1. Komet hiti v oddaljeno Osončje

Komet, ki nas bo spet obiskal čez kakšnih šest tisočletij. Lepo je viden dvojni rep, en je iz prahu, drugi iz plinov. Foto: Zoran Vidrih
Komet, ki nas bo spet obiskal čez kakšnih šest tisočletij. Lepo je viden dvojni rep, en je iz prahu, drugi iz plinov. Foto: Zoran Vidrih

Minil je dober mesec, v katerem smo lahko s prostimi očmi opazovali komet C/2020 F3 Neowise. Nič več, hitro se oddaljuje od Zemlje globokemu Osončju naproti in temni. A nič ne de, za zdaj je še dostopen z daljnogledom, s teleskopom pa bo še lep čas.

V minulem tednu ste bralci MMC-ja poslali lep, obsežen nabor fotografij repatice. Fotografije so v galeriji spodaj razvrščene po datumu nastanka; v kolikor ni naveden datumu prispelega sporočila. Dve galeriji sta se nabrali v prejšnjih tednih (prva in druga), posnetke se najde tudi na forumu Vesolje.net in spletni strani opazovalnice Črni vrh.

Morebitne ta teden prispele fotografije bomo objavili v galeriji prihodnji konec tedna (na aljosa.masten@rtvslo.si).


2. Izstrelitev nekoč slavne, zdaj poslavljajoče se rakete

Foto: Roskozmos
Foto: Roskozmos

V četrtek ob 23.25 po našem času so Rusi z Bajkonurja (Kazahstan) izstrelili raketo Proton-M z vrhnjo stopnjo Briz-M (oboje Kruničev), z njo pa dva komunikacijska satelita Ekspress pod serijsko število 80 in 103.

Video: Posnetek izstrelitve

Foto: Roskozmos
Foto: Roskozmos

To je bil najbrž edini letošnji polet Protona-M, nekoč enega najmočnejših igralcev na trgu pridobitnih izstrelitev. Cenovni pritisk konkurence in tudi zahodne sankcije so raketo pritisnili na rob, poleg tega je v Kazahstanu ne marajo zaradi strupenih pogonskih sredstev. V načrtu je še prgišče izstrelitev v naslednjih letih. Ruska vesoljska korporacija Roskozmos jo namerava upokojiti in zamenjati z Angaro 5.

Proton-M v nižjo orbito Zemlje zmore 23 ton, kar je primerljivo z Ariane 5 in Falconom 9. Poletel je kar 109-krat, od tega 98-krat uspešno, nazadnje decembra lani (poglavje 3).


3. Še en uspešen dolgi pohod

Ariane 5 s težavami

Prva izstrelitev Ariane 5 po pol leta je prestavljena. Evropska raketa bi morala s Francoske Gvajane poleteti v petek zvečer. Toda inženirji so naleteli na "nepričakovano obnašanje" senzorja v rezervoarju tekočega vodika. Preiskava poteka. V tovoru sta sicer dva komunikacijska satelita in en "orbitalni mehanik", MEV, ki je namenjen podaljševanju življenjske dobe večjih satelitov. Več o slednjem v poglavju 4.

Prejšnjo soboto ob 5.13 po našem času je izstrelišča Taiyuan poletela kitajska raketa Dolgi pohod-4B. V polarno orbito na višini 500 kilometrov je ponesla satelit Ziyuan III 03, namenjen opazovanju Zemlje, piše kitajska tiskovna agencija Šinhua. Ziyuan III 03 bo opravljal visokoločljivostna opazovanja površja v 3D tehniki in več delih spektra elektromagnetnega valovanja. Stranski tovor sta bila manjša satelita, prvi za iskanje temne snovi, drugi za komercialno komunikacijo.

