David Cigoj: Kako doseči, da bi se celotna družba začela spreminjati na bolje?

Preden nadaljujem, bi rad poudaril, da pričujoči prispevek zaradi omejenosti prostora ne more biti celosten. Poleg tega jezik v prispevku ni znanstven ali strokoven, temveč prilagojen sicer zahtevnejšemu bralstvu Sense.
Tudi Evropska komisija ima sicer manj znan program za razvojno izobraževanje in dvig zavedanja – DEAR. Program promovira spremembo (change). Vendar odgovorni priznavajo, da pravih teoretskih osnov za izvajanje dviga zavedanja še nimajo. 

Ko začnemo razmišljati o dvigu zavedanja širše ali kar celotne populacije, se namreč pojavi več vprašanj kot odgovorov. Najprej – zakaj ni naše zavedanje že sedaj boljše, kot je? Ali je res nizko? Ali ni morda stvarnost, v kateri živimo, preveč kompleksna? Kaj spodbuja razvoj zavedanja in kaj ga zavira? Kako je razvoj zavedanja povezan z razvojem zavesti in s psihosocialnim razvojem človeka? Ali je za razvoj zavedanja v družbi resnično dovolj, da se razvije pri kritični masi ljudi?

Seveda nas to privede do razmišljanja o kulturi. Kako se razvija kultura, kulturne norme, vrednote v družbi; kako kakovostna je naša komunikacija, kakšna je sposobnost sodelovanja in kakšno je, ne nazadnje, zaupanje med ljudmi? Tovrstnim vprašanjem ni konca. 

Kako doseči, da bi se celotna družba začela spreminjati na bolje, da bi ljudje optimalneje funkcionirali in ustvarjali boljše življenje v vseh pogledih? Ste kdaj sami razmišljali o tem? 

Bolj realistično ko človek razmišlja o tej temi, bolj ugotavlja, da je naletel na zid, mar ne? Moje spoznanje je, da vsi mislimo, da bi morali napredovati, samo ne jaz, ampak oni drugi. Vsi bi radi imeli boljše življenje, ne da bi za to kaj storili. Predvsem pa vsakdo o tej temi razmišlja znotraj svoje razvojne stopnje. Tako so na primer verni ljudje, ki so med tretjo in četrto stopnjo razvoja ega, prepričani, da bi vsi ljudje morali odkriti Boga in postati verni, tisti na četrti stopnji, ki še niso odkrili abstraktnega, duhovnega sveta, vidijo napredek predvsem le znotraj materialnega blagostanja – več igrišč, parkov, boljša kanalizacija itd. Ljudje na četrti do peti stopnji razvoja ega, ki so odkrili duhovnost, si običajno predstavljajo razvoj z izvajanjem določene tehnike, češ ko bi le vsi meditirali, bi lahko rešili ta svet. 

Sam se s temo psihosocialnega in kulturnega razvoja ukvarjam v okviru doktorskega študija sociologije. Stranski produkt mojega študija je knjiga Razvoj zavesti in istoimenska spletna stran. V knjigi se torej ne posvečam le razvoju posameznika, temveč tudi celotnih družb. Verjamem, da imamo na svetu že sedaj dovolj znanja za ustrezno teoretsko podlago za "spremembo", ki bi ga morali le pravilno sestaviti v ustrezno metateorijo. 

S tem člankom ne bom poskušal pridobiti le vašega zanimanja za to temo, temveč tudi za sodelovanje v nacionalnem programu razvoja, ki se bo s precejšnjo verjetnostjo pri nas izvedel v dogledni prihodnosti. Zaradi majhnosti smo namreč Slovenci ena od najprimernejših družb na svetu za kaj takega. Živimo v zgodovinskem trenutku, ko je bilo ustvarjenega dovolj ustreznega znanja za tovrsten program, večina ljudi je tudi dosegljiva za posredovanje programskih vsebin in, kot že rečeno, je Slovenija zelo primerna za pilotno oziroma eksperimentalno izvedbo.

