Brez dlake na jeziku

Radko Polič Rac: Žal mi je, da sem "kiksnil" s poklicem

Sonja Javornik / revija Obrazi
2. 2. 2022, 19.00
Posodobljeno: 2. 2. 2022, 19.33
Deli članek:

Eden od največjih igralcev našega časa že nekaj let ni v najboljši fizični kondiciji. A tudi če je telo šibkejše, um deluje brezhibno. V intervjuju je na vprašanja, ki jih ni pričakoval, odgovoril brez dlake na jeziku, saj je v položaju, ko se ne boji nikogar več.

Urška Krišelj-Grubar
Radko odločno pravi, da bi morali tisk, radio in televizija služiti državljanom, in ne državnikom in politiki, kot se danes dogaja.

Dolgo se že sprašujem, kako je mogoče, da se ljudje iz zgodovine ničesar ne naučimo, da delamo ves čas enake napake?

Zgodovina nas konstantno uči, mi pa si zatiskamo oči. Nič nas ne izuči in se vse dogaja znova. Bosna je spet na robu vojne, enako je v Srbiji, kjer vlada primitivizem Vučića. Politiki so postali transseksualni, saj niso ne moški ne ženske, ampak so velike politične primitivne barabe! Ko govorimo o civilizaciji, lahko rečem, da je ta v zatonu. Človek je največja pošast vseh pošasti. V zadnjem času se veliko govori o veri, predvsem evropskega katoličana, jaz pa pravim, da je evropski beli človek zibelka zla. Enako je z evropskim katoličanstvom, saj uničujemo vse, kamor pridemo – v Severno ali Južno Ameriko, v Afriko, Bližji in Daljni vzhod. Le Kitajci in Japonci se niso vdali. Beli človek je tisti, ki bo končal svet, saj je z njim nekaj zelo narobe. Kar so beli ljudje počeli v zgodovini, s svojim pohlepom in vero, jim Bog težko oprosti.

Trenutno smo v slabi koži, saj se je življenje marsikoga zaradi epidemije spremenilo na slabše. Se tudi vam zdi, da se situacija v družbi slabša?

Zrela, odgovorna in pametna znanost bi morala že na začetku epidemije predlagati obvezno cepljenje. Zrela, odgovorna in pametna demokracija pa bi morala ta predlog sprejeti. Jaz sem se cepil že trikrat, pa se bom še četrtič in vsako leto, kolikokrat bo pač treba.

Sicer pa ja, zdaj je izrazito slabše, kot je bilo! Smo v političnem vakuumu, saj ni pravih politikov. Katerikoli kandidat bo zmagal, bo narod izgubil. Zakaj si kot družba dovolimo, da nam politiki to delajo? Politiki že dolgo ne delajo nič pametnega. Hudo narobe je vse s parlamentarnimi strankami, ki imajo »vojake«, ki delajo le tisto, kar jim reče prvak. Cinično je, da se vodja stranke imenuje prvak, saj to besedo uporabljamo napačno, tako v politiki kot kulturi. Prvak v politiki ne tekmuje, da bi si zaslužil ta naziv. Kaj so potem drugi? Pijoni? V politiki izstopajo tisti, ki postajajo mali Hitlerji in nas vodijo v hude konflikte. Predsednik države je puhličar, saj ne reče nič, da bi se kaj spremenilo. Okoli njega se dogajajo katastrofe, nam pa govori, da se moramo imeti radi in naj se držimo za roke. To ne pomaga!


Kaj pa mislite, da bi pomagalo?

Treba je udariti po mizi in dati spodbudo. Za predsednika vlade je pa škoda besed – treba ga je ignorirati, o njem ne govoriti ne pisati. To je skrajna varianta. Ali pa naj opozicija dela enako, kot dela on – uporablja isti besednjak in nesramnost, ker to ni več politika, ampak diktatura. Ne vem, kaj želi doseči, saj dela škodo vsem Slovencem – tudi sebi in domovini. Si želi majhno diktaturo, kot je na Madžarskem in Poljskem? Obnaša se, kot bi se spoznal na vse, čeprav ne prihaja iz gospodarstva in nima tovrstnih izkušenj. Komentira kulturo, znanost, gospodarstvo … Žalostno je, da se to dogaja po vsem svetu, tudi v Franciji, Nemčiji, Ameriki, Rusiji ... Kapitalizem je že četrt stoletja v slepi ulici, vendar niti najinteligentnejši ljudje ne znajo najti nadomestila zanj. Vsi stremijo le k povečanju proizvodnje, čeprav so vsi viri že izčrpani. Že zdaj se polovica vsega proizvedenega ne proda, ker je vsega preveč. Viška pa ne podarijo humanitarnim organizacijam, ker bi to vplivalo na ceno izdelka, ampak podarijo le delček presežka!

