Za Planico se ni treba bati
Še nikoli se zimska sezona na mednarodni ravni ni sklenila tako pozno kot letošnja v Planici, ki vsako sezono predstavlja tudi simboličen športni prehod iz zime v pomlad, saj skakalci sklenejo sezono zimskih športov pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS. Aprila poletov v Planici doslej še ni bilo, ampak razlog, da tokrat so, je upravičen, saj je bilo pred slabim mesecem prav tu konec svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah.
Del infrastrukture za svetovno prvenstvo so pustili do poletov, ki so spet ponudili tradicionalno podobo Planice. Obeležil jo je še imeniten slovenski uspeh, z dvojno zmago zadnji dan tekmovanja, z morjem zastav pred letalnico in obiskom, ki se vse dni šteje v več deset tisočih ter polno Kranjsko Goro z okoliškimi kraji. Tako je bilo, kot nazadnje leta 2019, preden se je pred tremi leti pojavil zlovešči virus. Ta je prizadel tudi planiške organizatorje, ki pa so vendarle uspeli najti finančno ravnovesje.
Znova se je izkazalo, da je Planica zapisana v slovenski športni DNK, na kar kaže tudi množičen obisk iz krajev, kjer se sicer sneg vse bolj poredko prikaže.
Znova se je izkazalo, da je Planica zapisana v slovenski športni DNK, na kar kaže tudi množičen obisk iz krajev, kjer se sneg vse bolj poredko prikaže. Po eni strani je nenavadno, da med sezono ni več atraktivnih poletov, po drugi pa je to razumljivo, saj so na zemeljski obli le štiri delujoče naprave. To seveda omejuje možen nabor tekem in treningov za marsikaterega tekmovalca. Z manjše naprave se na največjo pač ne da preskočiti kar tako. Imeti letalnico je privilegij in logično je, da slovenski skakalci tako uživajo v poletih in so na tekmovanjih vedno med najboljšimi.
Za planiško prireditev se res ni treba bati, kar za mnoga druga zimska prizorišča (tudi slovenska) ne velja. V luči klimatskih sprememb in drugačnega razmišljanja FIS, kjer so po desetletjih vladavine sivih glav na vrh umestili švedsko-britanskega poslovneža Johna Elliasa, šele petega v 99-letni zgodovini te organizacije, ni nič več samoumevno. Napoveduje se prevetritev tekmovališč, posebej tistih v alpskem smučanju, kjer se najbrž obeta nasprotje od tistega, kar so si obetali njegovi elektorji - večjo moč naj bi dobili prireditelji tekmovanj z bogatimi proračuni, kar nekako ne gre vštric z želeno širitvijo baze držav z zimskimi športi.
V tem delu so smučarski skoki gotovo zaspali, saj se je konkurenca še bolj zožila na nekaj držav, med temi pa ni več velikih razlik. Slovenija v tem posebnem športu, kjer lahko obstaja zgolj tekmovalno skakanje in nič drugega, ohranja svojo moč, čeprav finančno ne more dosegati ostalih velesil. A tudi tu denar ni vse, veliko pomenita prilagodljivost in pravi sistem dela, ki ga tujci tudi kopirajo od nas.