Dovolj je razlogov, da začnemo o tovrstnem programu ne le resno razmišljati, temveč delati. Poleg tega pa se bo zaradi skorajda neizbežnih masovnih migracij in še drugih dodatnih razlogov v prihodnje pojavila nuja po vključevanju velikih delov prebivalstva v podobne programe. 

Diagnoza

Gremo torej lepo po vrsti. Prvo vprašanje je: Zakaj? Je z nami, Slovenci, kaj narobe? Zakaj naj bi se sploh spreminjali in kakšni naj bi postali? 
Po eni strani je veliko ljudi prepričanih, da smo Slovenci posebni. Po drugi je marsikdo nad nami razočaran, prepričan, da smo sprti, brez pravih kreposti, slabo komuniciramo, smo precej dolgočasni, pretirano materialistični, sebični itd. Vsa področja življenja pri nas sicer delujejo, vendar daleč od optimuma. Za to naj bi bil velikokrat kriv ravno človeški faktor. 

Zdaj od teh splošnih ugotovitev preidimo k temeljni ugotovitvi, da imamo na razpolago kar nekaj rezultatov meritev, ki nam lahko pomagajo skicirati "dušo našega naroda". Med njimi je zanimiva raziskava o "optimalnosti človeškega funkcioniranja v 166 družbah sveta". Ta je Slovence postavila na 56. mesto, kar sploh ni slabo. Že naši sosedje Hrvati so se na tej lestvici znašli blizu dna, Bosanci in Srbi pa na samem dnu. Vsi vzhodnoevropski narodi so razporejeni v zadnji četrtini.

Marsikoga to dejstvo čudi, zato bom za boljše razumevanje omenil nekaj vprašanj, ki so jih v okviru te raziskave postavljali ljudem: Ali ste se včeraj naučili kaj zanimivega? Ste v zadnjem mesecu prostovoljno delovali v kakšni organizaciji? Ali ste zadnji mesec pomagali neznancu, potrebnemu pomoči? Ali imate koga, za katerega ste prepričani, da bi vam pomagal v primeru težav? Ali ste bili včeraj obravnavani spoštljivo? Ali lahko ljudje v vaši državi napredujejo s trdim delom? Ali ste v svoji državi zadovoljni s svobodo, da počnete s svojim življenjem, kar želite? 

Glede na rezultate raziskave je torej naše funkcioniranje relativno dobro, kar pomeni, da bi nas učinkovit program dviga zavedanja lahko popeljal med najbolj optimalno funkcionirajoče družbe na svetu. Za to trditvijo stoji tudi spoznanje, ki nam ga ponujajo rezultati svetovne raziskave vrednot, ki je potrdila, da se zadnjih nekaj desetletij vsi ljudje po svetu razvijamo. Čeprav se marsikomu zdi ravno nasprotno. Dodati je treba še, da hkrati zaradi naraščanja prepletenosti in soodvisnosti sistemov z eksponencialno hitrostjo narašča kompleksnost življenja.

Ljudje je ne uspemo dohitevati, ker kompleksnost življenja zahteva ustrezno kompleksen um. Razvoj zavedanja oziroma kar zavesti je torej nujen in bo v prihodnosti zahteval pomoč z ustrezno vodenimi programi. Na vseh ravneh, od individualne do globalne, velja torej pravilo, da se zavest v veliki meri razvija tudi zaradi kompleksnosti življenja. Ko slednja postane previsoka, lahko pride do kriz, in ko so tudi te dovolj globoke (družbena polarizacija, nemiri, vojne), se običajno zgodi začasna regresija zavesti in nato  ponovno njen znaten dvig. Alarmantnih novic – od Ukrajine, raztapljajočih se ledenikov do želodcev morskih želv, polnih plastike – je trenutno vedno več. 

Toda vrnimo se zdaj nazaj k Slovencem. Le malokdo ve, da se tudi kulturo meri. Da, obstaja šest dimenzij, ki precej natančno povedo, kakšna je kultura v neki deželi. Po njih smo Slovenci še vedno precej kolektivistični. Smo tudi dokaj sodelovalni in ne pretirano tekmovalni. Radi se izogibamo negotovostim, kar morda demantira naše navdušenje nad kripto valutami. Nismo orientirani niti dolgoročno niti kratkoročno.