Kaj pa menite o tem, da so danes milijarderji osebnosti leta, čeprav dajo mali del dobička v dobrodelne namene, namesto da bi plačali davke in bi s tem naredili več koristnega?

To je zato, ker družba ne reagira in tudi ne more. Milijarderji plačujejo milijone, da gredo za uro v vesolje, čeprav bi za ta denar lahko rešil ogromno otrok pred lakoto. Številni pišejo in protestirajo, a se nič ne spremeni. Vsak čas ne bo več vrnitve, kar se tiče podnebnih sprememb. Dogajajo se katastrofalne vremenske spremembe, pa niti ne vemo vsega, kar vedo klimatologi. Oktobra je bil v Glasgowu podnebni vrh, zgodilo pa se ni NIČ?! Masa kritičnih ljudi je premajhna, večina ljudi je neumnih, nerazgledanih, neinformiranih. Hitro se najde neki voditelj, ki pove neumnost, pa mu verjamejo in sledijo. Moj prijatelj Goran Marković (srbski pisatelj in režiser, op. a.) je v intervjuju na TV SLO povedal, da ga je strah, da se bo zgodil atentat in da bodo ubili Aleksandra Vučića (predsednik Srbije, op. a.), potem pa je srbska premierka vsak dan pred kamerami razlagala, kako je Marković povedal, da je treba Vučića ubiti! Temu so se pridružili vsi novinarji na Vučićevi strani in so spremenili besede »ne ubiti« v »ubiti«. A so vsi ti sploh informirani o resnici – ali jih resnica sploh zanima?! Strah me je, da družba razpada v prafaktorje.

V celotni karieri ste bili zelo angažirani kot umetnik …

"Žal mi je, da sem kiksnil in se zafrknil s tem poklicem. V srž tega poklica sem se tako zaletel, da so vsi moji zakoni zelo trpeli in propadli. V tem poklicu nisi ves čas svoj – vse je pomešano: delo, zasebno življenje, seks, prijatelji, družina … To ni življenje."

Angažiranje je napačna beseda. Živel sem svoje življenje in zgradil samega sebe skozi to, kar sem počel, prebral, delal … V razmišljanju pa sem našel določeno resnico, ki verjetno ni optimalna. Kljub vsemu sem verjel, da se svet vrti, danes pa je marsikdo prepričan, da je ploščat. Danes mnogo desničarjev ne verjame, da je bila 2. svetovna vojna taka morija, da so ljudi zažigali v krematorijih, da so obstajala zloglasna taborišča, in rinejo v vojno.

Se vam zdi, da umetnost lahko kaj spremeni, ali bi bilo to domišljavo misliti?

Domišljavo je lepa beseda. Enkrat sem zapisal, da bo uspeh, če bo vsaj en izmed gledalcev dojel sporočilnost, potem je moja naloga opravljena. Če je čas neskončen, bi se čez leta nabralo kar nekaj ljudi, ki bi jim tisti en to prenesel naprej. Umetnost poskuša skozi besedo, naj bo pisana ali izrečena, skozi glasbo, sliko, kip … prepričati že prepričane. Drugi sploh ne pridejo na predstave, koncerte, ne odprejo knjig. Pred leti sem povedal, da v Sloveniji približno 75 odstotkov ljudi ne prebere niti ene knjige na leto, zato so me napadli, da lažem. Opravičil sem se za zmoto in povedal, da je takih ljudi v resnici 90 odstotkov – od takrat sem imel mir. Pred petimi leti je bila opravljena anketa o bralnih navadah, kjer so prišli do številke okoli 85 odstotkov, torej sem kar zadel. Danes se zdi, da že več ljudi piše, kot bere knjige.

No, vašo biografijo je gotovo bralo veliko ljudi?

Slišal sem, da je bilo veliko prodanih knjig, da je bilo veliko izposoj v knjižnici, bila sta tudi dva ponatisa. A sta bila samo dva? Za vse do zdaj sem prejel 3.000 evrov za knjigo in 1.200 evrov za zvočno knjigo!?

