Avtor: Nejc Mravlja
23. 2. 2023, 09.23
28. februarja lani sta Uefa in Fifa (s prvobranilcem Giannijem Infantinom, sicer dolgoletnim prijateljem nekronanega ruskega carja) v skupni izjavi izločili ruske klube in reprezentanco iz mednarodnih tekmovanj. Odločitev, ki je rusko prvenstvo v praksi vrnila v trideseta leta minulega stoletja, ko se je sovjetska oblast opredelila za stalinistično prepojen “razvoj nogometa znotraj ene države” in so njene reprezentančne kategorije merile moči zgolj s proletarskimi brati in sestrami pod okriljem Internacionale ali na unitarnih dogodkih, kot je bilo za mnoge že davno pozabljeno delavsko pariško svetovno prvenstvo 1938 (s finalno zmago s 6-0 nad Norveško ga je osvojila Sovjetska zveza, ki jo je tedaj sestavljala ekipa moskovskega Torpeda).
Od tedaj sta se spremenila kontekst in še posebej narava vladajočega režima. Za Vladimirja Putina, domače športne veljake in organizacije vrnitev v vseobsežni cirkus Fife in Mednarodnega olimpijskega komiteja predstavlja pomemben cilj, ki je s strani kremeljskega gospodarja vključen v “zmagoslaven” izhod iz krize. Vmes so bila in še bodo organizirana vzporedna tekmovanja z (ne)opredeljenimi “zavezniki”, a prava alternativa vrnitvi ruskih športnikov in športnic na poletne olimpijske igre v Parizu (da vse glasnejše govorice niso prazne marnje, jasno priča javna izmenjava med francosko politično srenjo in MOK) prihodnje leto ter povratku nogometašev na največji klubski ali reprezentančni oder le niso in ne bodo. Rusiji bi tovrstna zmaga na simbolni ravni hkrati z izbojevanim mirom, po katerem bi dosegla priznanje pridruženih “secesionističnih” ozemelj, prinesla vrnitev na veliki športni in svetovni oder.
Bo Ariadnino nit ponudila Azija?
Rešitev iz zagatnega labirinta pa se na obzorju še zdaleč ne zarisuje. Uefa je kaznjenki dala jasno in glasno vedeti, da bo prepoved obveljala do nadaljnjega, kar v praksi pomeni, da bosta tako naslednji Euro (2024) kot mundial dve leti pozneje v ZDA, Kanadi in Mehiki minila brez ruske prisotnosti. Enako velja za klubsko sceno, ki še vsaj nekaj let ne bo sodelovala pri deljenju finančne pogače iz celinskih plesov okrog njenega veličanstva – nogometne žoge – in bo posledično ostala prikrajšana za dotik prestižne srebrnine (hočeš nočeš ima tudi kapitalizem svoje slabosti, mednje vsekakor sodi avtoritaren format) v Ligi prvakov, Evropski in Konferenčni ligi. Nič drugače kot država v splošnem ima tudi ruski profesionalni žogobrcarski svet v rokah škarje in platno za umik iz podaljšane vojne ekonomske logike. Nadaljevanje izolacije bi na dolgi rok pustilo težko izbrisljive sledi, ki bi pod vprašaj postavile moč in privlačnost najvidnejših predstavnikov (Zenit, Spartak, CSKA …).
Prvi mož Uefe je kot Slovenec in Evropejec odlično seznanjen z dogajanjem na nemirnem vzhodu in bo po pritrdilnem mnenju mednarodnega športnega razsodišča sklepom krovne nogometne organizacije še bolj neomajno zastopal prvotno stališče. Uefa je po lanski selitvi finala Lige prvakov iz sprva predvidenega Sankt Peterburga v Saint-Denis (o uspešnosti poteze bi se po organizacijskem direndaju na in okrog stadiona Stade de France dalo razpravljati) premestila še tekmo letošnjega evropskega superpokala, ki bi ga 16. avgusta moral gostiti ruski Kazan, a bo odigran v Grčiji na pirejskem stadionu Karaiskakis.
Da ne bi zatavala še nekaj metrov dlje po slepi ulici, se ruska nogometna zveza obrača k ugodnejšim izhodom in je pričela pihati na dušo prikladnejšim geopolitičnim območjem, kjer domujejo zgoraj omenjeni (ne)opredeljeni “zavezniki”, ki ekspanzionistične norije nekronanega carja niso slišno obsodili. Priključitev nogometne Rusije k azijski federaciji (AFC) se zdi nadvse uresničljiv scenarij. Možnost že pretresa azijski olimpijski komite, ki se v luči prihodnjih olimpijskih kandidatur pod svoje okrilje nikakor ne bi branil sprejeti moskovskih veljakov. Prvi mož ruskega nogometnega hegemona Aleksander Djukov je hitro zavihal rokave in okrog sebe zbral posebno delovno skupino za pripravo podrobne strategije, ki se je ne bi sramoval niti v Grazu rojeni veliki antikomunistični general in zapriseženi monarhist “krvavi baron” Nikolai Robert Maximilian Freiherr von Ungern-Sternberg (po državljanski vojni 1917 je onstran Bajkalskega jezera želel obuditi mongolski imperij): “Lahko bi se priključili Aziji, a bi za sodelovanje na svetovnem prvenstvu 2026 potrebovali odobritev Fife. Z marljivimi sodelavci smo na dobri poti in verjamem, da nam bo uspelo.”
Že govorice o ruskem športnem obratu na vzhod so požele odobravajoče odzive. Lep primer je Savdska Arabija (njeno nedavno vojaško posredovanje v Jemnu je kljub več tisoč žrtvam minilo brez pompa), ki ji odmikanje ruske oblasti od zahoda vsekakor ustreza. V enaki meri kot Rusom prija arabska podpora uresničevanju sanj o imperiju z razprostrtimi lovkami na dveh celinah. Besede, ljube nacionalističnim ideologom, ki jim v Kremlju sila radi podrobno prisluhnejo. Šport in nogomet nista domena politike … mar res?
Foto: Sportida.com