Razdalja do moči, torej to, kakšni so odnosi med starejšimi, pomembnimi, avtoritetami, elitami in navadnimi sleherniki, je precej velika. Tudi po kulturni plati si torej ne moremo prav veliko očitati. V prihodnje lahko pričakujemo najprej nadaljnjo individualizacijo, nato pa sledi, kar je za večino presenečenje – utrditev neke vrste kolektivizma, bolje rečeno sodelovalnega individualizma, v katerem se bomo obravnavali vedno bolj enakopravno in temu prilagodili tudi način komunikacije, ki bo postala bolj sproščena in spoštljiva. Vem, da marsikdo ne verjame ali docela ne razume, da v naši kulturni prognozi nad nami ni nobenih temnih oblakov. Seveda je povsem nekaj drugega vprašanje, kaj nam bo prinesla nadaljnja digitalizacija naših življenj.

Naslednje obsežno znanje, ki nam pojasnjuje, kako se družbe razvijajo in kaj nas čaka v prihodnje, se imenuje "spiralna dinamika". To znanje je razvijala skupina razvojnih psihologov skoraj 50 let. V slovenskih knjižnicah, in to v specializiranih, imamo le tri knjige s tem naslovom. Kdor se seznani s spiralno dinamiko, trdi, da bi to znanje moral spoznati vsakdo. S tem razlogom sem v knjigi Razvoj zavesti povzel opise ne stopenj zavesti družbe, temveč "stopenj obstoja", kot jih imenujejo avtorji.

Opis posameznih stopenj je obsežen, zato samo zelo na kratko: za znaten del slovenske družbe lahko ocenimo, da je na zelo ugodni stopnji razvoja, ker je odprta za abstraktno/duhovno. In kaj te ljudi čaka na naslednji stopnji? Ker se razvoj odvija v obliki spirale, postaja vedno bolj dinamičen – bolj ko smo razviti, hitreje se torej razvijamo. Prav naslednja stopnja od sedanje, že zelo ugodne, predstavlja izključno le ugodno spremembo.

Znotraj obstoječih podatkov zdaj v grobem poznamo trenutno stanje v Sloveniji. Kdor ima podatke tudi o drugih družbah in pozna stopnje obstoja na spirali, nas lahko postavi v kontekst in lahko razume, v katero smer se razvijamo, predvsem pa, kaj lahko v razvoju pričakujemo. 

Prepričanja

Preden nadaljujemo, je pomembno razčistiti z nekaj splošno sprejetimi prepričanji. Eno od njih je o "starih dobrih časih" in o "grozni prihodnosti". Drugo je o "dobrih revnih" in "neprijaznih, nedostopnih ali celo zlobnih bogatih". Tretje pa o ujetosti v "svetniško etičnost in absolutno resnost" na poznejših ravneh razvoja.

Bolj ko je življenje neprijazno, več čustvenih neravnovesij se ustvari v nas in bolj učinkovito moramo ta neravnovesja kompenzirati s posebnimi dogodki, denimo z zabavami. To je mehanizem, ki nam omogoča, da se imamo dobro tudi v zahtevnejših razmerah, sploh če zanje nismo krivi sami.

Vsak čas ima svoje dobre in slabe strani. Nekateri ljudje so z dobrimi platmi nekega družbenega ustroja oziroma časovnega obdobja bolje harmonizirani, zato se jim zdi ta čas boljši, pri čemer ne opazijo, koliko ljudi trpi. Gojiti nostalgijo po nekih drugih časih torej pomeni, da ne razumemo in nismo prilagojeni sedanjosti. Prihodnost je polna vznemirljivih možnosti, zato ni potrebe po obupu, temveč se je na prihodnost treba pripravljati. Kako? Z zdaj že ustoličenim geslom "Postani sprememba". Verjamem, da bi bil program družbenega razvoja odličen okvir, ki bi vsakomur omogočal optimistično prihodnost. 

