Usedel sem se na metro in se od svojega hotela odpeljal proti nečemu, za kar sem domneval, da je mestno središče, spil kavo v eni od verižnih kavarn, nato pa sem se sprehodil do Buckinghamske palače. Ko sem doma pripovedoval, kako je bilo v Londonu, so se mi vsi smejali. Zabavalo jih je, da si je en antirojalist od celega Londona ogledal prav Buckinghamsko palačo.

A antirojalist jaz v resnici sploh nisem bil. Le fanatično sem verjel v enakost vseh ljudi, zato kraljem in kraljicam nisem priznaval nikakršne izjemnosti. Predvsem pa se mi je zdel njihov svet tako zelo oddaljen, da sem iskreno dvomil o njegovem obstoju. Vse tiste zgodbe o kraljici Elizabeti II., princesi Diani ali princu Charlesu so mi zvenele tako, kot bi mi kdo obnavljal zgodbo žajfaste TV-nadaljevanke. In morda sem se takrat odpravil do Buckinghamske palače le zato, da bi se prepričal, da je ta mogočna stavba zares tam, da ni le filmska kulisa.

Ko sem na Trgu svetega Petra v Vatikanu strmel v balkon, s katerega mašuje papež, sem, čeprav nevernik, začutil papeževo veličino in tudi resničnost sveta, ki mu prestoluje. Razumel sem namreč, da je ta svet nerazvozljivo prepleten z mojim. Ko pa sem hodil mimo Buckinghamske palače, nisem mogel razumeti, kdo so ljudje, ki se zbirajo in čakajo v upanju, da bodo ugledali kraljico. Ker je bila kraljica zame le del pravljičnega sveta, je bilo lahko njeno prikazovanje na balkonu le predstava. Ali povedano drugače: ženska v kraljevi obleki je bila lahko le igralka, ki bo po koncu predstave sestopila z odra, se preoblekla in zopet postala ena od nas.

Nekaj let pred mojim obiskom Londona je kraljica Elizabeta II. obiskala Slovenijo. Pri njenem pregledu častne čete na Brdu se je zgodil znameniti spodrsljaj našega predsednika Danila Türka, ki je kraljico zaustavil z rahlim prijemom za njen kraljevski komolec. Naši mediji so takrat tekmovali v tem, kdo bo bolj oštel predsednika, ki bi kot izkušen diplomat moral vedeti, da je vsakršno dotikanje kraljice po kraljevem protokolu strogo prepovedano. Mene pa je to, spomnim se, jezilo. To je bil le spontan, dobronameren dotik, saj je kraljica spregledala, da častna četa še ni pripravljena, in bi prekmalu zakorakala naprej. Naš predsednik jo je ustavil, kakor ustaviš nekoga, ki želi prehitro prečkati cesto. Vsaj tako sem dogodek videl sam, vendar pa ga nihče drug ni želel videti tako. Dotik kraljice so vsi do zadnjega videli s kraljičinimi očmi. Vsi so se torej strinjali, da ko se srečata kraljevski in naš svet, veljajo kraljevska in ne naša pravila.

Morda se je takrat prvič zgodilo, da nisem bil povsem ravnodušen do kraljice in njenega sveta. V meni se je prebudil nekakšen manjvrednostni kompleks in počutil sem se ponižanega, ker se kraljica sme dotakniti mojega predsednika, medtem ko se on ne sme dotakniti nje. En majhen del mene si je takrat iskreno želel, da bi lahko še sam zgrabil kraljico za njen levi komolec in dokazal sebi in svetu, da je prav tako neprijeten na dotik kot vsak drug komolec tega sveta.

A ti občutki so hitro splahneli in kraljico sem spet za vrsto let odmislil. Pravzaprav vse do takrat, ko sem si ob vnovičnem obisku Londona na West Endu ogledal predstavo The Audience. Oziroma Helen Mirren v vlogi kraljice. Helen sem želel videti na odru, zaradi nje sem bil pripravljen dve uri stati za zadnjimi sedeži v gledališču. In tisti večer je bila res kraljevska. Helenina kraljica je bila tako zmedeno mlado dekle, ki jo Winston Churchill pokroviteljsko poučuje osnov politike, kot naveličana starejša gospa, ki v Davidu Cameronu ne zmore prepoznati izzivom doraslega voditelja, predvsem pa je bila osamljena ženska, ki se je zbližala z laburističnim premierjem Haroldom Wilsonom, morda najbolj nearistokratskim britanskim voditeljem. In Helenina kraljica je zame vse do danes ostala edina kraljica, ki sem jo poznal. Elizabeti II. namreč Helen Mirren ni posodila le svojega obraza, marveč tudi svojo čuječnost, občutljivost in ranljivost. Ali je bila resnična Elizabeta II. prav takšna, kot je bila tisti večer Helen, ali pa je bila vendarle bolj toga in odmaknjena, me ni nikdar posebej zanimalo. Kraljica z gledališkega odra na West Endu mi je povsem zadoščala.

V poznejših letih sem začel redno zahajati v London in dvakrat sem tam preživel mesec dni, a se nisem nikdar več sprehodil do Buckinghamske palače. Nekoč smo sicer z otroki odšli tja, da bi si ogledali menjavo straž, a se nam zaradi gneče ni uspelo prebiti do palače. Sem pa počasi le začenjal razumeti britanski svet in vlogo kraljeve družine v njem.