Ali se vam zdi, da se v Sloveniji intelektualno delo ne ceni, medtem ko lahko obrtniki računajo lepe zneske?

Obrtnik ti zamenja pipo in računa 150 evrov za pol ure dela.

Se je včasih bolj cenilo umetniško delo?

Seveda se je! Stane Sever je kot prvak na mesec zaslužil – preračunano v današnji denar – okoli 5.000 evrov. A ne gre za denar, ampak za spoštovanje umetniškega dela! Marsikdo misli, da se mi na odru samo malo zabavamo, ko pa pridejo na vaje, vidijo, da je naše delo zelo naporno. Enkrat sem s seboj vzel prijatelja, da bi me spremljal ves dan le kot opazovalec, pa je bil že popoldne utrujen. Vstajal sem ob šestih, se učil scenarij, odšel na vaje v Dramo, popoldne imel snemanje, zvečer še predstavo. Enako je s pisanjem, kjer moraš razmišljati, popravljati, strukturirati stavke … Zato me jezi, da sem na prigovarjanje gospoda Štegra iz založbe Beletrina privolil v predčasno tiskanje knjige, saj sem prepričan, da bi lahko bila še enkrat boljša, če bi mi pustili, kot sva bila dogovorjena s soavtorico Petro Pogorevc, da bi jo še enkrat natančno pregledala, dodelala in popravila.

Kljub vsemu je vaša knjiga odlična in ena od boljših biografij pri nas.

Tega se zavedam, vendar bi lahko bila boljša. Določene stvari me motijo, pojavljajo se besedna ponavljanja, preveč je letnic in podobnega mašila. Vem, da bi morala takrat s Petro vztrajati, tako pa sva popustila pod pritiskom Aleša Štegra. Pozneje so me mnogi opozarjali, naj ne izdam knjige pri Beletrini, zato sem zelo jezen nase, ker se mi je prvič v življenju zgodilo, da me je nekdo prepričal o nečem, česar nisem želel.

So vas morda tudi v gledališču kdaj ljudje razočarali?

Vsi igralci in igralke se borijo za vloge in vlogice. Vsi pač niso pametni in mislijo, da je najpomembnejše v poklicu biti viden in slišan. Na začetku kariere sem se družil s starejšimi igralci. Med vajami smo se pogovarjali, po predstavi pa smo se skupaj usedli in kaj popili. Hitro so me sprejeli v svojo družbo. Ko so starejši začeli umirati, je tudi to druženje začelo usihati, odnosi pa so postali nesramni, zahrbtni, pokvarjeni. Pri igralcih in igralkah je veliko zahrbtnosti. Ko sem imel okoli 40 let, sem se navadil, da sem po predstavah takoj odšel iz gledališča. Nisem niti hodil na obiske k drugim igralcem ali igralkam, razen k Dušanu (Jovanoviču, op. a.), Mileni (Zupančič, op. a.) in občasno k Borisu (Cavazza, op. a.), ko sem bil še mlajši.

Zahrbtnost se pojavlja na vseh področjih delovanja. Pa vendar, kaj je vzrok zanjo v igralskem poklicu?

"Ko govorimo o civilizaciji, lahko rečem, da je ta v zatonu. Človek je največja pošast vseh pošasti. "