Ljudje v revnejših državah veljajo za prijetnejše in bolj "človeške", medtem ko se o bogatih zahodnjakih govori kot o robotih. Po mojem mnenju gre za to, da je v okoljih z višjo stopnjo nereda več spontanosti. Ker se ljudje ne realizirajo in ker nimajo posebnih ciljev in pravih možnosti, so bolj odzivni na sprotne impulze. Z naraščanjem reda se ljudje pričnejo samouresničevati, imajo svoje izzive in cilje. Njihovo življenje je v pretežni meri aktivno delovanje. Nabor možnosti se poveča, zato postanejo sprotni impulzi le motnje, ki se jih je treba odkrižati. Življenje se premakne z "ulice" na organizirane dogodke. Ljudje nimajo več tesno prepletene mreže odnosov z ljudmi v domačem okolju, temveč široko razpredeno mrežo – danes že po vsem svetu – z ljudmi, ki jih dejansko zanimajo.

Težava urejenih okolij je ta, da je veliko več prepuščenega avtonomiji in iniciativi posameznika. Ljudje, ki tega nimajo ali denimo zaradi starosti ne zmorejo, lahko hitro končajo na stranskem tiru, ko postanejo predmet obravnave raznih socialnih služb. Pa še nekaj velja: v zelo razvitih družbah, kot so severnoevropske, ljudje delajo počasi, skoraj brez nam dobro znane nevrotičnosti, ki ne omogoča kreativnosti. Brez kreativnosti pa ni visoke dodane vrednosti.

Gledano z daljše zgodovinske perspektive, prehajamo iz nedemokratičnih časov, ko je bilo normalno, da nekateri ljudje dominirajo druge, predvsem oblastniki slehernike in moški ženske, pri čemer se je ustvarila kultura poskusa izničevanja dominirajočih in vzdrževanja dostojanstva dominiranih. Z demokratizacijo, osvobajanjem in utrjevanjem enakopravnosti vseh se je treba nujno rešiti ostalin te preživete nezdrave kulture.

Paradoksalno naj bi pri tem več postorili dominirani, na primer podrejeni v odnosu do vodilnih, prebivalstvo v odnosu do političnih elit, revni v odnosu do bogatih, ženske v odnosu do moških in v zadnjem času tudi moški v odnosu do svojih uspešnejših partneric. Dominirani, ki svojega življenja ne obvladuje v polni meri, je namreč v nevarnosti, da razvije mentaliteto žrtve in postane kritikantski namesto kritičen, presojajoč namesto opazujoč, ciničen namesto dobronameren, sumničav namesto dvomljiv, kljubovalen namesto sodelovalen in potrebuje tolažbo namesto resnice. Vse to pa je vir zla.

Kajti takšni ljudje omalovažujejo opolnomočene in jih poskušajo na vsak način spodnesti, še zlasti če so ti uspešni. Mentaliteta žrtve je morda najhujša kulturna bolezen, saj preprečuje razcvet posameznikov in celotnih družb. Vsakdo od nas bi moral učinkovito opraviti z njenimi simptomi. Po drugi strani pa bi se morali vsi čim bolj opolnomočiti, kar pa seveda zahteva ustrezno odgovornost.

Ljudje radi povezujemo razvito zavest z ujetostjo v absolutno etičnosti in resnost, kjer nadziramo vedenje drugega. Že sama misel na to je neprijetna. Vendar pa se z razvojem moralnega presojanja dejansko zgodi nekaj drugega: ljudje pričnemo prevzemati moralno presojanje nase. Zgodovinsko smo navajeni, da za našo moralo skrbijo zunanji dejavniki, kot so zakonodaja, pravosodni in represivni organi, moralne avtoritete, denimo duhovniki, in tako dalje. Mimogrede, če boste po Sloveniji hodili z Američani, vas bodo začeli spraševati, kje se skrivajo vsi policisti?

Posamezniki torej sčasoma postajamo sami vir morale in etike. Celo bolj etični od tega, kar predpisujejo zakoni, lahko postanemo. Zato se včasih celo malce požvižgamo na pravila, ko vemo, da to ne bo imelo negativnih posledic. Več odgovornosti nam namreč omogoča več svobode in več sproščenosti. Seveda pa to povzroča zgražanje pri manj svobodnih ljudeh. 

