In banka je muzej postala

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 31. oktober 2021 / 09:32  

V Muzeju bančništva Bankarium v Ljubljani ne spoznavamo le dvestoletne zgodovine hranilnic in bank na Slovenskem, ampak se tudi učimo upravljanja osebnih in družinskih financ. Pa kakšen nostalgičen spomin na nekdanje »šparovčke« nam tudi ne uide.

Oktober je tisti mesec v letu, ko beležimo največ praznikov z oznako svetovni dan. Kar 27 jih je. Enega izmed njih, svetovni dan varčevanja, zaznamujemo 31. oktobra. Pri nas sicer z dela prostim dnevom na ta dan praznujemo dan reformacije, v popularni kulturi pa je 31. oktober rezerviran za noč čarovnic. A ostanimo pri svetovnem dnevu varčevanja. Da bo ta zadnji dan v oktobru, so določili leta 1924 na prvem mednarodnem kongresu hranilnic v Milanu v Italiji. Na njem je bilo 354 predstavnikov približno sedem tisoč hranilnic in njihovih podružnic iz 27 držav sveta. Glavni cilj kongresa je bil spodbuditi prebivalstvo k varčevanju, zlasti v obliki vlog na računih v bankah in hranilnicah. Svetovni dan varčevanja je tudi danes namenjen promociji varčevanja po vsem svetu in ozaveščanju javnosti o pomembnosti varčevanja za sodobna gospodarstva in posameznike. Zaznamujejo ga vsaj v osemdesetih državah sveta.

Nekoč banka, danes muzej

Varčevanje je lepa čednost, bi prisegel tudi pregovorno varčen Gorenjec. A ne le Gorenjec. »Ne živi razkošno in ne zapravljaj. Denar ima kratek rep,« nas na primer uči šesta zapoved Deseterih hranilničnih zapovedi, ki jih je ob svoji ustanovitvi konec 19. stoletja – bržkone tudi v oglaševalske namene – izdala Mestna hranilnica ljubljanska. K desetim zapovedim se bomo v tem besedilu zagotovo še nekajkrat vrnili od prve, ki pravi »Bodi varčen«, do zadnje, desete, ki sporoča: »Nalagaj denar v slovenskih hranilnicah.« No, ta je po več kot sto letih lahko tudi v posmeh aktualnemu stanju, saj so – razen dveh ali treh – banke, v katerih v Sloveniji varčujemo, v glavnem v večinski tuji lasti.

Mestna hranilnica ljubljanska je bila sicer ustanovljena leta 1889 in je najprej delovala v Magistratu, kasneje pa je svoje domovanje dobila v leta 1905 zgrajeni bančni palači v secesijskem slogu v takratni Prešernovi, danes pa Čopovi ulici. Stavbo je zasnoval arhitekt Josip Vancaš in je že sama muzejski eksponat oziroma del stavbne dediščine. Palača z značilnim secesijskim nadstreškom in originalnim izveskom nad vhodom ter obnovljeno fasado z restavriranimi štukaturami je zagotovo ena izmed podob, ki se nam v peš coni na Čopovi najprej vtisnejo v spomin. V stavbi je do leta 1918 neprekinjeno delovala Ljubljanska hranilnica, ki je zdaj v pritličju, v prvem nadstropju pa so junija odprli Muzej bančništva Slovenije Bankarium. Muzej je nastal pod okriljem NLB, za njegovo obratovanje pa je bil ustanovljen neprofitni zavod NLB kulturna dediščina.

Pisec in fotografinja si štejeva za privilegij, da naju je po muzejski postavitvi popeljala direktorica zavoda Irena Čuk, ki ima to, kar si v muzeju lahko ogledamo, tako rekoč v malem prstu. »Najprej smo skupaj z zgodovinarjem dr. Žarkom Lazarevićem in njegovo ekipo raziskali zgodovino bančništva v Sloveniji in pripravili knjigo, kakršne na to temo še ni bilo, v nadaljevanju pa je v ospredje stopila naša kustosinja dr. Meta Kordiš, ki je znotraj koncepta, ki smo si ga zastavili, poskrbela za gradivo in predmete, s katerimi je podprla zgodbo o razvoju bančništva od pet tisoč let nazaj do danes. Seveda pa je to, kar si bomo ogledali, delo širše skupine več kot stotih sodelavcev, analitikov, oblikovalcev, likovnih ustvarjalcev, informatikov …« pripoveduje ekonomistka, ki je svojo celotno delovno dobo preživela v NLB, najprej na bančnem okencu, kasneje kot vodja marketinga; kot je dejala, pa se je ob zaključku svoje poklicne poti izjemno razveselila vodenja projekta in zdaj tudi muzeja bančništva. Zanj so pred leti v anketi, kaj storiti s prostori poslovalnice, glasovale njihove stranke.

