Svet se ni začel z nami

Prejšnji teden je bila na novogoriškem odru premiera Shakespearove komedije Mnogo hrupa za nič v režiji Ivane Djilas, ki je tudi tokrat ustvarila očarljiv glasbeno-gledališki spektakel. Celoten pogovor z režiserko je objavljen v gledališkem listu.

… Shakespeare? Kolikokrat si ga do zdaj postavljala na oder?

“Nikoli. Mnogo hrupa za nič je moj prvi Shakespeare.”

Zakaj? Kako to?

“Moj intimni razlog je, da je ta besedila pisal moški v svetu, ki je bil izrazito patriarhalen. Igrali so - tako moške kot ženske like - izključno moški in v občinstvu so bili izključno moški, ampak reveži. V gledališču Globe Shakespeara niso gledali kralji in kraljice. Če so ga ti hoteli gledati, so si ga pripeljali na dvor, na svojo stran reke. Na nasprotni strani Temze pa so bile doma kurbe, alkohol, kocka in gledališče - moški svet, v katerem se moški z moškimi pogovarjajo o ženskah. In posledica je, da je v njegovih tekstih, tudi v Mnogo hrupa za nič, z današnjega vidika veliko stvari spornih in v tem smislu predstavljajo velik izziv. Recimo, kaj storiti s poroko na koncu skoraj vsake komedije, s poroko, ki je ultimativna ureditev sveta? Kako dandanes gledati na to? Kako naj se obnašam do ženskih likov, do teh nedolžnih devic, ki umrejo od hudega, če se jih zavrže.”

“Svet se spreminja in težava je, da klasični teksti ponujajo arhetipe in stereotipe, ki jih nočemo več ohranjati. Mogoče laže razložim na primeru otroške literature. Če ne narediš resne refleksije časa, v katerem so mnoge klasične otroške pravljice nastale oziroma bile zapisane, potem ponavljaš vzorce patriarhalne družbe, ki so preživeti. Ne smeš se ne ukvarjati s tem in reči, to so pač klasiki.”

Ivana Djilas

režiserka

To je intimni razlog. Kaj pa … ?

“Ja, to je intimni razlog. Drugi razlog pa je še intimnejši in precej bolj preprost. Nihče mi ni nikoli ponudil, da bi delala Shakespeara. In jaz ga nikoli nikomur nisem predlagala (smeh). Sprašujem se: smo mogoče režiserke abonirane na sodobne tekste, medtem ko naj veliko klasiko režirajo moški kolegi? Ali pa sem iz strahu izvajala nekakšno samocenzuro?”

To je zanimivo vprašanje. Če gledava širše, ne samo Shakespeara - kako se lotiti kanoniziranih besedil, ki imajo neizmerno bogato zgodovino uprizoritev, preobrazb ter takšnih in drugačnih postavitev? Kako pristopiti k teži klasike?

“Sodoben tekst izhaja iz refleksije tega, kar v tem trenutku živimo, klasiki pa imajo nekaj, kar v današnjem hitrem svetu nujno potrebujemo: zavedanje, da se svet ni začel z nami. In to je super, dragoceno. Svet pa se spreminja in težava je, da klasični teksti ponujajo arhetipe in stereotipe, ki jih nočemo več ohranjati. Mogoče laže razložim na primeru otroške literature. Če ne narediš resne refleksije časa, v katerem so mnoge klasične otroške pravljice nastale oziroma bile zapisane, potem ponavljaš vzorce patriarhalne družbe, ki so preživeti. Ne smeš se ne ukvarjati s tem in reči, to so pač klasiki.”

S temi vprašanji se v svojem besedilu v gledališkem listu ukvarja tudi Marko Bratuš, dramaturg predstave. Eden izmed načinov, na katerega ste se lotili stereotipov in iz njih izhajajočih spolnih vlog, je ta, da ste spole “pomešali” - ženske so prevzele določene vloge, ki so v izvirniku namenjene moškim.

“V Mnogo hrupa za nič se moški vrnejo iz vojne - s tem se vse začne. Kot da se je svet med vojno ustavil, kot da se ni dogajalo nič, kot da so ženske zamrznjene stale pri miru in oživele šele takrat, ko so se vrnili moški. Kaj pa če začnemo v situaciji, ko se moški vrnejo in jih doma pričakajo aktivne ženske v hlačah? To je bila naša startna pozicija. Potem smo hitro ugotovili, da nihče od nas, ustvarjalk in ustvarjalcev, ne verjame v svet 'moški proti ženskam'. Da pa postajamo v teh odnosih in predvsem v približevanjih drug drugemu vedno bolj štorasti. Koliko napora, razmisleka, starih in novih omejitev, pravil, mnenj … koliko hrupa za nič. Tu se začne komedija približevanja. Kaj je rekel? Kaj je mislila? Kaj v resnici hoče? Vse te negotovosti in nejasnosti obstajajo že od nekdaj, danes so samo še bolj zaostrene. V vsakem primeru je vedno veliko veliko hrupa, preden se končno zmenimo, da ne moremo drugi brez drugih. In v bistvu sploh ni pomembno, v kateri kombinaciji.”

Ampak ne glede na vse to imamo na koncu muziko in poroko in srečni konec. Zakaj nikoli ne izvemo, kaj se zgodi po tem?

“Ker je to en trenutek in poroka je njegov simbol, v katerem se nam zdi, da smo uspeli urediti svet. Za trenutek smo ga uredili, potem pa … nova runda.”

Nova runda. Pa naj bo naslednje vprašanje eno tistih, ki se pojavljajo vedno znova. Na kakšen način naj bo gledališče danes subverzivno, prodorno, pogumno?

“Mislim, da v načinih pripovedovanja. Sprašujem pa se, če gledališče mora biti subverzivno? Ja, to je ena od njegovih razsežnosti. A po mojem gledališče zadovoljuje več naših potreb. Ena od njih je, imenujva to spreminjanje sveta, izumljanje novega, družbeno politična kritičnost in angažiranost. A tu so tudi čustvene potrebe, potrebujemo prostor, v katerem bomo svoja čustva prepoznavali, podoživljali in delili. V hitrem in ciljno naravnanem svetu imamo potrebo po intimnosti z drugimi ljudmi, po skupnosti. Mislim, da je zdravo, da se usedemo v nek prostor, zaprejo se vrata, nastopi mir (brez telefonov in vesoljnih povezav) in lahko se nekaj zgodi. Gledališče ni prostor za demonstracije, za demonstracije je ulica. Gledališče je prostor, v katerem skupaj čustvujemo ali razmišljamo o določenih temah ali pa se celo - ne vem, zakaj bi bila to sramota - sprostimo in zabavamo. Mislim, da je v tem trenutku najbolj subverzivno vzeti si čas. V zadnjih letih imajo predstave tendenco, da trajajo, dejansko zahtevajo, da človek sede in si vzame dve, tri, pet ur časa. Nezaslišano dolgo v primerjavi z dvajsetimi sekundami TikToka, dvema minutama in pol glasbenega komada, štirimi minutami najdaljše novice na televiziji in štiridesetimi minutami enega dela serije. In glede na odziv ljudi, ki prihajajo v gledališče, to potrebo očitno imamo. Čas in govorica. Če se vrnem k Shakespearu. Mnogo hrupa za nič je izrazito besedna komedija. Vajeni smo akcije in podob, slik, ki se ves čas menjajo, tu pa imamo predvsem kopico briljantnih besednih dvobojev. Moram omeniti odličen in duhovit nov prevod Srečka Fišerja. Tak prevod res ni majhna stvar. Kako dober je, se vidi že na vajah, saj si igralke in igralci hitro zapomnijo tekst. Ko je jezik dober, se to zgodi mimogrede.”

Če za konec razširiva pogovor še na tvoje siceršnje delo. Kot pisateljica, esejistka in kolumnistka ogromno pišeš o svojem osebnem, družinskem življenju. Na neki način je tvoje intimno življenje vzorčni primer, s katerim meriš utrip družbe in časa. Koliko tvoje intime je na odru, ko si v vlogi režiserke?

“Na vajah veliko, igralci izvejo 'svašta'. Ampak na odru, v predstavi besede niso moje. In v procesu sodeluje veliko ljudi in vsi prinesejo svoje male intime, ki se potem prepletejo. Kar pa se mojega pisanja tiče: ves čas pravim, da pišem melodrame v političnem kontekstu, saj so melodrame osebne zgodbe, ki v resnici govorijo o družbi in času. Ker ne znam drugače, pišem zgodbe iz svoje bližine in skozi njih govorim o družbi. Ko bom velika in ko se bom naučila, bom pisala zgodbe drugih in zgodbe izmišljenih ljudi. Moja sreča je, da je v tem trenutku ta pristop moderen, ta intimno-dokumentaren način pisanja. Rečejo mu stvarna literatura. To lahko pišem, dokler se ne naučim drugače (smeh).”

---