S tem, ko se kultura izboljšuje in zavest preide na novo raven, se stvari v družbi uredijo in stabilizirajo. Ljudje ponovno pridobimo občutek kontrole nad življenjem in se sprostimo. Najhuje je v kriznih prehodih, ko veliko ljudi življenje dojema kot neobvladljivo in prevzame mentaliteto žrtve. V zadnjem desetletju ta ni v vzponu zgolj pri nas, zaradi česar se širi nekakšna strupena resnost in konspirativno sprevračanje resnice.

Kulturne smernice

Kam bi se Slovenci morali kulturno premakniti, da bi nam bilo bolje? Svetovna raziskava vrednot zagotavlja razcvet s sekularizacijo in utrjevanjem samoizraznih vrednot. Slovenci imamo sicer visoko sekularne vrednote, vendar kljub relativno visoki povprečni stopnji izobrazbe nimamo ravno samoizraznih vrednot. Gre pravzaprav za precej enostavno vprašanje – kdaj je življenjski standard dovolj visok, da ljudje preživetje dojemajo kot samo po sebi umevno in se njihova pozornost preusmeri v udejanjanje lastnih potencialov?

In – ali je v primeru ljudi, ki relativno dobro živijo, vendar jih kljub temu zanimajo predvsem preživetje in zunanje vrednote, morda težava v občutku šibke kontrole nad svojim življenjem? Naj tukaj dodam še en paradoks, in sicer, da opolnomočeni ljudje z občutkom močne kontrole nad življenjem ne študirajo prekomerno, ne garajo, ne kontrolirajo obsesivno, ampak prej obratno. To počne tisti, ki ima občutek, da svoje stvarnosti nima pod kontrolo, da je šibek, in zato do onemoglosti počne vse, da bi si jo podredil in se opolnomočil.

Na ta način uničuje sebe in bližnje, moči in kontrole pa ne pridobi, prej bolezen, in morda si na tak način pridela celo predčasno smrt. Tak človek deluje po principu sile, nagnjen je k temu, da sebe in druge sili, dominira, kontrolira predvsem s psihološkim nasiljem. Tako v družbah z zmanjševanjem samoizraznih vrednot narašča najprej psihološko nasilje in potem tudi fizično (do katerega navadno prihaja v občasnih izbruhih).

Z naraščanjem samoizraznih vrednot, ki je povezano z opolnomočenjem, princip sile izginja iz življenja.

Kaj bi torej pripomoglo k izboljšanju percepcije nadzora v življenju? Presenetljivo – hedonizem. Ampak ustavimo konje, preden nam ob tej besedi podivja domišljija. Za kaj v resnici gre? Seveda gre za zadovoljevanje potreb. Vendar so najpomembnejše naše osnovne psihološke potrebe po tem, da smo avtonomni, kompetentni v svojem delovanju in kakovostno povezani z drugimi ljudmi. Te potrebe moramo imeti zadovoljene, sicer postanemo frustrirani, neprijetni, nemotivirani in pričnemo nekvalitetno konspirativno razmišljati. To nam potemtakem pojasni vse odklone od optimalnega funkcioniranja človeka!

Hedonizem torej pomeni predvsem to, da uživamo v dobrih odnosih in avtonomnem odločanju o sebi ter delu, ki nam prinaša rezultate in zmage nad izzivi. Raziskave ugotavljajo, da ljudje bolj uživamo v delu oziroma delovanju, ki ga imamo radi, kot v dolgočasnem nedelovanju, recimo poležavanju na plaži. Zanimivo, mar ne? Naše tisočletne hedonistične sanje bomo morali na novo definirati.

Sam nadalje predlagam še nabor štirih osnovnih duhovnih potreb, in sicer po lepoti, pravici, resnici in dobrem (kvaliteti). Znanstveni dokazi me pri mojem predlogu podpirajo. Ljudje naj bi torej hedonsko uživali v lepem, pravičnem, transparentnem, urejenem in kakovostnem življenjskem okolju. Tako okolje pa v veliki meri soustvarjamo sami. 

