Zakaj je minister Maljevac za opozicijo nevaren?

»Napačna« spolna usmerjenost

Strankarski medijski aparat desnice in še zlasti Janeza Janše je na nogah, v koalicijskem sporazumu nove Golobove vlade vidi nevarnost krepitve »levičarskega pranja možganov«. Pa tako dobro je kazalo! Janša, Tonin in Počivalšek so bili čvrst branik pred škodljivimi pastmi, toda zdaj v tedniku Demokracija zaskrbljeno ugotavljajo, da se bliža ogromna nevarnost. Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica bodo v imenu »aktivnega državljanstva v obveznem izobraževanju in ob širitvi kurikuluma ter pod pretvezo nestrpnosti do drugačnosti vpeljali indoktrinacijo LGBT v šolske klopi«.

Iskanje ideologije

Še žal nam bo in jokali bomo za starim, kajti nova oblast ne bo milostna in z LGBT indoktrinacijo bo pregnetla naše najdražje, naše malčke, naš šolski sistem. Tega se zdaj bojijo vsi: omenjena Demokracija se je obširno takoj posvetila temi in na naslovnici objavila fotomontažo ministra Simona Maljevca, še preden je vlada sploh začela delati ali odprla usta. Vrstijo se intervjuji z Alešem Primcem, Delo nas razveseljuje s kolumnami Blaža Podobnika (»LGBTQI + vprašanje o vprašanju«) in gotovo je to šele začetek.

Že pred tem so nas omenjeni svarili pred »homoseksualizacijo šole«, Branko Grims pa se je neposredno naslovil na šolsko ministrico Simono Kustec, da mora nujno ustavili kulturni marksizem in LGBT ideje v šolah. Del prežvečene mantre homofobnega zastraševanja, ki z licitiranjem ideologije prikriva svojo lastno ideološko pozicijo, seveda ni nekaj zares novega. Spomnimo se, nekateri koalicijski partnerji so se od marca 2020 zaklinjali, da v Janševo vlado stopajo zgolj, če nov šef ne bo odpiral ideoloških tem. Katerihkoli že. Ampak kaj bi s tem, že v zadnjih dveh letih obljuba ni veljala in zdaj je prišel ekskluzivni čas za stare boje.

Ironično koalicijska pogodba ne vsebuje nobenih poudarkov v tej smeri, edina eksplicitna omemba sploh, ki bi lahko pogojno zmotila politično desnico, se skriva v dveh kratkih stavkih: »V programih obveznega izobraževanja bomo naslovili nestrpnost do drugačnosti. V predmetnik bomo vključili vsebine o spolnih in drugih stereotipih.«

Psihopolitika zastraševanja

Pričakovano so glavni naslovnik zastraševanja starši, ki jih je potrebno posvariti, da »tisto« prihaja v šole. Ta nevaren objekt lahko ostane kar neopredeljen in nedefiniran skozi rabo zaimka. Saj vendar vsi vemo, kaj »tisto« je! Tisto je nevarno tisto.

Razlogi za strašenje so izmišljeni že na ravni dejstev in evidence, na katera se sklicujejo, kar smo lahko pričakovali. So napihnjeni in fiktivni. Niti ustavljanje nestrpnosti in tudi ne vsebina o spolnih stereotipih v normalnem šolskem sistemu ne moreta obveljati za prepovedani temi. Ampak danes v politiki ne gre za risanje realnega sovražnika, ta je lahko izmišljen in imaginaren. Včasih, sploh v dobi konspiracizmov, fake news in dvomljenja v vse, učinkuje celo močneje, če je takšen. Zato bo fear-mongering taktika po zgledu velikega brata z Madžarske morda prevzela funkcijo osrednjega političnega boja, ki celo pred konstituiranjem nove vlade prepoznavno daje slutiti, kakšno gorivo in municijo bo Janša uporabljal v svojih psihopolitičnih agendah napadov na Golobovo vlado.

Ena od teh bo gotovo osebna sramotitev, kakršno so si privoščili na naslovnici Demokracije, pri čemer jih je zmotilo že golo dejstvo, da je Simon Maljevac gejevski aktivist. Kriv je pač, ker je gej. V svežem intervjuju za Demokracijo je pro-life Aleš Primc o njegovem imenovanju povedal: »Poznam ga iz kampanje ob družinskem referendumu 2012 in 2015. Milo rečeno se takrat ni spoznal na zakonsko urejanje družinskih razmerij. Ali se je od leta 2015 kaj naučil, ne vem, ker nisem spremljal, kaj dela. Moje načelo je, da dam ljudem priložnost, da se izkažejo. Bomo hitro videli, v kakšno smer bodo zadevo zapeljali. Glede na to, da v koalicijski pogodbi ne omenjajo več nekaterih zahtev lobija LGBTQIA+, npr. ukinitve zakonske zveze žene in moža, posvojitve otrok v homoseksualna razmerja, zahteve po umetnih oploditvah brez očeta itn., se verjetno te vsebine skrivajo v določilu, da bodo dosledno uresničevali odločbe ustavnega sodišča. Očitno že vedo, kako bo v teh zadevah odločilo ustavno sodišče. To zlizanost, če se bo dejansko izkazala, je še en škandal več v tej zadevi.«