Dolgi pohod-4B je 44 metrov visoka in 3 metre široka raketa, ki v nižjo Zemljino tirnico zmore 4 tone tovora. Poletela je 37-krat, le enkrat neuspešno. Nazadnje je kvišku švignila decembra lani (poglavje 5), ko so dostavili etiopski satelit.

Raketna družina Dolgi pohod je doslej naštela 341 izstrelitev.


4. Kmalu poskok prototipa Starshipa

"Silos" je za nekaj sekund zagorel in ostal cel. Foto: SpaceX

Ameriško podjetje SpaceX je v petek opravilo statični prižig prototipa vesoljske ladje Starship pod serijsko številko SN5.

Prototip, ki izgleda kot ogromen jekleni silos, je na kratko prižgal svoj motor Raptor in tako dokazal, da je pripravljen na prvi poskusni polet.

Prvi mož podjetja Elon Musk je na Twitterju nakazal, da bi se polet, pravzaprav "skok" do višine 150 metrov in varen pristanek, zgodil že naslednji teden.

Praktično vsi dozdajšnji prototipi so podlegli ali testu odpornosti na pritisk ali med prižigom motorja. Zadnji, SN4, je spektakularno eksplodiral maja (poglavje 1).

Doslej je poletel samo prvi prototip, nazvan Starhopper, in bil takoj upokojen (poglavje 1).

SpaceX ubira neobičajno razvojno pot s serijsko proizvodnjo prototipov in sprotnim odpravljanjem napak, s čimer si kupuje čas, a obenem tvega.

Končna inačica Starshipa bo opremljena s šestimi Raptorji in posajena na raketo Super Heavy z 31 Raptorji. V podjetju upajo na prvi polet že prihodnje leto. Dolgoročno jo želijo uporabljati za hitra potovanja na druge konce Zemlje, dostavo ducatov ljudi na druga nebesna telesa, začenši z Luno (Nasa je že vložila nekaj sredstev, poglavje 1) in na Mars.


5. Še zadnja letošnja misija na Mars izstreljena

Raketa Atlas V z dvema motorjema RD-180 in štirimi stranskimi potisniki na trdo gorivo. Foto: Nasa/Joel Kowsky
Raketa Atlas V z dvema motorjema RD-180 in štirimi stranskimi potisniki na trdo gorivo. Foto: Nasa/Joel Kowsky

V četrtek ob 13.50 po našem času so Američani izstrelili odpravo Mars 2020, ki vključuje rover Perseverance in helikopterček Ingenuity. Raketa Atlas V (ULA) z ruskimi motorji RD-180 je svoje delo opravila z odliko in vesoljsko plovilo poslala Marsu naproti.

Video: Posnetek izstrelitve

Kmalu so se sicer pojavile težave, plovilo je vstopilo v t. i. varni način delovanja, saj je zaznalo občutno nenavadnost. Plovilo se je očitno na senčni strani Zemlje prekomerno ohladilo. Zdaj je sicer že lep čas na Soncu, temperatura se je vrnila v normalen razpon, prav tako delovanje.

Potovanje do Marsa bo trajalo slabih sedem mesecev, pristanek sledi februarja 2021. Rover bo iskal neposredne ostanke morebitnega življenja, vrtal v tla, vanje gledal z radarjem, opravljal kemične analize okolice in pripravil predvidoma 31 vzorcev, ki naj bi jih z odpravo Mars Sample Return (Nasa in Esa) predvidoma leta 2031 poslali na Zemljo. Dvokilogramski vijakar Ingenuity pa bo poskušal opraviti prvi vzgonski polet po ozračju katerega koli drugega planeta v zgodovini. Misija ima tudi element priprave na prihod človeka, saj proučuje vremenske in sevanjske razmere, s katerimi se bodo soočali kolonisti, jim izpostavlja pet vzorcev materiala bodočih skafandrov in testira napravo za proizvodnjo kisika iz ogljikovega dioksida.

