Pesti, mišice in možgani
Gospoda s pestmi sta bila eden najbolj znanih igralskih parov v filmski zgodovini, kombinacija sile in pameti, zapakirana v preproste, a nepozabne komedije.
Tokrat govorimo o Carlu Pedersoliju in Mariu Girottu, dvojcu, ki ga vsi poznate pod drugima imenoma – nesmrtna Bud Spencer in Terence Hill. Prvi je na onem svetu že sedem let, drugi, deset let mlajši od njega, pa mlati svoje 84. leto. V številnih akcijskih komedijah in špageti vesternih sta bila najbolj prepoznavna kot – Bud Spencer je bil flegmatični in čemerni mišičnjak z otroško naivnim smehom in zlatim srcem, Terence Hill pa agilen in mladosten lik, ki pa je znal prav tako udariti, ko je bilo treba. Njuna skupna igralska pot se je začela po naključju, zaradi ene zlomljene noge, a začnimo pri začetku.
Doktor, tekstopisec, pilot, olimpijec
Carlo Pedersoli se je rodil 31. oktobra 1929 v Neaplju v Italiji staršema Alessandru in mami Rosi, oba sta prišla na jug s trebuhom za kruhom iz Lombardije. Že od mladih let je blestel v športih, najbolj se je izkazal v plavanju. 1940, ko se je družina preselila v Rim, je začel resno trenirati v plavalnem klubu. Pri sedemnajstih letih je končal srednjo šolo, potem pa se je vpisal na kemijsko fakulteto. Leto zatem so se preselili v Brazilijo, kjer je dobil službo na italijanskem konzulatu v Recifeu, tam se je tudi naučil tekoče govoriti portugalsko. Pedersoli se je 1949 vrnil v Italijo in začel igrati vaterpolo za Lazio, postal pa je tudi italijanski prvak v prostem slogu in mešani štafeti. Bil je tudi prvi Italijan, ki je 100 metrov prosto plaval pod minuto. 1952 je sodeloval na olimpijskih igrah v Helsinkih, kjer je prišel v polfinale, štiri leta pozneje v Melbournu pa je ta dosežek ponovil.
Z italijansko reprezentanco je osvojil zlato medaljo na Sredozemskih igrah leta 1955, preden je 1957 plavalno kariero naenkrat obesil na klin. Že pred tem je zaradi svojega mišičastega videza nastopil v številnih filmih kot statist, prvič 1950 v kratki komediji Duh mojega moža. 1951 je sodeloval pri epskem filmu Quo Vadis kot eden od rimskih vojakov in v drugih italijanskih filmih. Leta 1960 se je poročil z Mario Amato, hčerko italijanskega producenta Giuseppeja Amata, za RCA Records je pisal glasbena besedila. 1961 je dobil sina Giuseppeja, leto zatem pa hčerko Cristiano. Po smrti tasta 1964 je postal producent dokumentarnih filmov na RAI. V tem obdobju je tudi diplomiral na pravni fakulteti in kasneje postal še doktor znanosti. V sedemdesetih je opravil izpit za pilota, letel je tako letala kot helikopterje, 1981 pa je ustanovil svojo letalsko družbo Mistral Air, ki je prevažala pošto in romarje, pozneje pa jo je prodal Italijanski pošti.
Igralec, režiser in producent
Drugi del slovitega para je predstavljal 10 let mlajši Mario Girotti, rojen 29. marca 1939 v Benetkah. Oče Girolamo je bil po poklicu kemik, mama Hildegard pa po rodu Nemka iz Dresdna. Od četrtega leta je živel v Lommatzschu na Saškem v Nemčiji v bližini Dresdna, kjer je dočakal konec druge svetovne vojne in preživel tudi zloglasni bombni napad na to saško mesto.
Za razliko od Pedersolija je Girotto nastopil v filmih že pri 12 letih, potem ko ga je odkril italijanski filmar Dino Risi in ga postavil v gangsterski film Počitnice z gangsterjem (1951), manjše otroške vloge pa je dobil tudi v filmih Glas tišine (1953), Premlad za ljubezen (1953) in Zgodilo se je v parku (1954). Prvo glavno vlogo je dobil v filmu Guaglione (1956), v Veliki sinji cesti (1956) pa je igral skupaj Yvesom Montandom. V Ani iz Brooklyna (1958) ga lahko vidimo ob Gini Lollobrigidi, posnel pa je še številne druge filme, dokler se v Hannibalu (1959) ni prvič srečal s Pedersolijem.
