Otroški spomini

Upravičeno se sprašujemo, zakaj nam delajo probleme neprijetni spomini. Vsi vemo, da smo v življenju doživeli veliko lepega. Tudi v primarni družini. Na dan nam pa silijo neprijetni spomini. Zakaj? Naredimo primerjavo s kožo. Lepo, nežno, voljno, mehko kožo radi božamo, smo veseli, jo negujemo, ji privoščimo kreme, kopanje v morski vodi, jo izpostavimo soncu. Kjer je pa odprta rana, se ji ravno tako posvetimo. Ne sicer z nasmehom na ustih, vendar odprta rana nujno potrebuje našo skrb, pozornost, čiščenje, previjanje, mazanje, masiranje. Analogno lahko pogledamo na svoj odnos s starši. Nudili so nam veliko dobrega, zagotovo so dali tisto, kar so znali in zmogli. Vsi, ki smo vzgajali otroke, vemo, koliko noči je bilo neprespanih, koliko časa smo namenili dojenčkom, koliko aktivnosti smo omogočili najstnikom, koliko denarja potrošili za njihovo izobraževanje in hobije. Moramo se pa nujno zavedati, da vse, kar dajemo svojim otrokom (čas, denar, dobrine), jim dajemo brezpogojno in brez misli na vračilo. Prava starševska ljubezen ne pogojuje in ne preračunava. Daš in pozabiš, da si dal.

Kaj odrasli otroci najbolj pogrešamo od staršev? Pogrešamo tisto, kar nismo dobili in bi po naravni poti morali. Da se v teh potrebah ne razumemo, je delno kriv močan družbeni napredek. Včasih je bil cilj staršev spraviti otroka do kruha, tj. zagotoviti izobrazbo, mu pomagati, da odide od doma. Danes vemo, česar včasih niso vedeli oz. niso imeli časa za kaj več. Zagotoviti materialne pogoje za odraščanje je postalo samoumevno, čeprav mnogi otroci tega ne znajo ceniti. Kar se moramo današnji starši (mladi in stari) učiti, je, da odnos starš – otrok zahteva mnogo več. Ta odnos zahteva čustveno povezanost. Ljudje smo bitja odnosov, najgloblje odnose si pa gradimo v čustvenih povezavah. To nas dela srečne ali nesrečne. Da se vzpostavi močna čustvena vez med otokom in staršem, potrebujemo čas. Čas, ko ga starš posveti otroku. Samo njemu. Zato je tako zelo pomembno, da si vzamemo čas za previjanje, čas za gledanje iz oči v oči, zrenje iz oči v oči je kot wi-fi, takrat otrok čuti, da je mami, oči z njim, in takrat se počuti varno. Tako otrok ve, da nekomu pripada. Kasneje otrok želi, da se starša z njim igrata, da ga prideta gledat na tekmo in nastop, da mu dasta vedeti, da je on bolj pomemben kot pivo v gostilni, bolj kot ekrani, bolj kot vikend, avto ali služba. Kadar tega časa in čustvene povezave ni dovolj, je to čustvena rana, ki nas boli in hoče celjenje. Ne moremo se sprenevedati, da je ni. In če je v odraslem staršu dovolj junaštva, bo svojega otroka vprašal: »Kdaj sem te čustveno prizadel? Pripoveduj! Če me takrat ni bilo, sem sedaj tu zate!« In za božjo voljo – bodimo že enkrat tiho in samo poslušajmo.