Če imamo zadovoljenih čim več osnovnih fizioloških, psiholoških in duhovnih potreb, nam to daje vitalnost, moč in energijo za t. i. evdajmonični pol življenja. Daje nam voljo do moči (nasprotje sili oziroma nasilju), saj le tako:
1. Postanemo krepostni karakterji in tudi krepostno (krepost − moč) delujemo. To enostavno pomeni, da postanemo dobri ljudje. Obstaja 24 kreposti, kot so radovednost, hvaležnost, ponižnost, državljanstvo, pravičnost itd. Utrjevanje kreposti je morda najpomembnejši cilj razvojnega programa.
2. Se dobro samoreguliramo, torej iz trenutka v trenutek dobro upravljamo sami s sabo. Tako postane naš značaj prijeten, poleg tega dobro reguliramo odklone in pretiravanja. Ob obilju hrane nismo debeli, ob odličnem vinu nismo pijani in tako naprej, kajti odvisnosti so posledica nezadovoljenosti osnovnih potreb in posledične nesposobnosti samoregulacije.
3. Smo notranje motivirani. To pomeni, da z veseljem delujemo in ni potrebe, da bi nas drugi kontrolirali, dominirali ali z nami kakor koli upravljali. Smo bolj avtonomni in vredni zaupanja. 
4. Se psihološko razvijamo, posledica česar je razvoj zavesti.
Za marsikoga je dejstvo, da je za naš razcvet in razvoj naše zavesti treba najprej poskrbeti za zadovoljitev osnovne ravni naših psiholoških in duhovnih potreb, veliko presenečenje. Poleg tega je treba širiti spoznanje, da hedonski princip podpira evdajmoničnega in v ravnovesju ustvarjata imenitne ljudi, ki živijo v blagostanju. Da, dobro življenje je dobro za razvoj! Pomembno pa je spoznati, kaj dobro življenje sploh je. Zanj smo se do sedaj borili frustrirani, odtujeni od sebe, na napačne načine. Slovenci smo na splošno še precej odtujeni od sebe in ne zaznavamo lastnih potreb, odtujeni pa smo tudi od drugih in njihovih potreb. 

Za izboljšanje zavedanja potreb sebe in drugih je nujen nadaljnji proces osvobajanja, in to na strukturni ravni, v medsebojnih odnosih in notranje. Živimo v demokraciji, torej strukturna raven ni posebno problematična. Vedeti je treba, da z osvobajanjem ljudje postanemo manj zagledani vase in bolj čuječni, bolje ugledamo objektivno realnost, kar vključuje druge ljudi, spontano bolje prilagodimo komunikacijo, ki postaja manj nasilna.

Komunikacija ne postane manj nasilna z večjo prijaznostjo, ampak z jasnim predstavljanjem lastnih potreb in prepuščanjem odločitev drugemu. To pomeni, da spoštujem avtonomijo in svobodo drugega. Tako ne rečem: "Podaj mi lonec, prosim," ampak: "Lonec bi potreboval," pri čemer se drugi avtonomno odloči, ali mi ga bo podal. Zrel, odgovoren in dobro samoreguliran "drugi" mi ga bo podal, če bo le mogel. Tak način komunikacije ima daljnosežne posledice. 

Dobre komunikacijske spretnosti bi nam lahko posredovala tudi umetnost. Žal na primer naši filmski ustvarjalci še niso ustvarili filma, ki bi vsaj malo nakazal pot iz komunikacijske mlakuže. Opozarjati na zaplankanost in se nadnjo naslajati ni dovolj. Potrebna je tudi intelektualna moč, ki pokaže pot iz nje. Posebna bodeča neža gre po mojem mnenju filmu Petelinji zajtrk. Serija Pr'Hostar, ki naj bi nas razveseljevala s humorjem, pa je naravnost utemeljena na psihološkem nasilju z le malo humorja. Ali naj bi bilo nasilje smešno? 

Okolje, ki je morda le malo preveč prežeto s psihološkim nasiljem, preprečuje ljudem, da bi obrambni mehanizem ega prelevili iz nezdravega v zdravega. V Sloveniji lahko z lučjo pri belem dnevu iščete ljudi z zdravim obrambnim mehanizmom. Nezdravi obrambni mehanizmi pa hromijo zavedanje in razvoj zavesti.

