Ofenziva

MAZDA CX-5 01

MAZDA CX-5 02

MAZDA CX-5 03

MAZDA CX-5 04

MAZDA CX-5 05

MAZDA CX-5 06

MAZDA CX-5 07

MAZDA CX-5 08

MAZDA CX-5 09

MAZDA CX-5 10

MAZDA CX-5 11

MAZDA CX-5 12

MAZDA CX-5 13

MAZDA CX-5 14

MAZDA CX-5 15

MAZDA CX-5 16

MAZDA CX-5 17

MAZDA CX-5 18

MAZDA CX-5 19

MAZDA CX-5 20

MAZDA CX-5 21

MAZDA CX-5 22

MAZDA CX-5 23

MAZDA CX-5 24

MAZDA CX-5 25

MAZDA CX-5 26

MAZDA CX-5 27

MAZDA CX-5 28

MAZDA CX-5 29

MAZDA CX-5 30

MAZDA CX-5 31

V koraku s časom

Če povsem odmislimo nekatere dokaj obskurne Mazdine terenske modele iz 90-ih let prejšnjega stoletja, ki so bili sicer preznačkani Suzukiji in Fordi (Proceed Levante = Vitara, AZ-Offroad = Jimny in Navajo = Explorer), je njihov prvi resnejši vstop v segment SUV predstavljal Tribute (dvojček Fordovega modela Escape), a se z njim niso ravno proslavili. Celo za tiste čase dokaj anemično oblikovano vozilo namreč (vsaj na evropskem trgu) ni zmoglo peljati vštric z najbližjo konkurenco (RAV4, CR-V, Freelander), saj je delovalo preveč neizrazito ter generično. Prava športno uporabna siva miš!

Vendar so vse skupaj dodobra popravili že čez šest let z modeloma CX-7 in (pri nas neznanem) CX-9 ter dokazali, da imajo njihovi inženirji izjemno sposobnost hitrega učenja. S prvo generacijo modela CX-5, ki je leta 2012 končno zamenjal »Fordov« Tribute, pa so se dokončno pozicionirali na zemljevidu SUV kot eden najbolj resnih igralcev.

Tako ne čudi, da jim je z naslednjo izvedbo CX-5 uspelo ustvariti enega najbolj dovršenih srednje velikih »manekenskih« terencev, ki navdušuje z vzorno voznostjo, prečiščeno notranjo arhitekturo ter – kar je morda v tem razredu še najbolj važno – z dovolj atraktivno zunanjostjo. Četudi ga v tej obliki poznamo že skoraj 4 leta, je potrebno priznati, da še vedno deluje dovolj sveže in moderno. Nekateri bi rekli, da skoraj brezčasno. Dosežek, ki je bil še pred kakšnima dvema desetletjema pri japonskih proizvodih podobno verjeten kot odprava celibata v Vatikanu! Pri čemer lahko za dodatno dozo fletnosti poskrbi karoserijski odtenek Soul Crystal, ki mu doda celo rahel pridih premijskosti. Ne verjamete? Postavite ga ob bok kakšnega osnovno opremljenega belega BMW X3 s (pre)majhnimi 17-pačnimi platišči in vse bo jasno!

Šepet konjem

V katalogih proizvajalca iz Hirošime sedaj že kar nekaj časa prebiramo, kako naj bi bili vozniki njihovih avtomobilov deležni podobno harmoničnih občutkov kot jezdec na konju. A da ne bo pomote, pri tem niso imeli v mislih kakšnih divjih rodeo doživetij! S tovrstno vozniško filozofijo, ki sicer sliši na ime jinba ittai, se tako ponaša tudi CX-5, zaradi česar velja za enega najbolj vozno prijetnih primerkov segmenta. Okej, nekaterih plemenitejših tekmecev (X3, Q5, GLC) vseeno le ne postavljajte ob bok Mazdini prodajni uspešnici, če ne bi radi dodobra užalili njihovih ponosnih lastnikov. A naj vam ob tem le prišepnem, da med ovinki še zdaleč niso toliko prepričljivejši (če sploh), kolikor so dražji.

Kakorkoli že, Mazdin srednje velik športni terenec omogoča precej dinamično vozno doživetje, h kateremu dodobra pripomore že poznani sistem vektorskega nadzora sil (G-Vectoring Control), ki prilagaja motorni navor, da je vsako kolo optimalno obremenjeno. Zaradi tega je krmiljenje natančnejše, vodenje pa izboljšano. Pohvalo si obenem zasluži precej neposreden volan, ki ponuja dovolj povratnih informacij, nevtralna lega na cesti ter čvrsta karoserija, ki se v ovinkih nagiba zelo nezaznavno (le-ta je za 15% bolj vzvojno toga kot pri predhodniku). Po domače povedano – vožnja z Mazdinim CX-5 se izkaže za dovolj nenaporno in udobno, zaradi česar boste tudi po več urah na ovinkastem cestišču zlezli iz nje z vidnim nasmehom na ustih. Voznik ima namreč ves čas dober občutek za dogajanje pod kolesi, kar sicer ni ravno vrlina tovrstnih športno uporabnih vozil.