Rover bo pristal v 50-kilometrskem kraterju Jezero. Nemški institut DLR je objavil simuliran prelet čezenj. Izdelal ga je iz meritev starega evropskega orbiterja Mars Express (2003), ki je opremljen s stereoskopsko kamero.

Prejšnji teden sta bili izstreljeni še dve marsovski odpravi, arabsko Marsovsko upanje in kitajski Tianven-1. S tem se končuje tokratno časovno okno za izstrelitve proti Marsu. Naslednje odprave lahko pričakujemo leta 2022, med drugim evropsko-ruski ExoMars z roverjem Rosalind Franklin.


6. Znane prve podrobnosti za odpravo Mars Sample Return

Foto: Esa
Foto: Esa

Temelje za zgoraj omenjeno odpravo Mars Sample Return so že začeli postavljati. Nasa in Esa sta na torkovi novinarski konferenci razgrnila nekaj podrobnosti.

Video: Posnetek novinarske konference

Celotna odprava do Marsa in nazaj bo agenciji stala najmanj štiri milijarde evrov. Šest milijard, če vključimo še rover Perseverance, so povedali. Cena bo ključna. Misija namreč ni zabetonirana, temveč zgolj načrtovana, in vprašanje je, ali se bo politika podpisala pod tako debel račun.

Kako naj bi vse skupaj izgledalo? Precej zapleteno.

Evropski Earth Return Orbiter bo ogromna, masivna naprava. Foto: Esa/ATG Medialab
Evropski Earth Return Orbiter bo ogromna, masivna naprava. Foto: Esa/ATG Medialab

Prvi del bo opravil rover Perseverance, ko bo zbral 31 vzorcev, jih zapečatil v vsebnike in razprostrl po kraterju Jezero. Nasa bo nato tja poslala misijo Sample Retrieval Lander. Iz njega bo prilezel majhno, a relativno hitro vozilce Sample Fetch Rover, ki ga bo izdelala Esa.

Earth Return Orbiter v kosih. Levo je element s kemičnim pogonom, ki bo plovilo ob prihodu k Marsu ustavil in ga vtiril v orbitom, nakar se ga bodo znebili. Spodaj je
Earth Return Orbiter v kosih. Levo je element s kemičnim pogonom, ki bo plovilo ob prihodu k Marsu ustavil in ga vtiril v orbitom, nakar se ga bodo znebili. Spodaj je "žoga" z marsovskimi vzorci, ki jo bo plovilo poskušalo uloviti v tulec, viden na spodnji strani sonde. Skrajno desno je kapsula s toplotnim ščitom, ki bo odvržena na Zemljo. Veliko postopkov, marsikaj lahko gre narobe. Foto: Esa/ATG Medialab

Roverček bo vsebnike nabral in jih zadegal v pristajalni modul. Slednji bo opremljen s trimetrsko raketo Mars Ascent Vehicle, ki bo vse skupaj ponesla v orbito Marsa v obliki žoge. Tam bo čakalo ogromno vesoljsko plovilo Earth Return Orbiter evropske izdelave, ki bo žogo ulovilo v posebno cev in preneslo v tovorno kapsulo, jo poneslo k Zemlji in jo odvrglo proti tlom. Veliko elementov, visoka kompleksnost, visoko tveganje, da gre kaj narobe, in težek račun. A če jim bo uspelo, bomo dobili prve pristne vzorce sosednjega planeta, ki ga je človeštvo milijone let zgolj gledalo. Do obisti jih bodo lahko preučili v zemeljskih laboratorijih, ki jim nobena sonda ni kos.

Direktor robotskega in človeškega raziskovanja vesolja pri Esi David Parker je na konferenci razkril, da bo agencija izdelavo Earth Return Orbiterja predvidoma podelilo francoskemu podjetju Airbus v sodelovanju z italijanskim Thales Alenia. To je s tvitom potrdil direktor Airbusovega vesoljskega oddelka Dirk Hoke.

