Brez čmrljev ni paprike in paradižnika

Že lani smo prav ob tem času obiskali čmrljarja Lojzeta Fuchsa, ki iz ljubezni goji čmrlje in jih rešuje pred izumrtjem. 65-letni upokojenec iz Pristave pri Tržiču že od nekdaj rad opazuje, kako brenčijo okoli njega, pred petimi leti pa je za te nadvse pridne opraševalce uredil tudi lični čmrljak, v katerem najdejo svoj varni dom matice, ki nato izležejo trote in delavke. Lojzov čmrljak ima 16 pisano poslikanih panjev, matice so se letos naselile in ustvarile gnezdo že v polovici od njih.

Vse bolj ogroženi

Ob letošnjem obisku pa je bil nekoliko bolj črnogled, saj je opazil, kako hitro se dogajajo spremembe v naravi in kako hitro izumirajo te pomembne živali. Lani do konca čmrlje sezone se je namreč v njegovem čmrljaku nabralo veliko več mrtvih žuželk kot po navadi. »Rad jih imam, a opažam, da so vedno bolj ogroženi. Ljudje se ne zavedajo, kako pomembni opraševalci so. Če bodo čmrlji izumrli, bomo tudi mi. Najprej pa bomo ostali brez paprike in paradižnika, saj ti dve rastlini lahko oprašijo le oni. Veliko škodo se jim dela s prepogosto košnjo, saj kosijo, še preden se naredijo cvetovi. Za čmrlje je nevarna tudi voščena vešča, ki vdre v panje in tam v nekaj urah izleže ličinke in preprede čmrlje gnezdo, da ne morejo več ne ven in ne notri. Zelo veliko jih umre potem, ko kmetje s svojo mehanizacijo pri delu na polju povozijo njihova gnezda, tam jih nato dobijo lisice in jazbeci. Ogromno, vedno več pa jih umre zato, ker se pri delu zastrupijo s pesticidi in škropivi. Lani sem opazil ogromno poginulih matic, za cel lonček sem jih zbral, ubogih revic. Veliko jih je umrlo v mojih panjih, to pomeni, da so morale nekaj pojesti. Ljudje po vaseh vse preveč škropijo svoje vrtove pri hišah. Vsi bi imeli krasne vrtove, nihče pa se ne zaveda, da s tem ogrožajo te pridne opraševalce,« opozarja in prosi ljudi, da če že škropijo, naj to počnejo čim bolj zvečer, saj so takrat čmrlji že doma, do jutra pa nevarne snovi izhlapijo ali se posušijo.

S škatlo po gnezda

Lojze vsako leto že zgodaj spomladi po bližnjih travnikih in obronkih gozdov začne iskati čmrlje, da jih vseli v panje. Obdobje od pomladi do začetka poletja je namreč najbolj nevarno, saj takrat naokoli letajo večinoma le matice. »Čmrlji zime ne preživijo. Edino mlade matice se skrijejo v luknje pod zemljo, troti in delavke pa pomrejo. Spomladi začnejo matice letati naokoli in si iskati gnezdo. Poleti se že izležejo delavke in troti, če pa spomladi umre oplojena matica, je škoda zelo velika. Vsaka namreč izleže tudi do 600 jajčec,« razloži.

Nekaj jih najde sam v bližnji okolici, kjer jih polovi kar z ribiško mrežo in jih nato da v posebno škatlo. Velikokrat pa ga pokličejo okoliški kmetje, ki pri delu na polju razdrejo čmrlje gnezdo. Dogovorjen je, da ga pokličejo, in hitro pride ter reši, kar se še da rešiti. Lani se je odpravil celo v oddaljene Žiri. Poklicali so ga iz hiše, kjer so si uredili gnezdo v skladovnici drv. »To je bila cela atrakcija, pol vasi je prišlo pogledat, kako sem s škatlo in vsemi pripomočki prišel ponje.«

Glas o pridnem čmrljarju se je po lanski objavi v Slovenskih novicah hitro razširil po Sloveniji, še posebno so nanj ponosni prebivalci Tržiča in okolice. »Tisti, ki me niso dobro poznali, so prej verjetno mislili, da sem čudak, ker sem letal za čmrlji. A ko so videli, kaj v resnici počnem, so se vsi začeli zanimati zanje. Koliko ljudi me je poklicalo in me spraševalo o čmrljih! Za hec pa me prijatelji kličejo kar – prvi čmrlj Slovenije. Čeprav seveda nisem edini pri nas. Vendar pa se še vedno vsi bolj ukvarjajo s čebelami kot s čmrlji,« nam še pove ob našem letošnjem obisku.