Tako zdaj pridemo do spoznanja, kako pomembna je kulturna dimenzija, ki družbe ločuje na prizanesljive in omejitvene. Medtem ko v prizanesljivih družbah ljudje dopuščajo, da drugi zadovoljujejo lastne potrebe, v omejitvenih ne, ker se tam ljudje počutijo vsaj malo krive pri zadovoljevanju potreb. Za takšne družbe je značilno več psiholoških težav, depresij in samomorov.

Naslednja kulturna dimenzija, po kateri naj bi se Slovenci spremenili, je oddaljenost od virov moči. Z drugimi besedami – gre za vprašanje posebne obravnave avtoritet. Tu pa nimamo v mislih le elit, temveč tudi starejše ljudi, vodilne v podjetjih ali na primer učitelje v šolah. Iz preteklosti smo podedovali formalna pravila za izkazovanje spoštovanja posebnim ljudem in nekatera še vedno ohranjamo, recimo vikanje. (Italijani uporabljajo celo onikanje.) Vendar ima to, kar zveni imenitno, tudi svojo temno plat, saj posebna obravnava enih hkrati pomeni slabšo obravnavo drugih, denimo žensk, otrok in navadnih slehernikov. Pomembno se je pripravljati za enakopravno družbo.

To pa ne pomeni manj spoštovanja in več surovosti, temveč ravno obratno. Spoštovanje, ki se izraža formalno, torej na po bontonu predpisane načine, se prične izražati na neposreden, iskren, ljubeč način. Ljudje smo opremljeni s psihološkimi mehanizmi, ki nas z razvojem delajo vedno bolj ljubeče. Tako je skrb, da bomo z razvojem ljudje postajali bolj sebični, nezaupljivi in podobno, odveč. Seveda pa je projekt zagotavljanja enakopravnosti veliko večji, kot si ga večina predstavlja. 

Nadalje bi bilo nujno okrepiti "motor" sprememb, in sicer reflektiranje. To je razmišljanje o življenju, zakaj in kako se stvari dogajajo, kar je izjemno obsežna tema. Na kratko pa gre za to, da iz reflektiranja izločamo iluzije ter hkrati sprejemamo odgovornost za lastno delovanje. V naši civilizaciji si reflektiranja brez iluzij praktično še vedno ne moremo predstavljati.

Del krivde prelagamo na abstraktne entitete, denimo na božjo voljo, usodo, kapitalizem, zlobne elite in podobno. Takrat, ko rečemo, da se je nekaj zgodilo po božji volji ali zato, ker je taka usoda, se s tem za nas primer zaključi na točki, kjer naj bi šele začeli reflektirati. Tako ne moremo napredovati v duhovne globine. Naša zavest se ne more razvijati v smeri proti absolutni zavesti ali Bogu. Torej prav vera v intervenirajočega Boga nam preprečuje napredovanje k Bogu.

Zanimiv paradoks, mar ne? Po splošnem prepričanju naj bi bili nereligiozni ljudje bolj "prazni", vendar velja to le za neko omejeno razvojno obdobje, nakar se zgodi ravno obratno. Ko iz lastnih predpostavk izločimo zunanje abstraktne entitete, pričnemo bolje reflektirati in takrat začnemo odkrivati neverjetne globine. Slovenci bi morali na točki spodbujanja k reflektiranju še dosti postoriti.

Z razvojno psihološkega stališča govorimo o treh osnovnih kvalitativnih ravneh reflektiranja. Gre za stopnje mentalne kompleksnosti. Le na najvišji, tretji ravni, imenovani samotransformirajoči um, ljudje reflektiramo resnično samostojno. Seveda vsakdo zase trdi, da razmišlja z lastno glavo, vendar glede na raziskave lahko zatrdimo, da to počne le približno en odstotek prebivalstva, medtem ko je nekaj odstotkov v procesu doseganja visokokakovostnega reflektiranja.

V bistvu se je kakovostne refleksije mogoče naučiti kot neke vrste tehnike, ki zahteva določeno moč, ki pa jo pridobimo z zadovoljenostjo osnovnih psiholoških in duhovnih potreb.