Začetek sanjskega dvojca
V Hannibalu sta oba igrala stranski vlogi, vendar nista niti v eni sceni nastopila skupaj. Prvi skupni film je nastal čisto po naključju – v Colizzijevem filmu Bog odpušča, jaz ne! (1967) bi moral glavno vlogo ob Pedersoliju dobiti Peter Martell, ki pa si je dan pred snemanjem zlomil nogo, zato so poklicali Girotta. Kemija med obema igralcema v filmu je bila očitna od prvih prizorov. Režiser je oba nagovoril, da sta si izmislila filmski imeni, saj nujni originalni nista zveneli preveč vesternovsko za prodajo na tujih trgih. Tako sta se se rodila Bud Spencer (po pivu Budweiser in igralcu Spencerju Tracyju) in Terence Hill.
Njuni zgodnji filmi so bili špageti vesterni. Bog odpušča je bil prvi del trilogije, sledil je Ace High (1968) in Boot Hill (1969). Kličejo me Trinity (1970) je še en kultni film dvojca. Sprva bi v njem morala zaigrati Martell in George Eastman, a je bila popularnost Spencerja in Hilla po prvem filmu že tako velika, da so se producenti raje odločili zanju. Nadaljevanje Še vedno mi je ime Trinity (1971) je bil še večja uspešnica in z 14,6 milijona ogledov v kinu je postal do takrat najbolj gledan italijanski film, medtem ko je predhodnik še vedno sedmi najbolj gledani film vseh časov v Nemčiji, njuni filmi so bili popularni tudi v ZDA. Skupaj sta posnela kar 18 filmov in Nebeška psa na poti v pekel (1972) je bil prvi film nove dobe, ki ni bil več klasična pretepaška avantura, čeprav so določeni elementi ostali.
Buggyji, kamioni, policaji
Sledil je kultni Jezna bova (1974) ali po naše (jugoslovansko), Pazi, da ne bo gužve z rdečim buggyjem, smešnim pevskim zborom, Donaldom Pleasenceom kot pomočnikom mafijskega šefa in vrhunsko glasbo dueta Oliver Onions. Pred časom smo pisali o lanski ponovitvi z istim naslovom, ki pa originalu ne seže niti do podplatov, kaj šele kolen. 1974 je prišel še film Misionarja, Skoraj ploska stopala, 1979 pa Par, nepar, ki je dobil nagrado Golden Screen Award, skupaj s Supermanom in Bližnjimi srečanji tretje vrste. Krokodil in nilski konj je bila še ena akcijska komedija tega leta, Kdor najde prijatelja, najde zaklad se je vrtel v kinih 1981, Rojen s srajco (1983), Brez štirih ni dveh (1984) in Policaja iz Miamija (1985) pa so zaključili niz njunega sodelovanja za 9 let.
Veliko njunih filmov je imelo različne konce, odvisno od trga in distributerja, italijanske različice so bile praviloma daljše. Dvojec je bil izjemno popularen v Evropi, sploh v nemško govorečih deželah, na Madžarskem in tudi v Jugoslaviji, kjer so cele generacije poznale filme praktično na pamet. Še nekaj, kar niste vedeli, je treba omeniti. V večini filmov so njune glasove nasneli drugi igralci, sploh Spencerjev neapeljski naglas je šel producentom večkrat na živce. Enako tudi za angleške, čeprav je Hill govoril tekoče angleški jezik. Tudi prevodi naslovov so v različnih jezikih precej različni, sploh nemški, kjer so par naslavljali z Debeli in suhi.
Slava po celem svetu
Njuna popularnost v sedemdesetih je bila tako velika, da so mnogi producenti ustvarili podobne pare kot sta bila Adam Eden in Michael Coby, ki sta posnela vsaj 6 filmov, zelo podobnih originalnim Spencerjevim in Hillovim. Na Madžarskem je filme Spencerja in Hilla sinhroniziral Istvan Bujtor, ki je bil celo podoben italijanskemu igralcu, zato je pozneje celo serijo komedij v njunem stilu kot detektiv Csopi Otvos.
Leta 1994 sta Spencer in Hill posnela še zadnji skupni film, osemnajsti po vrsti (čeprav sta dejansko podpisana v devetnajstih), Botte di Natale (1994) ali Božični dvoboj. Film je režiral Hill in je povratek v slavni čas špageti vesternov.
