V spomin Valentinu Kokalju, 12. del

Teta in njen mož sta Albinco Kokalj Mihelič vzgajala, kakor bi bila njuna lastna hči, tudi imenovala ju je ata in mama. O njenih pravih starših pa v družini niso govorili, o njih so ji le malo povedali šele takrat, ko je začela hoditi v šolo in se je morala tam tudi sama predstaviti (imela pa je drugačen priimek kot drugi družinski člani). Gospod Šiling jo je tudi odpeljal na Visoko, da je videla svojo rojstno hišo. Spoznanje svojih pravih korenin pa k sreči takrat ni posebno pretreslo in spremenilo njenega življenja. Po njenih sedanjih razmišljanjih in spominih na ta čas lahko zapišemo, da je preživela kar lepo in brezskrbno mladost. Družina je bila premožna in v materialnem smislu ji ni manjkalo ničesar. Imela je prijateljice, obiskovala je glasbeno šolo, v prostem času je hodila v kino in kasneje ob nedeljah popoldne tudi plesat v Stražišče. Takšno je bilo pač življenje mladih v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi vsakodnevno redno šolo je imela rada. V Kranju je obiskovala (po tedanjem sistemu) najprej štiriletno osnovno šolo, nato je nadaljevala šolanje na gimnaziji, po petem letniku pa se je vpisala v ekonomsko šolo, ki so jo takrat šele ustanovili, in jo tudi uspešno zaključila. Za nekaj mesecev je nato odšla še v London, da je še izpopolnila svoje znanje angleščine, kar ji je na poznejših delovnih mestih (ob poslovanju in dopisovanju s tujimi partnerji) zelo koristilo. Kot štipendistka kranjske občine je svojo prvo zaposlitev dobila na mestni občini v Kranju. In na svojem prvem delovnem mestu je spoznala tudi svojega bodočega moža Jožeta Miheliča (ki je bil en mandat tudi župan kranjske občine). Poročila sta se in se kmalu zatem preselila v Ljubljano, kjer se je Albinca zaposlila v ljubljanski Iskri. Leta 1967 se jima je rodil sin Primož. A ker je imel sin v svojih prvih letih hudo astmo in je bil zelo pogosto bolan, se je družina že leta 1970 preselila v Koper, kjer Albinca živi še zdaj. Prva leta je zaradi otrokove bolezni ostala doma, ko pa je sin premagal bolezen in odšel v šolo, se je v Kopru ponovno zaposlila – najprej v tovarni Tomos, zadnjih 14 let pred upokojitvijo pa je delala kot uslužbenka na banki. Pravi, da je bila njena poklicna pot lepa in zanimiva, a najpomembnejša stvar in največja sreča v njenem življenju je bila zanjo – in še vedno je – njena družina: mož, sin, snaha in vnuka. Družini je vedno posvečala največjo skrb in vso svojo ljubezen. Čeprav po moževi smrti v nekdanjem skupnem družinskem stanovanju že dobri dve desetletji živi sama (sin si je ustvaril dom in družino na drugem koncu Slovenije), pa se ne počuti ne samo ne osamljeno, saj sin, snaha in oba vnuka kljub oddaljenosti ves čas lepo skrbijo zanjo. Imajo vsakodnevne stike po telefonu ali računalniku, pogosto pa jo tudi obiščejo in največje praznike vedno preživljajo skupaj. Ima pa tudi nekaj dobrih prijateljic, s katerimi se pogosto pogovarja po telefonu, ne le v Kopru, temveč (kakor smo ugotovili tudi mi) tudi še v Kranju in na Suhi pri Predosljah, kjer je bil doma njen oče in kjer je pokopana njena mama. Njen grob je v še nedavni preteklosti redno obiskovala, zdaj pa zanj skrbi njena daljna sorodnica Dragica. Še vedno tudi veliko bere in hodi v knjižnico, najraje pa rešuje križanke, za kar je prejela že veliko nagrad in medalj, ki nama jih je tudi ponosno pokazala. Ni ji dolgčas, želi si le to, da bi lahko še čim dlje živela v mestu, v katerem je bila, kakor je dejala ob koncu našega pogovora, v življenju najbolj srečna.

Čeprav se je življenje Albince Kokalj Mihelič, rojene leta 1939 pri Zormanovih na Visokem, že v najnežnejšem otroštvu hudo zapletlo, saj je že pri rosnih štirih letih postala brezdomka in sirota brez obeh staršev, pa se je njena življenjska pot nadaljevala v mnogo svetlejši in srečnejši smeri. In vse življenje je bila zato hvaležna svojim krušnim staršem, da so jo rešili pred izselitvijo v Nemčijo in najverjetnejšo izročitvijo v posvojitev neznani, tuji družini. Le kaj bi se v tem primeru potem zgodilo z njo in kje bi ostala, ne da bi sploh vedela, kdo in čigava v resnici je? Tako pa si je lahko ustvarila dom in družino na domači, slovenski zemlji. In v materialnem pogledu ji ni manjkalo ničesar.