Minister Maljevac je napačno spolno usmerjen

Ob vsem pomanjkanju vsebinskih argumentov, evidence ali celo spodbud, ki bi se uprle na karseda minimalen indic, da je »ideologija LGBT« sploh minimalno pereča in aktualna nevarnost, je uredniku prišel prav že podatek, da je Maljevac (zanje) napačno spolno usmerjen. Oziroma, če je že, bi moral to skriti. Stiska ob iskanju dokazov za začetno trditev je zato pripeljala do še močnejše diskreditacijske izpostavitve ene osebe. Da se napada ministra, ki še niti ni prevzel funkcije, namreč zaradi nagajanja SDS z referendumom glede sprememb zakona o vladi, zaradi česar ga nadomešča Luka Mesec, priča o žalostnem stanju spoštovanja človekovih pravic, kakršnega zmore slovenska desnica leta 2022.

Sploh pa se ne smemo slepiti niti trenutek: »ideologija LGBT« je koncept, ki skriva, da je ves čas mimikretično sam pretkan ideološki konstrukt.

Po drugi strani temu nasprotno nenavadno Primčevo priznanje, da koalicijska pogodba ne vsebuje nobenih ideoloških zahtev, nehote pritrjuje moji tezi o intenzivni taktiki strašenja brez slehernega temelja. V bistvu avtor celo jasno pove, da nova vlada stavi zgolj na politični vpliv, ki ga vrši na Ustavno sodišče. Razvpiti zagovornik družine in nasprotnik splava nato opisuje domnevne trike LGBT skupnosti in med drugim pojamra, kako perfiden je njihov modus operandi, da so se infiltrirali tudi v Disneyevo produkcijo risank in družinskih filmov, s čimer »otroke pritegnejo in jim prefinjeno vcepljajo njihovo zlobno ideologijo«.

Ob orisu nekaterih apokaliptičnih vizij, če bomo tej ideologiji popuščali, kot naslednjo ključno priložnost vidi volitve 2026. Takrat bo menda nov popravni izpit za tako zaželeno heteronormativnost družbe.

Zrcalni pripis in biti žrtev

Svarila pred LGBT ideologijo pa ne prihajajo le iz Demokracije. Časopis Delo, ki se že dolga leta še bolj kot kakšna RTV Slovenija trudi s svojo agendo ideološkega uravnoteževanja, nas tokrat poduči, da večina ljudi v družbi že ne more biti homofobov, kajti demokracija je pred znanostjo. In mora biti. Ljudje se morajo sami večinsko odločiti, kakšne naj bodo človekove pravice, in če se odločijo, da ne marajo LGBT skupnosti, jo bodo pač zavrgli. Svoja nevzdržna stališča nato krona s tem, da družbeno prevladujočo heteronormativno pozicijo razglasi za ogroženo, celo dehumanizirano: »A dokler bo nasprotovanje stališčem tega aktivizma pri vprašanjih, ki se tičejo naših skupnih politik glede spola in družine, izraženo s tako močnima medicinsko stigmatizirajočima izrazoma, kot sta homofob ali transfob, do takrat komaj govorimo o demokratični svobodni družbi, pač pa prej o totalitarni. Gre za skorajšnjo dehumanizacijo drugače mislečih.«

Dobro poznamo logiko zrcalnega pripisa: namesto prave žrtve razglasiš za žrtev sebe, namesto svoje stigmatizacije drugih razglasiš sebe za stigmatiziranega, namesto lastne nestrpnosti vidiš nestrpnost drugih do tebe. Blaž Podobnik se bo očitno tudi ob aktualni vladi čutil dehumaniziranega, če mu bo kdo ob vseh očitkih na račun LGBT skupnosti rekel, da je homofob. Ni dvoma, da smo zanj iz demokratičnega Janševega modela prišli v totalitarnega Golobovega, če bo ta vsaj malo naslavljala »nestrpnost do drugačnosti«, kot so zapisali v citirani koalicijski pogodbi.

Mimogrede, tega v dokument najbrž ni mogel napisati noben gejevski aktivist, pojem drugačnosti v kontekstu spoštovanja in dopuščanja drugačnih spolnih orientacij že dolgo časa velja za konceptualno zgrešenega, saj predpostavlja normativno strpnost: tisto »pravo«, torej »našo«, in potem milostno še tisto »drugačno«. Danes vendar govorimo o različnosti, zato bi od novih znanilcev svobode pričakovali manj pojmovne anahronosti!

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**