Spencer po Spencerju
Seveda Spencer in Hill nista snemala le skupnih filmov, sploh Spencer je več filmov posnel sam kot s Hillom. Njegovi tipični liki so bili inšpektor Rizzo v kar štirih filmih, pa Banana Joe, ne smemo niti mimo kultne pretepaške komedije Imenovali so ga Buldožer (1978). Tudi na televiziji je devetdesetih igral v več serijah. Zadnjič je na filmskem platnu nastopil leta 2009 v nemški komediji Umor je moja služba, draga, skupaj s Francom Nerom. Njegova poslednja stvaritev je Kuharjevi zločini (2010), kjer je igral ostarelega upokojenega šefa policije, ki je odprl restavracijo, serijo z 11 deli pa je produciral njegov sin Giuseppe.
Leta 2005 je neuspešno kandidiral za svetnika v Laziu na listi Forza Italia. Ob tem je dejal: »V življenju nisem počel le treh stvari; plesal baleta, bil jockey in politik. Ker sem za prvi dve reči prestar, se bom vrgel v politika.«
1970 je dobil še drugo hčerko, Diamante ali Diamy, ki je zaigrala v dveh njegovih filmih, drugače pa se ukvarja z notranjim dizajnom. Veliki Bud Spencer je mirno umrl 27. junija 2016 v Rimu v krogu svoje družine, star 86 let. Njegove zadnje besede so bile »hvala!«.
Terence Hill še brca
Mario Girotto se je, preden je začel snemati s Pedersolijem, vrnil v Nemčijo in tam zaigral v številnih »heimatfilmih«, avanturah in vesternih po predlogah Karla Maya. Na mednarodnem nivoju je bil Hill s solo kariero uspešnejši kot njegov večji filmski brat. Moje ime je Nihče (1973) skupaj s Henryjem Fondo po ideji Sergia Leoneja in glasbo Ennia Morriconeja je po Hiloovih besedah njegov najljubši film. 1975 se je po še dveh filmih s Spencerjem preselil v ZDA. 1977 je posnel Korakaj ali umri, film o francoski legiji, v katerem nastopata še Gene Hackman in Catherine Deneuve. Hill je tudi režiral nekaj filmov, Svet Don Camilla (1984), pa Brez dveh ni štirih (ali Double Trouble v angleščini) in Policaja iz Miamija (1985). Prav tako je njegov špageti vestern Imenujejo me Renegade (1987). V devetdesetih je zaigral v televizijskem filmu po risanem junaku Srečnem Luku, po filmu pa so posneli še serijo. Zadnjič je kot rečeno z Budom Spencerjem nastopil 1994 v Božičnem dvoboju, ki ga je tudi režiral.
Leta 2000 je dobil glavno vlogo v seriji RAI, Don Matteo, ki je tekla kar 13 sezon. V njej Hill igra lokalnega župnika, ki s svojimi idejami pomaga policiji reševati zapletene primere. Za vlogo je dobil nagrado na 42. festivalu televizije v Monte Carlu. 2011 je dobil vlogo Pietra v Gorskem čuvaju, ki smo ga gledali tudi pri nas, v seriji je igral prve tri sezone do 2015. Njegova zadnja stvaritev je Moje ime je Thomas (2018).
V zakonu z Lori sta se mu rodila dva sinova: Jess (1969) in Ross (1973-1990). Mlajši sin je umrl v prometni nesreči v Massaechusettsu, kjer so Hillovi takrat živeli, ravno v času, ko se je Terence pripravljal na film Srečni Luka. Ob italijanskem državljanstvu ima še ameriški potni list, lani pa je na nemškem konzulatu v Los Angelesu zaradi prednikov dobil še nemškega.
Pozna ju staro in mlado
Popularnost obeh italijanskih igralcev ostaja visoka, zahvaljujoč njunim skupnim filmom, ki jih odkrivajo nove, mlajše generacije. Na Madžarskem sta imela tako kulten status, da v Budimpešti na primer v centru lahko najdete celo Spencerjev kip in posebno poslikavo na zidu v spomin nanj. Terence Hill je svojemu igralskemu partnerju izkazal čast tudi v igrici Slaps & Beans (2017), ko je svojemu liku posodil glas. Igro je skupina entuziastov naredila z zbiranjem donacij prav po njunih skupnih filmih in najbolj značilnih prizorih.
Čeprav je bistvo njunih filmov kombinacija klofut, brc v nogo in grimas, sta Bud Spencer in Terence Hill skupaj vendarle veliko več – eden od nesmrtnih dvojcev kot sta bila na primer Stan in Olio ali pa Dean Martin in Jerry Lewis. Samo ne ju razjeziti!