Kredit še preden je bil denar

»Uči že otroke varčevati. Kjer otroci, tam hranilniki,« naroča četrta točka Deseterih hranilničnih zapovedi. Najprej nam v oči pade živopisna zbirka hranilnikov – »šparovčkov«, kot rečemo na Gorenjskem. »Mestna hranilnica ljubljanska je bila samostojna do leta 1962, bila je članica svetovnega združenja hranilnic in takrat je zaprosila druge hranilnice po svetu, naj ji donirajo hranilnike, da bi organizirala razstavo. Tokratna razstava je v nekaj manjšem obsegu naslednica tiste iz leta 1963,« uvodoma pove vodnica po razstavi in poudari, da hranilniki že od samega začetka niso bili namenjeni zgolj otrokom. Hranilniki so bili družinski trezorji, v katerih so družine in gospodinjstva hranili svoje vrednosti. Danes pa res nastopajo predvsem v funkciji otroškega varčevanja.

Muzej je razdeljen na tri dele. Prvi nas popelje v zgodovino bančništva v svetu in v Sloveniji, v drugem delu dobimo izkušnjo bančnih praks od bančnega okenca do trezorja, od bankomata do različnih bančnih listin, tretji del pa je namenjen pridobivanju finančnega znanja skozi digitalno igro.

Zgodovina bančništva je neke vrste evolucija. »Še preden so bila banke, so bile bančne storitve; in prva od storitev, ko še ni bilo denarja, je bilo tri tisoč let pred našim štetjem posojilo oziroma kredit. Leta 1759 pr. n. št. so v Hamurabijev zakonik prvič zapisali pravila kredita, definirali obresti in tudi kazni za neplačilo kredita. Ljudje so takrat padli v suženjstvo, če niso vrnili kredita. Od tod v bančništvu izraz 'dolžniško suženjstvo',« zgodbo o bančništvu začne Irena Čuk. Leta 600 pr. n. št. se pojavijo prvi kovanci, ki seveda spodbudijo tudi menjalce in menjalnice. Ker vsak vladar izda svoje kovance, je treba ugotavljati njihovo pristnost in postaviti razmerja med njimi. V Grčiji začnejo graditi templje – najprej kot posvečen kraj, svečeniki pa v tamkajšnjih zakladnicah potem hranijo kovance in jih kasneje tudi posojajo. Da gre za neke vrste proto banke, preberemo. Morda templji veljajo celo za prve banke, pogosto jih tudi najdemo kot grafične podobe v bančnih institucijah.

Od kovancev do hranilnih knjižic

Tempelj Juno Monete v starem Rimu velja za prvo kovnico denarja, od tod v večini jezikov izvira izraz za denar moneta, monetarum, money, Slovenci pa smo besedo denar prevzeli od kovancev, denarius – ti so bili v rimskem imperiju najbolj razširjen kovanec. V petem stoletju je papež prepovedal obrestovanje, ljudje pa so bili inovativni in razvile so se zastavljalnice. Gre za zastavo premičnine, ki jo je zastavitelj dobil nazaj, ko je vrnil izposojeni denar in pri tem seveda plačal tudi nekaj provizije namesto obresti. »Ta način poslovanja se je začel v italijanski pokrajini Lombardiji, zato še danes izraz 'lombardno posojilo'; na vprašanje, ali tudi ime za banko izhaja iz Italije, pa naju vodnica popelje v novo zgodbo iz zgodovine bančništva. Banco v italijanskem jeziku namreč pomeni klop. »V 14. stoletju so v Firencah začeli opravljati bančne posle, torej menjavati in posojati denar, sprejemati depozite na klopeh, na mizah ali pultih v lastnih prostorih pa tudi v javnosti na mestnih trgih – in ti pulti so se imenovali banco. V tistem času so tudi ustanovili samostojni bančni ceh, pred tem so bili menjalci in zastavljavci v cehu trgovcev. Po osamosvojitvi lahko govorimo tudi o prvem zakonu o bančništvu, razvili so dvojno knjigovodstvo, knjižni denar, počasi tudi že delnice, obveznice ...

Pojavila se je borza in vrednostni papirji, šele v 17. stoletju pa papirnati bankovci. Ti so bili najprej zadolžnice, ki so jih banke izdale, ko je stranka prinesla v banko kovance. Ko je bilo vedno več pretiskanih zadolžnic z zneskom posedovalca, so se začeli pojavljati bankovci kot taki. »Pojavu bankovcev je sledila zahteva po centralni banki, ki je te izdajala in tudi – kot bi rekli – stala za njimi.« Prva taka banka je bila kratek čas na Švedskem, zares pa se je obdržala Banka Anglije, ustanovljena leta 1694, ki je bila dolga leta vzor vsem drugim centralnim bankam po Evropi.

Potem se je razvil ček, šele sto let za njim pa so prišle hranilne knjižice. Te so se pojavile sočasno s hranilnicami – bankami za delavce. »Vedeti moramo, da so bile banke od 14. stoletja naprej namenjene predvsem vladarjem, višjim stanovom, trgovcem in obrtnikom, torej premožnim ljudem. Ljudje v Italiji zato niso marali bank,« pojasnjuje Čukova in dodaja: »Ko se je začela industrijska revolucija in so v mesta prihajali delavci, ki so tudi zaslužili denar in so ga želeli varčevati, so seveda potrebovali tudi banko. Dotedanje banke se z njimi po večini niso želele ukvarjati, ker so bili premajhni, zato so se začele ustanavljati hranilnice, ki so izdajale hranilne knjižice in so seveda ponujale tudi kredite.« Tako kot v naravi je tudi pot bančništva podvržena evoluciji. Vsaka novost se je razvila ob določenem času na določenem mestu in vselej z razlogom.

Dati na rovaš

V dvajsetem stoletju se je finančni sistem začel počasi globalizirati, zlata podlaga za izdajanje denarja se ukinja, finančni sektor v gospodarstvu zaživi svoje življenje in je vse bolj ločen od realnega sektorja. S tem prihajajo tudi gospodarske krize v letih 1907, 1913, najbolj znana je iz leta 1929, še zlasti dobro pa se spomnimo zadnje leta 2008. Leta 1950 se pojavi prva plačilna kartica (Diners), leta 1967 v Londonu začne delovati prvi bankomat, 1980 se razvije elektronsko bančništvo, devet let kasneje telefonsko, leta 1994 pa se bančni posli že urejajo po internetu, mobilno bančništvo se pojavi leta 1999, v zadnjem času pa je tudi pri nas v velikem porastu. Irena Čuk govori o bankah kot globaliziranih tehnoloških podjetjih, ki so v celoti digitalizirana. Po zadnji krizi v ospredje prihaja globalno načelo o odgovornem bančništvu.

V banko na osebni pogovor se za mizo oziroma pult (banco) odpravimo le še, ko gre za večje denarne posle. Hmmm ... kot nekoč, v času nastajanja bank. Muzejsko postavitev razvoja bančništva je z ilustracijami lepo opremil risar Ciril Horjak, z njimi pa je nastal tudi 10-minutni film, ki pojasnjuje to, o čemer ste pravkar prebirali.

V začetnem delu muzeja je na ogled še zanimiv predmet, ki se mu reče rovaš. Ste že slišali besedno zvezo »dati na rovaš«? »Nekoč so trgovci med drugim izdajali tudi nekakšne paličice, na katere so naredili zarezo vsakič, ko je kupec nekaj nakupil. Primerek v našem muzeju je nekega vinarja iz Dolenjske. Nekdo je kupil deset litrov vina, kar je pomenilo deset zarezic. Potem so palčke po dolgem prelomili na pol, en del je imel kupec, enega pa trgovec, tako sta oba vedela, koliko je znašal dolg. Ko je kupec dolg poravnal, sta oba paličici uničila,« o kompletu sedmih rovašev pripoveduje sogovornica in dodaja, da je bila to neke vrste primitivna kartica z odloženim plačilom.

Šest držav, devet valut

Bančništvo v Sloveniji beležimo od leta 1820, ko se je razvila prva finančna institucija Kranjska hranilnica, ki je bila sicer nemškega porekla. Bila je druga takšna denarna institucija v takratni habsburški monarhiji, takoj za Erste Bank na Dunaju. Del razstave, ki bi mu lahko rekli kar slovenski, se začne s predstavitvijo valut, ki so v zadnjih dvesto letih veljale na ozemlju današnje države. Zamenjali smo šest držav in devet denarnih valut. »Kadar to pojasnjujem obiskovalcem iz tujine, se temu zelo čudijo.« Za valute v vseh posameznih državah so na ogled primerki bankovcev in kovancev, od goldinarjev, ki so bili na našem ozemlju v veljavi večji del 19. stoletja, do tolarja in evra v samostojni Sloveniji. Ta del razstave so pripravili sodelavci iz numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenije.

Še posebno se posvetim tisočaku, ki je bil v veljavi po prvi svetovni vojni v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zakaj? Osrednji motiv na njem je sv. Jurij na konju. In še danes vsem bankovcem z apoenom 1000 ali pa ko gre za kakršenkoli podatek s to številko, rečemo »jurja«, naj bo »jurja evrov« za električno kolo ali pa »jurja kilometrov« do Dunaja in nazaj. Zanimiva je zbirka različnih bankovcev, ki so jih med drugo svetovno vojno vsak na svojem zavzetem ozemlju uporabljali štirje okupatorji Slovenije.

Obiskovalca še posebno pritegne nekakšen cenovni trak določenih izdelkov v obdobju posamezne valute. »Za primerjavo smo vzeli nedeljsko kosilo – kilogram govedine, deset kilogramov krompirja in liter vina. Pri tem pa nismo preračunavali razmerij med posameznimi valutami, ampak smo pripravili izračun, koliko časa je bilo treba delati za posamezno količino prej naštetih živil. Leta 1840 je bilo na primer za deset kilogramov krompirja treba delati skoraj pet ur, danes za toliko krompirja v povprečju zaslužimo v manj kot eni uri. V krizi dvajsetih let prejšnjega stoletja so cene spet poskočile, najcenejše pa so bile osnovne dobrine v času socializma,« sogovornica pojasnjuje primerjave draginje posameznega časovnega obdobja.

V nadaljevanju sledi pregled zgodovine bančnih institucij na Slovenskem od leta 1820 in Kranjske hranilnice naprej. Zadruge so se razvile precej kasneje, bile pa so v vsaki malo večji vasi. Pred drugo svetovno vojni je bilo v Sloveniji skoraj štiristo finančnih institucij. Nova oblast je po vojni vse ukinila in zgradila socialistično bančništvo, ki je trajalo vse do slovenske osamosvojitve. Izvem, da imamo danes v Sloveniji le še 15 bank, od tega le dve ali tri v slovenski lasti.

Pogledamo si nekaj zelo zanimivih in ekskluzivnih muzejskih predmetov. Najstarejši predmet v zbirki je značka Kranjske hranilnice iz leta 1828, ki so jih gospodi v znak pripadnosti določeni ustanovi dajali na pohodne palice. Kranjska hranilnica je delovala kar 125 let, sprva na Tomšičevi ulici, za parlamentom, kjer je danes dom poslancev.

Sam cesar obiskal hranilnico

Kranjska hranilnica je bila tako pomembna, da jo je obiskal sam cesar Franc Jožef in se vpisal v spominsko knjigo. Ta je na ogled tudi na razstavi, ob njej pa pero, s katerim se je podpisal. »Gre za dve izmed bančnih relikvij, ki smo jih vseskozi hranili tu, v trezorju hranilnice,« pove Čukova. »Tole pa je hranilna knjižica Adeline Kosler, ki je bila poročena s Petrom Koslerjem iz bogate ljubljanske trgovske družine. Zanimivo, da je bil mož pooblaščen, saj kot pravijo zgodovinarji, najbrž sama ni smela dvigovati denarja s svojega računa.«

Kranjska hranilnica je v celoti ali delno investirala v izgradnjo mnogih pomembnih stavb v Ljubljani – opere, filharmonije, Narodnega muzeja in tudi realke, zavetišča za reveže. Kasneje so ustanovili tudi hranilnice v Celju, na Ptuju, v Mariboru … Hiša, v kateri je muzej, pa je bila last takratne Mestne hranilnice ljubljanske, ki je bila ustanovljena leta 1889. Večino v mestnem svetu so takrat imeli Slovenci in so hoteli ustanoviti hranilnico, ki bo poslovala v slovenščini, saj so vse druge bančne ustanove dotlej bile v nemški lasti. Za razliko od Kranjske hranilnice se je slednja osredotočala bolj na financiranje infrastrukture. Posodabljali so cestno infrastrukturo, tramvaj, železnico, zgradili so elektrarno, regulirali so Gruberjev kanal in obrežje Ljubljanice, ponujali so kredite za hiše po Ljubljani. Na zemljevidu iz leta 1936 je označen velik del mesta, kjer je gradnjo sofinancirala hranilnica.

Seveda so v bankah delali le izobraženi in pošteni ljudje. O tem na primer priča prisega iz leta 1889, ki sta jo morala podpisati blagajnik in kontrolor, da bosta čuvala bančno tajnost, da bosta poslušna, skrbna, vestna v vseh službenih zadevah, da bosta upoštevala načelnika … Ali kot piše v deveti od Deseterih hranilničnih zapovedi: »Boj se lenobe. Lenoba je hujša od lakote. Lenega čaka strgan rokav, pal'ca beraška, prazen bokal.«

Poleg dveh omenjenih hranilnic je bila tretja pomembna bančna ustanova s češkim kapitalom ustanovljena Ljubljanska kreditna banka, ki je bila tako kot druge banke ukinjena po koncu vojne, tu pa je še Zadružna gospodarska banka.

Banke v slovenskih časih

V slovensko bančno zgodovino močno zareže vojna. Na svobodnem ozemlju v Črnomlju je bila na primer ustanovljena emisijska banka, edina v takratni okupirani Evropi, ki je izdajala denar in obveznice ter menice, s katerimi so financirali odpor. Na razstavi vidimo tudi klišeje za tisk denarja.

Del razstave je seveda namenjen tudi bančništvu v socializmu. »Niso najbolj vedeli, kaj početi z bankami, pa so najprej uvedli sovjetski princip – za vse samo ena banka, v tem primeru Narodna banka Jugoslavije. Takrat so zato ukinili vse banke, hranilnice, kreditne zadruge, jih podržavili in prenesli sredstva strank na nekaj izbranih hranilnic,« razlaga direktorica zavoda in nadaljuje, da so v bankah takrat veliko pozornost posvečali vzgoji mladih za varčevanje. Le kdo ne pozna znamenitih hranilnikov pikapolonic. K vlaganju denarja v banke so spodbujali tudi odrasle, med varčevalci pa so delili bogate nagrade: »fičke«, mopede, kosilnice, pralne stroje,

Del razstave je posvečen tudi razvoju Ljubljanske banke in njenemu glavnemu direktorju Niku Kavčiču. »Banka je bila na višku moči leta 1989, ko je v njen okvir sodilo 23 temeljnih bank, v svoji skupini pa več kot štiristo poslovalnic po celotni Jugoslaviji. Imela je tudi pet bank v mešani lasti, po vseh celinah sveta pa dvajset predstavništev. Še po Kavčičevi zaslugi je bila zelo usmerjena v svet,« pove sogovornica in dodaja, da je današnja NLB trikrat večja po bilančni vsoti, kot je bila nekdanja LB na višku moči, ima pa tudi polovico manj zaposlenih. »Sama sem v NLB zamenjala vsaj sedem uprav, mislim pa, da gre aktualni delo zelo dobro od rok.«

Bankomat od znotraj

Iz zgodb, ki jih piše zgodovina bančništva, v nadaljevanju vstopimo v del muzeja, ki nam na ogled ponuja izkušnjo bančnih praks od bančnega okenca do trezorja. Zanimiva je replika bančnega okenca iz leta 1905. Ob skrbno ograjenem okencu na mizi bančnega uslužbenca najdemo tako imenovane obrestne tablice, s katerimi so v času, ko še ni bilo računalnikov, lahko hitreje izračunavali obrestne mere. Na mizi najdemo tudi črnilnik, saj so v bančne knjižice in na druge listine pisali izključno na roke.

Na nasprotnem koncu muzeja je vsaj sedemdeset let mlajši originalni »šalter«, kakršnega poznamo iz časa socializma. »Mali ekran računalnika IBM 4700 spredaj, ob strani pa tipkalni stroj, strojček za preverjanje ponaredkov in morje obrazcev, za katere smo včasih delali kopije v štirih izvodih,« se spominja Irena Čeh in pove, da je prav za tako mizo sedela v svojih bančnih začetkih. »Delo za obema okencema se kljub mnogim desetletjem razlike ni kaj dosti spremenilo, stranke so še vedno morale prihajati v banko, stati v vrsti na storitev … Z začetkom razvoja bankomata leta 1950 se razvoj bančnih praks obrne v povsem novo smer, bankomat nam je namreč na razpolago 24 na dan in vse dni v tednu.«

Novodobno bančno okence je zgolj miza z računalniškim ekranom, denar pa prihaja iz avtomatskih blagajn. Bančni uslužbenci ne smejo več preštevati denarja, vse to delajo stroji, ker so zanesljivejši. Če so bile nekoč knjižice in kasneje čeki, so zdaj tu kartice. Tudi na muzejski razstavi si lahko ogledamo slikovito zbirko kartic.

»Tako pa je od znotraj videti bankomat,« naju povabi Čukova. »Ta je iz devetdesetih let, ko so bili v kasetah še tolarji.« Nič kaj kompaktno ni videti razdrti posredovalnik denarja. Odprejo ga lahko samo delavci iz trezorja, ki vanj vstavljajo zaprte kasete z denarjem,« poslušam o bankomatu pred seboj. Ampak kako deluje? V režo vtaknemo kartico, vtipkamo pin in izberemo znesek. Informacija o kartici odpotuje v procesni podatkovni center, ki preveri, ali je številka pravilna. Če je kartica tuja, gre po preverjanje v tujino. Preveri tudi stanje na računu. Ko dobi od vseh instanc informacijo, da sta kartica in stanje v redu, odgovori in odobri dvig. Vse to se zgodi v le nekaj sekundah.

V nadaljevanju stopimo še v nekdanji sef banke. Od prostorov muzeja nas delijo debela kovinska vrata iz leta 1905, ki so se odpirala z dvema ključema. Le koliko denarja je v vseh teh letih šlo tod mimo? Sef je seveda tudi protipotresno varovan z debelim betonskim zidom, ki je odporen tudi proti poplavam in požarom. Če bi se zrušila celotna stavba, bi ostala nedotaknjena le kocka – sef. V njem je na ogled video o tem, kako deluje »tovarna« kovancev, ne kovnica, ampak sortirnica kovancev. NLB kovance namreč pripravlja za vse slovenske banke.

V banko prihodnosti

Ko smo podkrepljeni z znanjem o zgodovini bančništva v svetu in še posebej na Slovenskem in so nam približane bančne prakse v različnih časovnih obdobjih, nam v Muzeju bančništva ponudijo še priložnost finančnega opismenjevanja. Finančne igrice sestojijo iz šestih postaj in na vsaki se zgodi ena od igric, ki obiskovalca nauči eno izmed pravil upravljanja denarja. Z odgovarjanjem na vprašanja spoznavamo, kako skrbeti za osebne in družinske finance. V finančnem labirintu pa spoznamo osnove upravljanja osebnih financ in se na igriv način soočimo s finančnimi situacijami in možnimi rešitvami.

Po naporni, a zelo zanimivi uri je na voljo še pogled v bančno prihodnost. Nataknemo si očala in izvemo, da digitalna transformacija bančništva pomeni, da je danes banka na voljo kjerkoli in kadarkoli – le pametni telefon je treba imeti pri roki. Ko sva se s fotografinjo poslavljala od najine odlične vodičke po muzeju Irene Čuk, povprašam, zakaj ime muzeja ravno Bankarium. »Ime v latinskem izreku nekoliko spominja na izobraževalne institucije, kot planetarium, parlamentarium. S tem želimo povedati, da v muzeju želimo splošni javnosti čim več povedati o denarju in hkrati ljudi naučiti tudi upravljanja. Tako je navsezadnje geslo 31. oktobra – dneva varčevanja.