Vsaj meni so se Britanci zdeli shizofreno raztrgani med neuresničljivo željo po večji družbeni enakosti in pridušenim hrepenenjem po hierarhično strožje urejenem svetu s kraljico na vrhu. Pri čemer je bila družbena enakost redkokje videti tako očitno spodletel projekt kot prav v Londonu, kraljeva družina pa je bila iz dneva v dan bolj podobna potujočemu gledališču kot resničnim vladarjem. Britanci so, vsaj videti je bilo tako, živeli med dvema fantazmama in se tolažili, da se v takšnih razmerah rojeva dober humor.

A takrat še nisem pretirano razmišljal o tisti drugi, s kraljevo družino povezani fantazmi, temveč sem se osredotočal na tisto, ki je bolela mene. Doma sem namreč vse bolj prepoznaval enake razpoke, ki sem jih videval v Londonu, še bolj pa na nekaterih drugih koncih sveta, kjer so bili ponekod svetovi revnih in bogatih ločeni kar z ograjami in bodečimi žicami. A tovrstne meje niso bile zame nič bolj boleče od tistih nevidnih, ki sem jih začel odkrivati tu, kjer smo bili pregovorno nekoč vsi enaki.

Seveda je socializem neslavno propadel, a vsaj še moja generacija, predvsem pa generacija mojih staršev je vendarle odraščala v svetu, v katerem med ljudmi ni bilo razlik. Vsaj jaz sem temu v svoji naivnosti verjel. Odraščali smo namreč v istih naseljih, hodili v iste šole, se vozili v podobnih avtomobilih, kupovali iste stvari v istih trgovinah, počitnikovali v istih krajih. In najsi nas je poznejše življenje še tako ločevalo, je med nami obstajala vez, ki je tudi globoko v kapitalizmu ljudi držala skupaj.

Moja otročja naivnost je seveda spregledala, da so že v poznem socializmu v družbi obstajale razlike, še bolj pa, da so vezi iz preteklosti krhke in da se s časom začnejo trgati. Lažen občutek enotnosti sveta je morda pri meni tako dolgo vztrajal tudi zato, ker sem z lahkoto prehajal med posameznimi svetovi, ker sem brez težav obiskoval in po obisku zapuščal svetove, v katere so bili drugi ujeti. In ko se mi je naposled začela razkrivati resnična, potemkinova narava mojega sveta, me je preplavil močan občutek poraženosti. Spoznanje, da enakosti že dolgo ni več in da sem vsa ta leta verjel v utvaro, je bilo spoznanje resnične izgube. Na neki način sem izgubil del sebe.

In prav nekako v tistem času je svet pred male ekrane prikovala poroka princa Williama in Kate Middleton, med katero me je spreletelo, da je ta svet v enaki meri včerajšnji kot moj, da vsi mi gledamo Potemkinovo vas, nekakšen voščen odlitek nekdanje podobe, ki ga kot kakšno izkopanino iz pradavnine kažejo množicam obiskovalcev. Ko so se namreč družbena omrežja z doslej nevideno hitrostjo polnila s fotografijami zadnjice Pippe Middleton, sem namreč spoznal, da niti moje prezirljivo, antirojalistično videnje ni moglo tako zelo karikirati tega sveta, kakor ga je lahko karikiral sodobni ceneni čas in da je ta kraljevo družino dejansko pretvoril v resničnostni šov, v katerem so kraljice, princi in kraljeviči na zahtevo množičnega občinstva dejansko le še igrali sami sebe.

In takrat sem se spomnil nedovoljenega dotika kraljičinega levega komolca in videl v njem dotik dveh razočaranj. Videl sem dotik dveh včerajšnjih, enako izginulih svetov. In nenadoma se mi je zasmilila kraljica Elizabeta II., ki je desetletja dolgo opazovala, kako se njen svet preobraža v lastno karikaturo. In začutil sem globoko spoštovanje do dostojanstva, s katerim je kraljica vse to spremljala.

Mi smo medtem klicali k revoluciji, glasno protestirali, kričali in psovali, mi se nikakor nismo mogli in tudi ne hoteli pomiriti s svojim porazom, ona pa je svojega sprejela mirno, kakor bi se vse, kar se ji je v njenem dolgem življenju zgodilo, odvijalo v skladu s kraljevim protokolom. Svoj poraz je kraljica Elizabeta II. sprejela tako, kot je takrat na Brdu sprejela dotik slovenskega predsednika. Kot da je ne bi zadržala človeška roka, marveč bi njen gib ustavil piš vetra.
In najbrž se je zato tudi meni naposled zazdelo, da gledam resnično kraljico.

Goran Vojnović (1980) je pisatelj in režiser, pa tudi scenarist in kolumnist. Za svoje romane je že trikrat prejel kresnika, nagrado za najboljši roman leta ter mnoge druge domače in tuje nagrade. Živi in dela v Ljubljani, še najraje pa odhaja iz Ljubljane in se vanjo vrača, posebej, če potuje na predstavitve svojih knjižnih prevodov. Večkrat je iz Ljubljane odšel v London in se iz Londona vrnil v Ljubljano, malce žalosten, ker v Ljubljani ni South Banka, Old Vica in stadiona Emirates, a vendar vesel, ker je London najbolj očarljiv takrat, ko ga po dolgem času zapuščaš, in je Ljubljana najprijetnejša takrat, ko se vanjo po dolgem času vračaš.