Marsikdo se zaveda, da smo ljudje precej disfunkcionalni; da živimo znotraj nekako sprevržene matrike oziroma da smo v nekakšnem hipnotičnem stanju, kot trdijo nekateri. Te težave večina ne uspe ugledati samo zato, ker smo vso sprevrženost in pokvarjenost sprejeli za normalno in si ne moremo predstavljati, kako bi bilo videti normalno življenje.

Tako se nam izrisuje, da je potrebna sprememba obsežna, v bistvu paradigmatska. Začeti je treba čim prej. Razvoj zavesti se odvija v obliki spirale, to pa pomeni medsebojni vpliv številnih dejavnikov, ki se lahko dvigajo le skupaj. Vsekakor pa je tukaj treba izpostaviti svobodo kot tisti dejavnik, ki je nujno potreben za napredovanja vseh ostalih.

Sam menim, da bi bilo treba na novo definirati veliko področij življenja; da obstaja vsaj 16 temeljnih življenjskih področij, ki zahtevajo povsem drugačno obravnavo od sedaj obstoječe. 

Prav tako sem prepričan, da bi ljudje morali spoznati nekaj novih konceptov, na primer: kaj je to moč in kaj sila, kaj imenitnost in kaj nasilje; spoznati bi morali vse spektre kreposti: kaj pomeni iti preko sebe in kako to dnevno izvajati; se poučiti o zdravih obrambnih mehanizmih ega; naučiti bi se morali podpirati avtonomijo drugih, predvsem otrok – teh konceptov je več kot trideset. Prepoznati bi morali tudi, kako deluje optimalno delujoči posameznik in kakšna je takšna družba, ker tega sedaj preprosto ne vemo. Zato ni čudno, da smo na ravni posameznikov, družb in celotnega človeštva tako hudo dezorientirani. Vse, kar zdaj imamo, je 17 ciljev Združenih narodov za vzdržen razvoj.

Čeprav gre za iniciativo "bodi sprememba", pri ZN v zahtevno jabolko človeškega razvoja ne ugriznejo. Resnično veliko "materiala" obstaja za program "sprememba", ki bi prinesel dvig zavedanja in zavesti. Poudarjanje le enega ali le nekaj vidikov spremembe nima smisla, saj živimo v paradigmi, ki je podobna gordijskemu vozlu. Tega pa ni moč kar presekati. Vse bolj jasno postaja, da bo čim več prebivalstva moralo spoznati celoten spekter znanj, potrebnih za paradigmatsko spremembo, razvoj zavesti in vzpostavitev zlate dobe. 

Praktični vidik

Kaj naj bi torej ljudje sploh počeli znotraj tovrstnega programa? In kdo naj bi sploh bil deležen programa? Menim, da vsak, ki bi zbral dovolj ponižnosti, da bi si priznal, da se lahko spremeni na bolje. Pričakovati je, da bodo tisti, ki program najbolj potrebujejo, ugotovili, da ga ne, in obratno – tisti, ki ga najmanj potrebujejo, bodo menili, da ga potrebujejo. Z izvajanjem programa bi se tako krepil človeški razvojni razkorak. Morda je prav zdaj pravi trenutek za konsenz, ki velja med razvojnimi psihologi, namreč, da družba potrebuje ljudi na vseh ravneh razvoja, ki lahko opravljajo široko paleto del na trgu. Po drugi strani pa bi vsaka od 212 slovenskih občin potrebovala nekaj ljudi na t. i. postkonvencionalni stopnji razvoja, ki jih večina nima. 
K sodelovanju bi bilo treba pritegniti čim več ljudi, predvsem skupin, kakor so delovni kolektivi, kar zahteva ustrezno medijsko podprtost. Seveda je nemogoče natančno napovedati, kako bo program deloval na um ljudi, zagotovo pa velja pravilo "Kar koli se zgodi v umu ljudi, je bolje, kot če se ne zgodi nič". Program ne sme ponujati kakršnih koli ideoloških vsebin, temveč le razvojne. S teoretsko vsebino programa in vso "opremo" za novo paradigmo se lahko seznanite v moji knjigi Razvoj zavesti, ki je dostopna na istoimenski spletni strani.

Tekst: David Cigoj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja