Umetnik, ki je prebegnil v New York, je konec dočakal v revščini, njegovo delo pa je utonilo v pozabo.

Max Oppenheimer, Portret Egona Schieleja, 1910, olje na platnu, 46 × 44 cm. Wien MuseumFoto: Wien Museum/Foto Birgit und Peter Kainz
Max Oppenheimer, Portret Egona Schieleja, 1910, olje na platnu, 46 × 44 cm. Wien MuseumFoto: Wien Museum/Foto Birgit und Peter Kainz

Slikarjeva dela predstavljajo v Leopoldovem muzeju na Dunaju, kjer bodo pod naslovom Max Oppenheimer. Ekspresionistični pionir na ogled do 25. februarja prihodnje leto.

Max Oppenheimer (1885–1954) je bil pomembna osebnost v plodovitem kulturnem prizorišču Dunaja, pa tudi Berlina in Züricha. Imel je ugleden položaj znotraj umetniške elite, ki jo je portretiral, na primer Sigmunda Freuda, Arnolda Schönberga in Thomasa Manna. Najprej je študiral na dunajski Akademiji lepih umetnosti, pozneje pa v Pragi.

Max Oppenheimer, Simson, 1911, olje na platnu, 162 × 130,5 cm, zasebna zbirka. Leopold Museum, Dunaj/Foto: Lisa Rastl
Max Oppenheimer, Simson, 1911, olje na platnu, 162 × 130,5 cm, zasebna zbirka. Leopold Museum, Dunaj/Foto: Lisa Rastl

Sodeloval je na pomembni razstavi Kunsthaus Wien leta 1908 in leto pozneje pa Internationale Kunstschau Wien 1909, kjer se je srečal z Oskarjem Kokoschko, Egonom Shielejem in Albertom Parisom Güterslohom.

Skupen atelje in ideje
S pet let mlajšim Schielejem si je delil atelje, vendar ne le delovnega prostora – slikarja sta si delila tudi modele, delovni material in slikarske ideje. Oba sta v ekspresivni maniri slikala prepoznavne skrivenčene dlani. Oppenheimer se je zgledoval tudi po starih mojstrih, kot je Rembrandt – navduševali so ga predvsem njegovi portreti. Oppenheimerjeve verske slike, ki jih zapolnjujejo goli moški, pa odražajo vznesenega duha poznorenesančnega slikarja El Greca. Med okoli 170 deli, ki so na ogled na razstavi na Dunaju, je veliko slik glasbenikov in koncertov.

Da je judovski avantgardistični umetnik skoraj utonil v pozabo, je povezano z vzponom nacizma. Njegova dela so zasegali in plenili, zbiratelje njegove umetnosti, ki so bili večkrat judovskega rodu, preganjali in morili. Leta 1938 je Oppenheimerju uspelo pobegniti najprej v Švico, potem pa v New York, kjer je leta 1954 umrl v revščini.