bila, ko je manj kot uro pozneje zazvonil moj telefon. "Ali v uri napolnite vložek?" Na pamet sem se naučila skripte in protokole, zato sem ob odgovoru močno zavzdihnila. No, ne, ne vedno. Ampak včasih. Krvavela sem bolj kot običajno. Spet sem bila presenečena, ko je odgovorila: "Morate iti na urgenco."

Dovolila sem, da se je v moje telo prikradel le drobec olajšanja. Na urgenci so mi izmerili vse življenjske funkcije in me odpeljali na transvaginalni ultrazvok. Ko sem videla, kako je obraz tehnika zbledel, se je to ponovilo: hkratna potrditev (da, imela sem prav, nekaj je narobe!) in vzbujanje strahu (oh, ne, imela sem prav, nekaj je narobe!).

Nato se je vrnila zdravnikova asistentka in me, preden mi je sporočila rezultate, zaskrbljeno pogledala. Sledila sem njenemu pogledu do moje roke, kjer mi je medicinska sestra prej odvzela kri - povoj je bil ves lepljiv in premočen od krvi.

"Ali ste izvlekli infuzijo?" (spet obtoževanje). Odgovorila sem ji, da ne. Prihitela je medicinska sestra in mi povila roko. Zmajala je z glavo in rekla: "Včasih, ko telo dolgo krvavi, se kri začne redčiti." Od zgodnjih dvajsetih let imam številne zelo majhne fibroide. Ko so mi odstranili maternični vložek, so minila že leta od začetka uporabe. Toda eden od dolgoročnih učinkov uporabe materničnega vložka je zmanjšanje rasti fibroidov in v nekaj mesecih po odstranitvi so ti fibroidi nadoknadili zamujeno. Vsi so začeli rasti, dva od njih pa skoraj eksponentno. Največji je iz maternične stene prodiral v maternično votlino. Nisem imela menstruacije. Že več kot 30 dni sem krvavela iz maternice.

"Ali nameravate imeti otroke?" me je vprašala in nadaljevala: "Ali ste morda noseči?" Morda sem se izogibala tudi temu, tistemu strašnemu trenutku, ko si tako blizu drugi strani, potem pa te prosijo, da poveš svoje mnenje o materinstvu. Ko je izvedela, da v prihodnosti ne nameravam zanositi, mi je zdravnica pojasnila, da so možni različni načini zdravljenja, od hormonske kontracepcije do laparoskopske miomektomije. Naročila sem se na posvet z ginekologom, da bi ugotovila, katera možnost bi bila najboljša. Odpustili so me in mi dali zloženko o materničnih fibroidih in močnih menstruacijah. Prebrala sem vrstico o menjavi vložka vsako uro in prenehala.

"Počakaj, ali ne obstaja kaj, kar bi lahko jemala proti krvavitvi? Zato sem sploh prišla. Ne morem normalno funkcionirati ... " Medicinska sestra je skomignila z rameni: "Imate fibroide. Fibroidi bodo krvaveli."

"Jasno, hvala," sem rekla in že sovražila, da hvaležnost uporabljam kot način, da me slišijo, "ampak sem prišla sem, ker je krvavitev neobvladljiva, in četudi samo za dan ali dva, mora obstajati nekaj, kar lahko vzamem, da zmanjšam njeno količino." Zmajala je z glavo, kot da bi prosila za zdravilo proti raku. "Naredili smo vse, kar smo lahko. Imate laboratorijske preiskave in rezultate testov, čez dva dni pa boste obiskali svojega zdravnika."

Ko me ljudje vprašajo, zakaj sem tako dolgo čakala? Zakaj nisem prej poklicala zdravnika? To je razlog. Že 30 let sem ciklično krvavela, in čeprav nisem vsako uro napolnila enega vložka, sem vedela, da je nekaj narobe. Toda če veste, kaj bo sledilo - če veste, kaj bodo rekli, če veste, da boste morali pritisniti, da vas bodo slišali, in če veste, da boste najverjetneje odšli razočarani in prestrašeni ter še vedno krvaveči - ali je ostati doma in za vedno menjavati vložek res tako slabo?

Temu pogovoru sem se skušala izogniti do te mere, da sem bila pripravljena vsak dan izgubiti precejšnjo količino krvi in da bom v bližnji prihodnosti pač jemala železo za anemijo. Nekaj ur po odhodu iz bolnišnice me je poklical dežurni zdravnik in mi sporočil, da mi je predpisal zdravila za zaustavitev krvavitve. Ne vem, ali je kdo drug slišal mojo izmenjavo mnenj z medicinsko sestro ali pa je pregledal zapiske in si postavil enako vprašanje kot jaz.

Zdaj smo že globoko zakorakali v jesen in končno več ne krvavim ves čas. Vrnila sem se k materničnemu vložku in po približno štirih mesecih se moji cikli vračajo v (moje) normalno stanje.

Po predlogi Linde Chavers.

Preberi še: Žensko zdravje: Takšno je v resnici življenje, če nimaš maternice (težave, spolnost, hormoni in PMS)

Te morda zanima tudi: Bi se morala pred ginekološkim pregledom obriti? Odgovor ginekologinj (+ 1 stvar, ki je nikoli ne počni)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja