Torek, 15. 2. 2022, 22.21
2 leti, 2 meseca
Je to največja napaka, ki so jo ZDA storile v svoji zgodovini?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,02
14
Ameriški predsednik Richard Nixon je konec februarja 1972 obiskal komunistično Kitajsko in se srečal z njenim voditeljem Mao Cetungom.
Letos februarja bo minilo 50 let od zgodovinske otoplitve odnosov med ZDA in komunistično Kitajsko. To otoplitev so v ZDA dolgo časa slavili kot velik uspeh ameriške diplomacije, zdaj pa se pojavlja vse več javnih dvomov, ali ni bila to pravzaprav velika napaka.
"To je teden, ki je spremenil svet." Tako je svoj obisk na Kitajskem februarja 1972 opisal takratni ameriški predsednik Richard Nixon. Ta je med 21. in 28. februarjem omenjenega leta obiskal več kitajskih mest, med drugim Peking in Šanghaj, in se srečal tudi z voditeljem komunistične Ljudske republike Kitajske Mao Cetungom.
Skrivna ameriška diplomacija
Nixonov obisk na Kitajskem je bila pika na i ameriško-kitajske otoplitve, ki se je začela že leta 1970. Takrat je Nixonov svetovalec za nacionalno varnost Henry Kissinger s pomočjo Pakistana začel navezovati stike s komunističnimi oblastniki v Pekingu.
S pakistanskim posredovanjem je nato v začetku julija 1971 Kissinger na skrivaj odpotoval na Kitajsko, kjer se je sestal s takratnim kitajskim premierjem Ču Enlajem. Nekaj dni pozneje, 15. julija, je Nixon osupnil svoje rojake in ves svet, ko je v televizijskem prenosu javno povedal, da bo naslednje leto obiskal komunistično Kitajsko.
Tajvan kot žrtev ameriško-kitajske otoplitve
Žrtev otoplitve med ZDA in komunistično Ljudsko republiko Kitajsko je bila Republika Kitajska, kot je uradno ime delu Kitajske, kjer so se po letu 1949 na oblasti ohranili protikomunisti. Seveda govorimo o Tajvanu.
Zaradi naraščajoče kitajske vojaške moči številni analitiki napovedujejo, da lahko v Južnem Kitajskem morju zaradi morebitne kitajske invazije na Tajvan izbruhne svetovna vojna. Na fotografiji: ameriška letalonosilka Carl Vinson.
Tajvan je kot Republika Kitajska imel celo stalni sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov. Leta 1971 pa je njegov stalni sedež dobila Ljudska republika Kitajska, Tajvan oziroma Republika Kitajska pa je celo izgubila članstvo v Združenih narodih.
Klin med Kitajsko in Sovjetsko zvezo
V ozadju ameriške želje po otoplitvi odnosov s komunistično Kitajsko sta bila dva glavna razloga. Prvi je bil, da je bil svet po drugi svetovni vojni v hladni vojni med ZDA in komunistično Sovjetsko zvezo. Nixon je želel Sovjetsko zvezo in ves komunistični blok držav na svetu oslabiti tako, da bi zabil klin med Sovjeti in Kitajci.
Ta naloga je bila toliko lažja, ker odnosi med Moskvo in Pekingom niso bilo ravno zgledni. Največji komunistični državi na svetu sta bili zaradi oboroženih obmejnih sporov leta 1969 celo na robu vsesplošne vojne. Nixon in Kissinger sta hotela to izkoristiti, pri čemer ju ni motilo dejstvo, da je bil Mao Cetung veliko bolj komunistično radikalen kot takratna sovjetska oblast.
Ublažitev posledic umika iz Vietnama
Drugi razlog za otoplitev odnosov pa je bila vietnamska vojna, ki je zahtevala vse več ameriških žrtev in denarja ter je ZDA pahnila v politično nestabilnost in družbeno polarizacijo. S Pekingom na svoji strani so se tako ZDA lahko lažje umaknile iz Vietnama in zelo ublažile geopolitične posledice padca Južnega Vietnama leta 1975.
Ameriško-kitajski odnosi so se v času predsednikovanja Donalda Trumpa zaradi njegove trgovinske vojne proti Kitajski precej poslabšali. Julija 2020 je takratni ameriški državni sekretar Mike Pompeo v Nixonovi predsedniški knjižnici in muzeju dejal, da je ameriška politika približevanja Kitajski spodletela in da znotraj Kitajske ni sprožila sprememb, ki se jih je Nixon želel.
Komunistična Kitajska, ki je leta 1964 postala jedrska sila, je z otoplitvijo odnosov z ZDA izstopila iz mednarodne osamitve. Po Mao Cetungovi smrti se je tudi odmaknila od njegovih komunistično ortodoksnih pogledov na gospodarstvo, se odprla svetu in začela uvajati gospodarske reforme.
Padec Sovjetske zveze in vzpon Kitajske
V letih 1989–1991 se je hladna vojna končala. Komunistični režimi v Evropi so se zlomili, padel je berlinski zid, na koncu je razpadla tudi Sovjetska zveza. Toda v Pekingu so se komunisti ohranili na oblasti, Kitajska pa je iz leta v leto s pomočjo globalizacije postajala gospodarsko vse močnejša in razvitejša.
Tako je 1,4-milijardna Kitajska postala glavna tekmica ZDA za svetovno prevlado. Po napovedih jo bo v nekaj letih tudi izrinila s prestola gospodarsko najmočnejše države na svetu. Zaradi tega so se v ZDA začela vse glasneje pojavljati vprašanja, ali ni bila morda Nixonova politika otoplitve odnosov s Kitajsko napaka.
Ameriška podpora islamskim džihadistom
Seveda pa to ni prvič v zgodovini, da je ameriška zaveznica postala na koncu največja grožnja ZDA. Spomnimo se le na afganistansko vojno. Ko je konec leta 1979 sovjetska Rdeča armada vkorakala v Afganistan, so ZDA začele podpirati afganistanske islamske fundamentaliste oziroma džihadiste (mudžahide) in jih oboroževati.
ZDA so v 80. letih preteklega stoletja podpirale islamiste, ki so se v Afganistanu bojevali proti sovjetski Rdeči armadi. Na fotografiji: skupina afganistanskih mudžahidov na obisku v Beli hiši pri takratnem ameriškem predsedniku Ronaldu Reaganu. Toda ko je bilo konec džihada proti Sovjetom, so islamisti napovedali vojno ZDA.
Med afganistansko vojno so se v to državo zgrnili tudi številni islamski radikalci z vsega muslimanskega sveta, med njimi tudi Savdijec Osama bin Laden, ustanovitelj pozneje zloglasne teroristične mreže Al Kaida.
Islamistični zavezniki obrnejo orožje proti ZDA
Toda po odhodu Sovjetov iz Afganistana leta 1989 so nekdanji islamistični zavezniki kmalu postali smrtni sovražniki. V Afganistanu so na koncu prišli na oblast islamski skrajneži talibani (njihovi voditelji so se nekoč kot mudžahidi z ameriško pomočjo in orožjem bojevali proti Sovjetom), v državi pa je zavetje našel tudi bin Laden. Njegova Al Kaida je nato leta 2001 izvedla letalsko-samomorilske teroristične napade na New York in Pentagon.
Vidimo torej, da so se ZDA v času hladne vojne, ko so merile moči s Sovjetsko zvezo, bile pripravljene pragmatično (Kissinger bi morda rekel realpolitično) povezati tako z radikalno komunistično Kitajsko kot islamskimi skrajneži.
Ameriško-sovjetsko zavezništvo proti Hitlerju
Nenazadnje pa je bila tudi Sovjetska zveza pred hladno vojno ameriška zaveznica v boju proti Hitlerjevi Nemčiji. Še več, glavno težo boja proti Hitlerju je nosila prav sovjetska Rdeča armada. Brez nje Hitlerjeva Nemčija ne bi bila poražena.
Hitlerjevo Nemčijo, ki je želela brezobzirno zavladati Evropi, iztrebiti vse Jude ter s trdo roko in načrtnim pobijanjem razširiti nemški etnični prostor na račun nekaterih slovanskih narodov, je angloameriški Zahod lahko porazil le s pomočjo Stalinove Sovjetske zveze – države, v kateri je vladala krvava in neizprosna partijska diktatura. Na fotografiji (od leve proti desni): britanski premier Winston Churchill, ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in sovjetski voditelj Stalin na Jalti februarja 1945. Kmalu po koncu druge svetovne vojne pa se je na pogorišču Tretjega rajha začela nova, tokrat hladna vojna med nekdanjimi zavezniki protihitlerjevske koalicije. V času hladne vojne so ZDA zaveznike proti Sovjetski zvezi našle tudi v komunistični Kitajski in islamistih, ki so se bojevali proti Sovjetom v Afganistanu.
Je pa Sovjetski zvezi še zlasti od leta 1943 v boju proti Nemčiji in njenim zaveznicam zelo pomagala ameriška vojaška pomoč v obliki orožja (letala, tanki, tovornjaki, bojne ladje, protitankovsko orožje, eksploziv ...), gospodarske opreme (telefoni, telefonske žice, lokomotive, železniški tiri ..) in hrane. Ameriška pomoč je prihajala neposredno iz Aljaske v Sibirijo ali po morski poti do Perzijskega zaliva, od tam pa v Sovjetsko zvezo.
Do zob oborožena Rdeča armada zlomi Hitlerjev imperij
Tako je lahko dobro oborožena in pripravljena sovjetska vojska poleti 1944 v operaciji Bagration nemški vojski prizadejala največji poraz v njeni zgodovini (uničila je kar 28 od 32 divizij armadne skupine Center, tako da so Nemci zaradi smrti ali ujetništva izgubili okoli 450 tisoč mož).
Uspeh te operacije je Sovjetski zvezi omogočil, da je naslednje leto, v sklepnih bojih proti Nemčiji, pomaknila svoje vplivno območje daleč proti zahodu.
14