Parker je razgrnil tudi nekaj uvodnih tehničnih podrobnosti vesoljskega plovila. Njegova masa bo znašala 6,5 tone. Opremljeno bo s kar 35 metrov dolgimi paneli sončnih celic. Slednje so potrebe za električen pogon (ionski motor), dovolj močan, da bo lahko nižal ter dvigal tirnico okoli Marsa, naposled pa ubežal težnosti planeta in se odpravil Zemlji naproti.

Rover bo koristil kopico tehnologij, ki so jih razvili za rover Rosalind Franklin, le da bo polovico lažji.

Esa je za uvodni razvoj koncepta doslej navrgla 200 milijonov evrov, skupno naj bi jih najmanj 1,5 milijarde.

Izstrelitev je predvidena za leto 2026.

Video 1: Ponazoritev odprave

Video 2: Predstavitev načrtovanega roverja

Video 3: Načrtovani vsebniki

Pridobitev vzorcev Marsa je bila predvidena že v misiji ExoMars, a se je ob visokih stroških Nasa tedaj, na začetku prejšnjega desetletja, umaknila.


7. FOTO: Vesoljski metulj

Najbolj natančna fotografija te meglice doslej, pravijo na Evropskem južnem observatoriju. Foto: ESO
Najbolj natančna fotografija te meglice doslej, pravijo na Evropskem južnem observatoriju. Foto: ESO
Lepše za oči

Teleskop Antu na Evropskem južnem observatoriju je posnel fotografijo planetarne meglice NGC 2899, ki spominja na vesoljskega metulja.

NGC 2899 se nahaja še v domači Galaksiji, med 3000 in 6500 svetlobnimi leti stran v ozvezdju Jadra.

Je struktura iz plinov in prahu, velika približno štiri svetlobna leta. V njenih nedrjih se skrivata dve zvezdi. Ena je dosegla konec svoje "življenjske" poti in pri tem odvrgla svoje zunanje plasti, ki so se razširile v nam vidni oblak. Druga zvezda pa še vedno sveti in oblak segreva vse do 10.000 stopinj Celzija, zato sveti modro in rdeče.

Prav par matičnih zvezd naj bi bil odgovoren za neobičajno bipolarno simetrično obliko meglice. Takšne oblike naj bi bila le kakšna desetina planetarnih meglic, navaja ESO.

Še nekaj informacij o meglici na Portalu v vesolje.

Ime planetarna meglica je zavajajoče, saj nima nobenega opravka s planeti. Pred stoletjem so se astronomom zdele podobne planetom plinskih velikanov, naziv pa se je prijel.

Video: Navidezno potovanje do NGC 2899

Video 2: ESO-v pojasnilnik


8. SKOK V ZGODOVINO: Posneta skoraj celotna Luna

Foto: Nasa
Foto: Nasa
Tako si sondu Lunar Orbiter 5 pri Mesecu predstavlja umetnik. Foto: Nasa
Tako si sondu Lunar Orbiter 5 pri Mesecu predstavlja umetnik. Foto: Nasa

1. avgusta 1967 je s Cape Canaverala na raketi Atlas-Agena poletela sonda Lunar Orbiter 5. Dva dni kasneje vstopila v tirnico okoli Meseca, veliko 200 krat 600 kilometrov, in jo počasi ožala. Njen poglavitni namen je bil do obisti fotografirati površje Lune. Posnetke je Nasa potrebovala, da je lahko izbrala mesto pristanka astronavtov. Sonda je uspela izgotoviti 212 fotografij – na stari film – in jih poslati na Zemljo. Lunar Orbiter 5 je bil zadnji v seriji sond, s katero so pokrili kar 99 odstotkov površja do ločljivosti dva metra. V Mesec je treščil leta 1968.

Video: Medijsko poročilo o fotografijah Lunar Orbiterja 5

Video 2: Izsek iz Nasinega dokumentarca o Lunar Orbiterjih