Toliko poštenih slovenskih fantov, ti pa si izbrala Bosanca!

"Pa kaj te skrbi? Je problematičen?"

"Ne, saj je vredu fant. Samo nočem, da bi jo tepel. Saj veš, kaki so oni na -ić."

“No, povej, mi, prosim. Ker slučajno z enim od njih živim že dvanajst let in je čas, da izvem," sem odgovorila.

Kolega je, rahlo v zadregi, takoj dodal, da je to nekaj čisto drugega. Seveda je drugo. Jaz nisem njegova hči, zato mu je vseeno, če se po meni plazi južni brat, ki je v njegovi glavi obdarjeni barbar, ki iz poštenih slovenskih punc dela lahkožive starlete.

Še preden je sploh videl svojega neželenega zeta, si ga je zelo verjetno predstavljal, kako se s starim sfriziranim črnim BMW-jem, iz katerega odmevajo cajke, pripeljal do kafane delat probleme, takoj za tem pa se je v šuškavi trenirki, z zobotrebcem v ustih in zlato ketno okoli vratu pririnil v vrsto za športne stave, trikrat pljunil po tleh, se počohal po pirhih in izustil venček balkanskih psovk.

Zanimivo je, da sicer sploh ni vedel, kaj je potencialni ženin po narodnosti. Ker je na -ić, je sigurno Bosanec, kaj pa bo drugega. Vsi na -ić so Bosanci, kar je na -ić, pa je zanič. Vprašala sem se, v katerem stoletju so ostali možgani kolega, izdatno namočeni v koktajl stereotipov, posploševanja in omejenosti. Od kod ta neverjetni strah, da bo sicer vzoren maturant, samo zato, ker je potomec ekonomskih migrantov iz nekdanje skupne države, v prostem času iz čiste zabave pretepal njegovo hči in jo silil, da od jutra do večera valja testo za burek, medtem ko bo sam buljil v plastične zize s Pink tv-ja in v beli spodnji majici pil pivo.

Ko sem pripeljala domov svojega Bosanca

V moji ogromni družini 12 sestričen in 10 bratrancev sem edina, ki je domov pripeljala nekoga na -ić. Če smo iskreni, sem tudi med sosedi, prijatelji in sodelavci bolj v manjšini. Bila bi malo krivična, če bi trdila, da so me v otroštvu obkrožali sami nestrpneži, sem pa na kakem družinskem srečanju zagotovo ujela na uho tudi debato o tem, kako nam oni na -ić kradejo službe, vlečejo socialne, so neprestano na bolniški in se še po tridesetih letih niso naučili slovensko.

Morda je to razlog, da so ostale sorodnice raje pripeljale domov čistokrvnega slovenskega fanta z rodovnikom, a sem bolj prepričana, da je tako pač naneslo. Tako kot je tudi pri meni naneslo, da ga nisem. Ker srce (in genitalije) ne izbirajo na podlagi porekla, končnice priimka in trdote pri izgovorjavi črke -l. 

Ko sem enkrat ujela očeta, kako pred televizijo pritrjuje nestrpnemu razmišljanju desničarskega politika o priseljencih iz bivše juge, sem polna razočaranja rekla: "Ja, nič. Potem pa očitno nikoli ne bom pripeljala domov svojega fanta, ker je on tudi na -ić," in dramatično zapustila sobo.

Ata je takoj zamenjal ploščo (morda je bil že obupan, ker sem bila pri skoraj 30-ih še vedno samska). "Ja, ka pa tej ne poveš. Mene pa kr ne moti. Js pa kr nimam nič proti." Še stric, ki mu je šlo vse, kar je južno od Kolpe, tako na živce, da ni želel poskusiti niti ponujene Kraš bonboniere ("daj to hrvaško sranje proč", je komentiral), me je po tem, ko je moja zveza z Bosancem že postala resna, vprašal: "Kdaj ga boš pripeljala na obisk? Menda pa ja ne misliš, da mam js res kaj proti?"

Starši so mojega dragega seveda zelo lepo sprejeli in ga imajo danes raje kot mene, je bilo pa kar simpatično, ko mu je mama ob prvem srečanju tri ure razlagala o vseh svojih lepih izkušnjah s srbskimi prijateljicami in njihovimi družinami, kot da mu želi zelo očitno povedati, da ona pa reeees nima nič proti. In kot da je narodnost običajno glavna tema pogovorov.

"Željko pa zelo lepo govori slovensko, skoraj nič se mu ne sliši, da je od dol," je pohvalila. Edino, vidi se, da dvojine  pa res še ne zna uporabljat. Je za vaju rekel, da boste šli v London. "Seveda se mu ne sliši, da je od dol, če je rojen tu. Dvojine pa ne uporablja, zato, ker je Primorec," sem ji pojasnila (in pri tem zavijala s tretjim očesom).

Še posebej zabavni so bili kolegi in znanci, ki so se spraševali, kako to, da je Željko Srb, če je iz Bosne. Čemur je sledilo še bolj pametno vprašanje, ali je musliman, in začudenje, ko sem jim pojasnila, da bodo bolj težko našli muslimana z imenom Željko. 

Sosed je enkrat mojo odločitev komentiral: "Ajaj, Petrca ... Toliko poštenih slovenskih fantov, ti si pa morala ravno Bosanca domov pripeljat. A se ti res niti en Slovenec ne dopade?"

Ker sem dobila kar nekaj takih vprašanj in se mi ni dalo več pojasnjevati, da ne hodim okoli z epruveto in iz vzorcev sline ugotavljam narodnostno sestavo potencialnih partnerjev, ampak imam pri izbiri malo drugačne kriterije (kot je to, da ti je nekdo recimo všeč), sem sestavila univerzalno sporočilo za javnost. Ker butasto vprašanje terja butast odgovor, zdaj vsem po vrsti odgovarjam: "Pa kaj bom imela dolgočasnega škrtastega Slovenca, ki se bo tožaril s svojim bratom za 10 centimetrov parcele. Saj vsi vemo, da so oni dol bolj zabavni, bolj radodarni in bolj obdarjeni."

Ljudje ponavadi utihnejo. Morda je komu celo malce nerodno. Jaz pa čutim rahlo zmagoslavje, ker sem jim na primeru "tipičnega Slovenca" dokazala, da so (lahko) stereotipi in posploševanje en velik bulls*it. 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol