Nejč Slapar, slikar (1945–2024)

Umrl je Nejč, je v kratek SMS zapisal eden njegovih številnih prijateljev iz likovnih vrst, s katerim sta bila na prvo ponovoletno sredo dogovorjena, da se vidita in si zaželita vse dobro v novem letu. Kako hitro se v takih trenutkih, ko nekdo zapusti zemeljsko življenje, v mislih slikajo spomini; saj sva se še prejšnji teden pozdravila, Nejč, kako ti kaj gre, ali kaj novega ustvarjaš ...

Nejč Slapar je po končani gimnaziji v Kamniku študiral gradbeništvo na Višji tehnični šoli v Mariboru, nato pa se je preusmeril v grafično industrijo. Skoraj dvajset let je bil zaposlen kot grafik-oblikovalec v podjetju Gorenjski tisk. Bil je vsestranski konceptualni umetnik. Njegovo likovno delovanje izhaja iz grafičnega oblikovanja, kjer vedno znova preizkuša nove tehnične in oblikovne rešitve, je o njegovem likovnem delovanju zapisal umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič. Dovzeten je bil za alternativne spremembe, njegova dela so sledila toku sodobnega časa, veliko energije pa je posvetil raziskovanju op arta in barvnemu slikanju, ker mu je to predstavljalo življenje, čustva in odnos do sočloveka. V sedemdesetih letih je s kolegi ustanovil filmsko skupino Ime in deloval v njej, sodeloval je s konceptualistično skupino West-East, s pesnikom, pisateljem in literarnim zgodovinarjem Francetom Pibernikom pa je pripravil nekaj skupnih razstav, v katerih sta povezovala likovno in poezijo.

V mislih gledam njegovo Galaksijo, monumentalno delo, ki je v nekdanji državi Jugoslaviji veljalo za največjo risbo. Njen original je razstavljen v Muzeju novejše zgodovine v Beogradu, v oktobru pa smo v Stolpu Škrlovec lahko občudovali repliko. Nejč je bil vedno sredi dela, pripravljal je skorajšnjo razstavo, v svojem dolgoletnem ustvarjalnem opusu pa je deloval na različnih področjih umetnosti. Bil je vsestranski likovni umetnik, slikar, grafik, a tudi cineast in glasbenik. V zadnjih desetletjih je živel in ustvarjal v Stražišču pri Kranju.

Seveda je kot uveljavljen likovni ustvarjalec najpomembnejši pečat pustil v likovni umetnosti, v novem tisočletju pa smo ga imeli srečo spremljati tudi kot glasbenika, harmonikarja v skupini Slutnja poletja, in nemalokrat na odprtjih likovnih razstav.

Od leta 1995 je bil dobro desetletje predsednik Likovnega društva Kranj, pravzaprav pa simbol kranjskih likovnikov. Dogodek ni bil popoln, če na njem ni bilo Slaparja. Žal bo manjkal na vseh prihodnjih likovnih dogodkih v Kranju, a bo hkrati vedno v mislih vseh, ki smo ga poznali. Nejč, počakaj na nas tam nekje daleč, kjer si zdaj, da nam boš na harmoniko spet zaigral skladbo Samotna, ki je bila samo tvoja, a vedno za vse nas.