Luka Dončić
Druga kariera
Nedelja, 10. 3. 2024, 12.00
1 mesec, 2 tedna
Druga kariera (351.): Saša Dončić
Saša Dončić in njegova življenjska ljubezen #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
Saša Dončić je dodobra vpet v drugi karier in opravlja več funkcij hkrati.
Nekdanji košarkar Saša Dončić in oče zvezdnika svetovnega formata Luke Dončića ni končal svoje košarkarske zgodbe na parketu. Košarka je osrednja nit tudi v drugi karieri. Njegova strast do košarke ga je pripeljala do novih izzivov in priložnosti, ki jih aktivno uresničuje. Razpet je na različne konce in lahko bi rekli, da ima kakšen dan zanj tudi premalo ur. Po novem je prav tako vpet v moški del slovenskih reprezentanc pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije in že je naredil prve korake. Veseli se tudi tistih, ki jih bo naredila njegova vnukinja Gabriela, zaradi katere se dedek Saša zelo razneži. Razumljivo je beseda nanesla tudi na košarkarsko udejstvovanje sina Luke, za katerega kot večni optimist verjame, da mu bo slej kot prej uspel narediti veliki met v ligi NBA in bo osvojil šampionski prstan. "Morda že letos. Ekipa ima potencial, da doseže velike stvari tudi letos," pravi Dončić, ki je v pogovoru za Sportal, kot je to zanj v navadi, odprto odgovarjal na vprašanja z različnih področij.
Saša, praktično vedno, ko sva se dogovarjala za intervju, ste bili zasedeni z delom ali pa ste bili pri sinu Luki v ZDA. Mož s polnim urnikom v drugi karieri torej.
Sodelujem z Areno Sport, ukvarjam se z Ilirijo in po novem še s Košarkarsko zvezo Slovenije. V drugi karieri sem aktiven. Veliko različnih stvari sem poskusil takoj po karieri, da sem se preživljal. Na koncu se vrneš k tistemu, čemur si posvečal največ pozornosti in kar si najbolje znal. To je košarka.
Saša Dončić o vnukinji, hčerki in potrebni energiji
Pred dobrim letom ste v intervjuju za Sportal že dejali, da ste takoj po koncu košarkarske kariere vozili tudi taksi en mesec, ker ste potrebovali zaslužek. Ni bilo vse lahko?
Vsak začetek je težak. Ko se konča igralska kariera, prehod ni lahek. Tudi sam sem mislil, da je lažje. Šport je isti, vendar so druge dimenzije. Drugačni pogledi, razmišljanja, dinamika dela. Enostavno sem šel preveč ležerno v to. Hitro sem videl, da ni tako.
Po koncu kariere je bil tudi trener.
Redki v svojem življenju počnejo, kar jim je kot hobi in so zraven plačani.
Bi popravil tukaj. Košarka meni ni bila hobi. Bila je moja služba. Bil sem profesionalni igralec. Tudi to, kar zdaj počnem, zahteva prisotnost. Bolj mentalni pristop. Dosegljiv moraš biti 24 ur na dan. Vseskozi moraš imeti stik z upravo, igralci ... Mentalno je bolj obremenjujoče. Ampak če delaš nekaj z ljubeznijo, in košarka je moja življenjska ljubezen, je lažje.
Kako vam uspeva vse skupaj združevati, kar počnete?
Pridejo trenutki, ko si 24 ur na dan aktiven. Vse je odvisno. Prilagajanje je. Ni določenega urnika. So prestopni roki, uradne tekme, pogovori, vendar vseskozi prihaja kaj vmes. Dolgčas nikoli ni.
Na Košarkarski zvezi Slovenije ima po novem funkcijo športnega direktorja moških reprezentanc.
Kakšne zadolžitve imate na Košarkarski zvezi Slovenije (KZS), kjer so se vam prav tako odprla vrata?
Vidim se predvsem v tem, da poskušam skrbeti za moški del selekcij. Vseeno mislim, da je treba držati kontinuiteto. Da se več pozornosti posveti mlajšim selekcijam. Se je že zdaj, da ne bo pomote. Poskušal bom s svojo idejo, ki jo imam v glavi. Odvisno je tudi od financ. Moja vloga je prav tako komunikacija med selektorji, igralci, sponzorji, upravo. Nekakšna povezava med vsemi.
Ste bolj osredotočeni na člansko košarkarsko reprezentanco, ki jo letos čakajo kvalifikacije za olimpijske igre v Atenah?
V članski so stvari zelo dobro uigrane. Tudi v mladinskih so. Gledam v smislu, da bi se dalo dodati kakšno dodano vrednost. Članska ekipa je reklama za vse skupaj. Ko imajo člani rezultate, evforija zraste. Ko ni rezultatov, fokus odide. Najbolj pomembna je članska, vendar je treba zelo skrbeti za mlajše košarkarje, ki nato vstopajo v članski pogon.
Na Areni Sport opravlja tudi funkcijo strokovnega komentatorja.
Kakšna je sploh baza mladih košarkarjev pri nas v Sloveniji?
Slovenija nikoli ni imela generacije, ki bi imela 12 košarkarjev. Vedno se najde dober posameznik, ki izstopa. Ne bom rekel iz slovenskega povprečja, ampak iz evropskega povprečja. Majhna težava je s prezgodnjimi odhodi v tujino, ker jih nimaš pod nadzorom. Po eni strani je razumljivo. Morda določeni hočejo malo hitreje napredovati v razvoju. Skušali bomo narediti nekaj, da jih poskušamo zadržati, da jih imajo slovenski trenerji pod nadzorom. Želja je, da bi to uvedli.
V kakšno pomoč ste denimo selektorju Aleksandru Sekuliću?
Moja vloga je predlaganje. Odločitev, kdo od košarkarjev bo v reprezentanci, je na vseh selektorjih. Če ni rezultatov, se ve, kdo bo odšel prvi. Lahko pa pomagam z nasveti, kaj mislim. Odločitev, kdo bo igral, je absolutno na selektorjih.
Ste že naredili kakšen korak v smeri, da bi pomagali članski reprezentanci?
Dogovorili smo se s Seanom Sweeneyjem, ki je pomočnik trenerja Jasona Kidda pri Dallas Mavericks, da bo v pomoč strokovnemu štabu naše članske reprezentance. Upam si reči, da je prav on pomagal Giannisu Antetokounmpu, ko je ta začel rasti v košarkarskem smislu. Reprezentanco bomo poizkusili okrepiti še z nekom. Se že zdaj veselim tega sodelovanja.
"Lahko, da se je govorilo. Nima pa nobene veze z Luko."
Ali vam je kdo očital, da ste si zaradi sina Luke odprli vrata na KZS?
Lahko, da se je govorilo. Nima pa nobene veze z Luko. Nisem bil od včeraj. Prisoten sem bil na vseh večjih tekmovanjih tudi prej. Pogovori so bili, poznam fante. Z večino sem že prej sodeloval, igral. Zdaj sem bolj uradno v tej funkciji, z večjim pomenom. Ko smo se začeli pogovarjati o funkciji, Luka s tem ni bil seznanjen. Ne želim biti moteči faktor. Če ne bi videl, da lahko pomagam, se niti ne bi vmešaval. Po prvih pogovorih z odgovornimi sem želel nato videti reakcijo Luke in ostalih, ali jim odgovarja. Če bi imel kdo karkoli proti, se ne bi vmešaval. Vsaj jaz nisem slišal nobenega negativnega komentarja.
Če sva začela pogovor s tem, da ste vseskozi zasedeni, ste mi za ta pogovor dejali, da se dobiva po fitnesu. Veliko telovadite?
Zadnji dve leti res delam. Če bi toliko hodil v fitnes kot košarkar, ne vem, kaj bi se zgodilo (smeh, op. a.). Po artroskopiji kolena sem videl, da ne gre tako. Ko si bil igralec, si hitro kakšno kilco odstranil. Zdaj je težje. Bil je trenutek, ko sem se pošteno zredil. Užival sem v življenju. Zdaj redno hodim, ko sem v Sloveniji, in praktično ne spustim treninga v fitnesu.
Ste potem tudi kaj kilogramov zmanjšali?
Kilogrami so relativni. Bolj pazim na to, ali si lahko zavežem superge. Kilaža mi ni pomembna.
Kot oče skoraj sedemletne hčerke in zdaj po novem še dedek morate biti že sam po sebi aktiven.
Pri svojih letih mislim, da sem dosti aktiven, agilen. Imam energijo, ki mi jo marsikdo morda zavida. Dobro se počutim. Nimam zdravstvenih težav, ko se ukvarjam s hčerjo. Vnukinja je v ZDA. Fizičnega kontakta ni veliko. Je pa še premajhna. Ona potrebuje zdaj mamico. Bom pa sčasoma tudi za vnukinjo dosti agilen.
Ali morebiti vaša hči že igra košarko?
Rada tapka žogo, teče, je hiperaktivna. Ukvarja se z gimnastiko in hodi v glasbeno šolo. Športnica je, ampak počasi. Stara bo šele sedem let. Počasi.
Verjetno je tudi večja od vrstnikov?
Je nekoliko večja od svoje generacije, je tudi športne postave, vendar brez forsiranja. To ne pride v poštev. Lahko povzroči nasproten učinek.
Konec prejšnjega leta ste pri vsega 49 letih postali dedek. Kakšna je bila vaša prva reakcija, ko ste izvedeli, da boste dedek in bosta Luka in Anamaria postala starša?
Šokiran sem bil, ampak pozitivno. Sprva se sploh nisem zavedal, kaj so mi rekli. Čez nekaj dni sem se zavedel, da bo velik privilegij biti dedek. Zelo sem bil srečen.
Lahko bi preslikali vašo in Lukovo zgodbo. Tudi vi ste bili torej enake starosti, ko se je rodil Luka.
Tudi sam sem bil skoraj 25 in dobil Luko. Luka zdaj približno enako. Težko je opisati te občutke. Vsak, ki dobi otroka, je evforičen. Ko dobiš vnuka ali vnukinjo, je evforija pomnožena s 3.
Kakšno veselje je Gabriela prinesla Luki in Anamarii?
Dobila sta nov cilj. Življenje se spremeni, a dobiš dodatno motivacijo, dodaten zagon. Samo lepe stvari se dogajajo.
Glede na vaša leta imate zelo dobro osnovo, da nekoč postanete pradedek.
Ne le pradedek, zakaj ne prapradedek (smeh, op. a.)? S prijatelji sem se pogovarjal, ki so mojih let in niso dedki. Morda škoda, da ne dočakamo tretje, četrte generacije. Marsikdo ne dočaka vnukov. Da dočakaš vnukinjo, je super. Težko je opisati te občutke. To znajo kakšni pesniki opisati. Čeprav je še dojenček, ki se doji, lula, kaka in joka, ampak ko te pogleda in se slučajno zasmeji, si misliš, da te je prepoznala. In to je res super občutek. Sam sebi morda lažeš, češ poznala je svojega dedka, ampak je res super občutek.
Kako se je Luka znašel v novi vlogi ob napornem košarkarskem urniku in vseh potovanjih? Tudi vi ste igrali košarko, ko se je rodil Luka.
Naporno je, če želiš, da je naporno. Počutiš se kot Superman. Spomnim se, da mi ni bilo treba spati. Letiš, 50 metrov nad zemljo si. V nebesih si. Ni nervoze, zlasti prvi nekaj tednov. Saj se potem začnejo neprespane noči, krči, jokanje, kar je vse normalen proces. Nista Luka in Anamaria edina, ki imata otroka. Vsi smo šli skozi to. Preživel bo, ne bojim se.
V ZDA je bil v zadnjem času pogostokrat.
Kako pogosto hodite v ZDA?
Kar velikokrat.
Ste bili tudi na All-Star tekmi v Indianapolisu?
Ja, bil sem tam.
Nedolgo nazaj smo lahko videli posnetek iz Toronta, kako so zvesti navijači čakali Luko pred hotelom in želeli njegov podpis ali sliko. Ali je povsod tako?
Ja ... Mislim, da se ne zavedamo, kakšna evforija je tam. Še večja je bila na Japonskem in Filipinih. V NBA je v vsakem mestu, kjer igra Dallas, množica oboževalcev, ki čakajo celo noč. Po pravici povedano, so meni te stvari dosti nerazumljive, vendar je evforija nora.
Luka zelo rad ustreže navijačem, kar predstavlja dodatno delo in jemlje tudi energijo. Kako obvladuje?
Dobro, vendar je dejstvo, da ne more ugoditi vsem. Ni mu težko. Če ima čas, se jim približa. Morate vedeti, da je v ZDA vse zelo natančno časovno načrtovano. Tudi varnost je prioriteta. Če je prost, se Luka takoj odzove.
Ima veliko varnostnikov ob sebi?
Ima jih, vendar se mi zdi, da so to zahteve kluba ali NBA. Luka ima poseben status v Dallasu. Verjemite, to ni tako preprosto. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Pomembno je, da so stvari urejene in da ni skrbi.
Kako je, ko pride oče v Dallas? Ali ima prav tako veliko varnostnikov, če se malce pošaliva?
(Smeh, op. a.) To je pravi spektakel. Ko sem tam, se več družimo doma.
Vas kdo od navijačev prepozna in vam pristopi?
Kakšen se najde in nimam težav s tem.
Verjame, da bo Luka prišel na vrh lige NBA. Bolj ga zanima, kaj bo za tem.
Kako dobrodošla je prisotnost Marka Milića in kondicijskega trenerja Anžeta Mačka, ki sta v vrstah Dallas Mavericks?
Marko je del strokovnega štaba v Dallasu. Nabira si dobre izkušnje. Če gledam z očetovske strani, sem vesel, da sta oba tam. Sta osebi, ki ju Luka dobro pozna. In to je dobrodošlo.
"Dobrodošlo je, da ima Luka ob sebi Marka in Anžeta, ki ju dobro pozna."
Luka je nedavno praznoval 25. rojstni dan, obiskali ste ga v Torontu. Kaj lahko oče sinu, ki si lahko kupi praktično vse, podari za rojstni dan?
Na materialne dobrine ne dajem poudarka. Hitro se pozabijo. Vem, da je bil Luka, kar se tega tiče, vedno skromen. Vem, da mu že prihod na rojstni dan veliko pomeni. To je zame najpomembnejše.
Kako kot košarkarski poznavalec gledate na njegov napredek v tej sezoni? Naredil je korak naprej, izboljšal statistiko, ekipa pa še ni naredila takšnega, kot si želi.
Luki je najpomembnejši cilj uspeh ekipe. Ali gre za Dallas ali reprezentanco, ni pomembno. Individualna statistika je sekundarnega pomena. O tem se preveč govori. Številke so impresivne, vendar če ekipa izgubi, se vse izgubi. Super bi bilo, če bi dosegel 50 točk, 20 asistenc, 15 skokov in bi ekipa zmagovala ter bila na vrhu lestvice. Prioriteta mu je uspeh ekipe. To je njegova največja kakovost. Ne bo zadovoljen z drugim ali tretjim mestom. Tudi s finalom zahodne konference se ni zadovoljil. Enostavno si želi biti prvak z ekipo. To mu daje dodatno motivacijo. Bolj me zanima, kako bo, ko bo dosegel vrh. In prej ali slej ga bo dosegel.
Luka bo po mnenju očeta Saše slej ko prej stopil na vrh lige NBA.
Kako gledate ekipo Dallas Mavericks? Prišla sta dva nova obraza, P. J. Washington in Daniel Gafford. Toplo-hladno igrajo pri Dallasu.
Dejstvo je, da je Dallas takšna ekipa, ki lahko izgubi proti vsakomur in premaga vsakogar. V februarju je dobil sedem tekem zapored in smo že mislili, da lahko ta ekipa letos doseže veliko. Nato so prišli tudi porazi. Jaz še vedno verjamem, da lahko ekipa letos naredi nekaj velikega. Mislim, da sta ta dva prihoda super okrepitvi. Pokrivata vse. Luka in Irving sta vrhunska igralca, Hardaway je odličen strelec, vendar mu manjka kontinuiteta. Zunanji igralci nihajo. Ko se bodo z novima malce uigrali in našli ritem, bo ta ekipa zelo močna. Moj kolega mi je zadnjič rekel, da če bi bil trener najboljše ekipe v zahodni konferenci, si v končnici ne bi želel imeti Dallasa v prvem krogu. Ta ekipa je zelo nepredvidljiva in lahko doseže veliko.
Prej ste dejali, da ga vidite enkrat na vrhu. Ste dober napovedovalec, zato je naslednje vprašanje na mestu. Kdaj ga vidite na vrhu lige NBA?
Morda že letos. Ekipa ima potencial, da doseže velike stvari tudi letos.