Vendar pa zna omenjena »konjeniška« filozofija vsaj malce razvodeneti, če pod motornim pokrovom ne brca zadostno število »konjev«. Spomnite se zgolj manjšega CX-30 s Skyactiv-G atmosferskim bencinskim agregatom (122 KM). Pri CX-5 verjetno tovrstnih skrbi ne bi smeli imeti, saj delujejo vsi motorji (vsaj na papirju) dovolj prepričljivo, pri čemer že najšibkejšemu dizlu ni moč očitati nič resnejšega. 2,2-litrski motor z nizkim kompresijskim razmerjem (14:1) je dovolj živahen v večini voznih režimov, zelo odziven že pri nizkih vrtljajih (najvišji navor pri 1.800 vrtljajih) ter vseskozi pohvalno zvočno decenten. Le varčen morda ni toliko, kot bi si kdo morda želel. Vsekakor pa velja omenjena motorizacija za nekakšno klasiko, po kateri sega velika večina kupcev.

Za prenos moči je tokrat skrbel odličen ročni menjalnik, ki navdušuje s športno kratkimi hodi med prestavami in ponuja celo rahle asociacije na »večno mladi« MX-5. Sam bi testnemu primerku vsekakor dodal še pogon AWD, ki sicer uporablja 27 različnih tipal, pa četudi iz CX-5 ne ustvari ultimativnega terenskega vozila (nenazadnje mu manjka že v osnovi zapora sredinskega diferenciala). Po drugi strani vsekakor zvišuje raven aktivne varnosti ter dodatno pripomore k izboljšanju vozne dinamike. Na malce bolj plundrastem klančku pa vas mimoidoči ne bodo gledali postrani, ko boste z izklopljeno medkolesno elektroniko poplesavali navkreber.

Proti vetru

Pri Mazdi smo v zadnjih časih vajeni, da v posameznih segmentih ne sledijo vsem najnovejšim modnim smernicam (prisilno polnjeni bencinski agregati, digitalizacija notranjosti), kar se zna izkazati tudi kot prednost. Tako njihovi avtomobili vsaj zaenkrat – hvala bogu – še niso postali televizorji na kolesih, temveč ohranjajo velik delež ergonomskih stikal, ki precej manj odvračajo pozornost s cestišča kot samo tapkanje po zaslonih. Pohvalno! Pri tem je daleč največ simpatij deležen vrtljiv vmesnik multimedije na sredinski konzoli, ki spominja na BMW-jev iDrive, s katerim se da upravljati skoraj miže. Okej, nekaj predhodne »statične« vaje je le potrebno, a se omenjena pogruntavščina izkaže v praksi za sila uporabno.

Počutje v notranjosti drugega najbolj imenitnega SUV v Mazdini ponudbi (preko luže je na voljo še večji CX-9) dodatno nadgrajuje soliden izbor materialov, ki je skoraj na nivoju »plemenitežev«, vzorna prostornost (tudi na zadnji klopi) ter prečiščen dizajn. Vseeno pa se še vedno najde nekaj prostora za izboljšave. Osrednji zaslon infozabavne enote bi lahko bil za odtenek večji, struktura menijev pa bi lahko bila intuitivnejša. Nekateri novejši Mazdini modeli (3, CX-30) se pri tem že ponašajo z boljšimi rešitvami, ki bi se lahko počasi preselile tudi v večjega brata.

Narekovanje trendov

Če so pri Mazdi pred približno dvajsetimi leti, ko je avtomobilski svet pričela agresivneje napadati športno uporabna moda, še dokaj sramežljivo sledili tovrstnim trendom, je dandanes že moč ugotoviti, da jih z nekaterimi novodobnimi modeli celo narekujejo. In če smo jih včasih označevali za dolgočasne in duhamorne, jih v teh časih nikakor ne moremo več.

Zadnja inkarnacija medlega Tributea spada v skupino najbolj prepričljivih primerkov svojega segmenta, v katerem sicer najdemo kar nekaj svetovnih prodajnih uspešnic (Toyota RAV4, Honda CR-V, Nissan X-Trail), in zna dodobra razveseliti voznikovo srce. Nenazadnje tudi z dovolj konkurenčno (akcijsko) ceno, ki na srečo še ni povsem poblaznela v višave, kot smo tega vajeni pri ostalih proizvajalcih.

Tekst in foto: Urban Acman.