Ivo Barišič: “Bili smo skupaj. Hvala lepa.”

Patetično prefinjena gospa Smith iz Plešaste pevke že dolgo ni več na repertoarju novogoriškega gledališča, a je spet nasmejala občinstvo - prav s posnetkom iz kultne predstave se je sinoči pričela podelitev Borštnikovega prstana. V Mariboru ni slavil samo Ivo Barišič, nagrade so prejeli tudi njegova novogoriška kolega Marjuta Slamič in Srečko Fišer ter mnogi drugi.

MARIBOR > V veliki dvorani SNG Drame Maribor je na sklepni slovesnosti 57. festivala Borštnikovo srečanje, ki ji je ritem dajal kitarist Teo Collori iz Pirana z bendom Momento Cigano, so zaploskali 16 predstavam, ki jih je v tekmovalni program uvrstila selektorica Nika Leskovšek, še posebej pa nagrajence, ki so jih izbrali žiranti Žanina Mirčevska, Rok Andres, Primož Ekart, Giacomo Pedini in Igor Ružić. V podaljšanem časovnem obdobju leta in pol niso zaznali “večje količine izvrstnih gledaliških dogodkov”, opazili pa so, da je “zagotovo najmočnejši adut slovenskega gledališča ustvarjalna moč igralca, ki je bogata, raznolika in inspirativna”. Nanizali so nekaj kritični ugotovitev in poudarili: “Za nami so zahtevni časi, vendar so naša gledališča preživela stresni test in pokazala, da smo kot gledališki sistem zelo odporni. Tudi publika ni izgubila interesa in izkazuje veliko naklonjenost zahtevnim uprizoritvam.”

Nagrada za nagrado

Veliki zmagovalec tokratnega Borštnikova srečanja je kranjsko-ptujska koprodukcija Škofjeloški pasijon v režiji Jerneja Lorencija, katere silovitost je v “navznoter obrnjeni spektakelskosti, ki najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo iz množične, procesijske forme reducira na kolektiv šestih igralcev”.

Marjuta Slamič

igralka Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica

“Kar delamo tako mi na odru kakor drugi ob njem in v dvorani - to je ljubezen.”

Nagrado za režijo je prejel Sebastijan Horvat za Cement v produkciji ljubljanske Drame, iz istega teatra prihaja tudi uprizoritev Požigi v režiji Nine Rajić Kranjac, ki je prejela nagrado po presoji žirije, izjemoma pa so podelili več igralskih nagrad: za mlado igralko jo je prejela Lina Akif (Vsi ptice, koprodukcija Mini teatra, Mestnega gledališča Ptuj in Festivala Ljubljana), šest enakovrednih pa Nina Valič (Požigi), Jana Zupančič (Avgust v okrožju Osage, Mestno gledališče ljubljansko), Nataša Barbara Gračner (Cement ter Vsi ptice), Marko Mandić (Cement in Požigi), Vladimir Vlaškalić (To noč sem jo videl, koprodukcija Drame SNG Maribor, Burgtheatra Dunaj, Jugoslovenskega dramskega pozorišta Beograd in Cankarjevega doma Ljubljana) in igralka Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica Marjuta Slamič; z vlogo Bogdane v uprizoritvi “veseloigre z Vipavskega” jerebika, štrudelj, ples pa še kajSimone Semenič, ki jo je k koprodukciji s Slovenskim mladinskim gledališčem iz Ljubljane režiral Jure Novak. je osvojila že četrto nagrado; po lanskem primorskem tantadruju in Severjevi nagradi so jo letos za najboljšo igralko oklicali že na Tednu slovenske drame v Kranju, predsinočnjim pa še v Mariboru. Lik Bogdane je “del homogenega in kolektivnega telesa, ki z igrivostjo uspešno uprizori besedilo jerebika, štrudelj, ples pa še kaj”, ritem določajo “eruptivne dinamike posameznih igralskih dosežkov, izmed katerih je najvidnejša linija Bogdane, ki kot ostale diha s celim kolektivom in postaja križišče različnih silnic uprizoritve” ter “niha med komentiranjem in doživljajem, ter ustvari lik, vedno mesén in poln življenja”.

Igralka je poudarila, da se je že zdavnaj zaljubila v novogoriško ekipo, med ustvarjanjem jerebike pa se je še v ljubljansko iz Mladinca. O vlogi, ki ji prinaša nagrado za nagrado, pa: “Bogdana je od Boga dana. In kar je od Boga dano, je najlepše in najboljše. In to je ljubezen. Kar delamo tako mi na odru kakor drugi ob njem in v dvorani - to je ljubezen. Hvala.”

Lektor Srečko Fišer je Borštnikovo nagrado prejel za jezikovno priredbo jerebike. Z “izrednim občutkom za jezik, s prevajalsko natančnostjo in z naklonjenostjo primorskemu dialektu” mu je Fišerju uspelo oblikovati “živo odrsko realizacijo besedila ter uprizoritvi dodati mediteranskega duha, sočnosti in neposrednosti”, so zapisali v utemeljitvi. Nagrajenec se je v kratkem nagovoru zahvalil “vsem, ki so imeli potrpljenje z mano, in teh ni bilo tako malo”. Po podelitvi je za primorski časopis povedal še, da je precej težaškega dela opravila njegova asistentka in po upokojitvi tudi naslednica v gledališču Anja Pišot. “Študij je bil res poseben. Precej sem bil v stikih z avtorico Simono Semenič. Na vajah sem skušal motivirati, pritegniti soustvarjalce z vseh vetrov. In res, zagrabili so,” prikima za nasmehom. Kako pa so igralke in igralci iz Ljubljane osvajali ajdovsko narečje? “Iz dolgoletnih izkušenj sem seveda vedel, da bodo rezultati neizbežno raznorodni, ampak v takih primerih je popolnost manj pomembna kot živost. Če je igralec prepričljiv, če pokaže, da živi s tem, potem je dobro.”

Čistilka, direktorica ...

Društvo gledaliških režiserk in režiserjev je prvič podelilo nagrade nepogrešljivi, namenjene presežkom strokovnega in podpornega dela. Prejeli so jo tonski mojster Silvo Zupančič, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, čistilka Bojana Bajželj in posmrtno dolgoletna direktorica zavoda Bunker Nevenka Koprivšek.

Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je nagrado za najboljšo predstavo dodelilo koreografu Matiji Ferlinu in zavodu Emanat za predstavo Sad Sam Matthäus.

Umetniški direktor festivala Aleš Novak ocenjuje, da je Borštnikovo srečanje tudi letos promoviralo in povezovalo slovensko gledališče ter spodbujalo mednarodno uveljavitev naše gledališke ustvarjalnosti, pohvalil je tudi odziv občinstva, igralka Nataša Barbara Gračner pa je posredovala prošnjo študentov z akademije, naj se srečanje vrne v jesenski čas, ko nimajo izpitnih obveznosti in ga laže spremljajo, to pa bi ustrezalo tudi mnogim starejšim.

Bog preobrazb, za povrh še očetovsko topel

Vrhunec slovesnosti je bil znan: Borštnikov prstan, najpomembnejšo nagrado za igralsko umetnost pri nas, so člani žirije Jernej Lorenci, Mojca Jan Zoran in lanska prejemnica Jette Ostan Vejrup namenili mojstru, ki je vseskozi ostal zvest novogoriškemu gledališču, po upokojitvi pa zablestel v filmu.

Bog preobrazb, ki je iz vsega znal ustvariti umetnost, vsakič drugačen, prefinjen iskalec najbolj oddaljenih resnic z odrsko karizmo, izjemnim občutkom za detajl in posluh za pavzo z nabojem, odličen v realističnih vlogah, posebno prepričljiv v teatru absurda, izjemen tudi v stranskih vlogah, iskreno navdušen nad življenjem in njegovimi navidez nepomembnimi drobnarijami, očetovsko topel in tovariški do kolegov - takšnega so v filmskem portretu, ki ga je pripravila Marjana Ravnjak, naslikali njegovi kolegi Dušan Mlakar, Bine Matoh, Radoš Bolčina, Diego De Brea in Marjuta Slamič.

Z Borštnikovim prstanom, ki mu ga je ob stoječih ovacijah občinstva nataknila prejemnica leta 2019 Marinka Štern, je Ivo Barišič dejal: “Dovolite mi samo stavek: Bili smo skupaj. Hvala lepa.”

Kratko, a dovolj, da smo mnogi spet obžalovali njegovo odločitev o slovesu od odra. Film ni isto, ni.

Teo Collori

---