Morda je razlog za zahrbtnost, egoizem, umazanije in primitivnosti med igralci posledica izoliranosti naših teatrov v majhni Sloveniji. Čudno je, da so ljudje sploh še normalni v teatrih, saj je celoten ansambel celo leto zaprt kot v »rudniku«. Ni normalnih druženj in prostega časa, saj se bojijo, da bodo izgubili službo. Če bi bil direktor, igralci ne bi imeli novih vaj vsaj teden dni po premieri! Veliko igralcev ima zato psihične težave, v zadnjem času se pojavljajo tudi droge. Naša generacija se je tu pa tam po premieri sprostila in tudi napila, potem pa smo šli v nove zmage. Sem in tja je mogoče kdo preveč spil, drugače pa ni bilo časa za kaj takega. Ko smo šli v gostilno in popivali, se nisem skrival, zato je morda prišlo do tega, da nas je marsikdo okarakteriziral kot pijance. Fama o naši generaciji boemov je nastala iz tega, da smo lumpali z veseljem, ko smo si vzeli čas za to. Morda smo celo iskali dodatno pozornost za promocijo, vendar s tem nismo nikomur škodovali. Oklicali so me za pijanca in narkomana, čeprav sem velik nasprotnik drog. Moje sproščanje je bilo morje in narava. Danes so časopisi in revije polni različnih popevkaric, ki so kar naprej na različnih eksotičnih krajih, in sprašujem se, od kod jim toliko denarja. Nikjer pa nič o igralcih in igralkah, ki so izolirani in garajo v teatrih … Prepričan sem, da bi moral teater sam urejati, koliko in kakšne predstave bodo igrali, vsako gledališče bi moralo stremeti h kakovosti, ne glede na zvrst. Če je za kakovost potrebno več dela, naj tako bo, ne bi smela šteti kvantiteta. Zdaj je v gledališčih masa ljudi, ki mora zaigrati določeno število predstav, zato vsi delajo vse, režirajo le določeni, zunanjih izvajalcev pa ne morejo plačati. Sedanji sistem je okostenel. Večkrat sem svetoval, naj si pogledajo zagrebški ali beograjski teater, ki za oglaševanje uporablja tudi televizijo. V času najvišje gledanosti predvajajo reklame za gledališke predstave v obliki spotov, pri nas se z oglaševanjem borijo sami, zgradba SNG Drame pa se bo vsak čas sesula.

Ali so vas in vaše nasvete poslušali pristojni?

Poslušali so in mi dali prav, vendar so bili prepričani, da se ne da nič spremeniti na ministrstvu, kjer o tem odločajo ljudje, ki sploh ne prihajajo iz kulture. Sem in tja pridejo na premiero, da so videni, ne, ker bi jih to zanimalo. Tudi na igralski akademiji bi moral biti oster filter za sprejem, saj so teatri polni in ne morejo več sprejemati toliko šolanih igralcev. Akademija bi morala razmisliti o sprejemu novih kandidatov na dve leti. Včasih pride k meni kakšen kandidat za akademijo po nasvet in mu svetujem, naj se odloči za drug študij ali poklic, če le ima možnost!

Vi torej danes ne bi več bili igralec, ste pa imeli res izjemno kariero. Enako kot vaša brata, Vasilij oziroma Vasko, ki je bil ustavni sodnik, in Svetozar - Cvero, doktor znanosti, ki je pred kratkim umrl …

Žal sva ostala samo še dva, Cvero pa je šel prekmalu. Jaz sem na svetu le zato, ker imam vnukinjo Zalo - Uhuru, v katero sem neizmerno zaljubljen. Cvero je bil bik po horoskopu in je imel navadno vse razmetano. Ko se sinu Larnu ni javil na telefon, kot je bilo po dogovoru navadno zjutraj, opoldne in zvečer, je odšel sin k njemu. Stanovanje je bilo pospravljeno, očiščeno, vse je bilo polikano – očitno je pred smrtjo vse pospravil. Zvečer se je oprhal, si skuhal čaj in se ulegel na dnevni kavč. Prejšnji večer je sinu potožil, da je zelo utrujen, da ima mrzle roke in noge, kar je značilno za srčne bolnike. Nikoli ne bi verjel, da je res vse pospravil in zlikal … Še danes si želim, da bi ga lahko poklical in se z njim pogovoril, vendar je odšel …

Kako pa vi gledate na smrt?

Kako pa naj gledam na smrt, če sem že štirikrat umrl? Po smrti je vsega konec in to je nekaj najbolj normalnega. Največji blef cerkve je govorjenje o posmrtnem življenju. Ne razumem, koga to tolaži, saj se vsi tako neverjetno oklepajo življenja. Štirikrat sem konkretno umrl in vsakokrat sem se, pri polni zavesti, zavedal, da je konec. Ne boli! Zadnji spomini so bili, da sem se vedno vprašal, če je to res konec. Ne ugasneš hitro, ampak je vse videti kot nekakšna počasna zatemnitev slike in glasu. Preden sem popolnoma odšel, sem si še rekel: »Jebemti, a že?«, saj sem bil besen, da se dogaja tako hitro. Prvič je bilo pred sedmimi leti, potem pa se je ponavljalo skoraj vsako leto. Zadnji napad je bil najhujši, saj so mi odpovedala pljuča. Visel sem na oknu v pritličju, vendar nisem mogel nič, niti vdihniti niti izdihniti. Hudo je bilo, zelo hudo je bilo, ker je trajalo zelo dolgo.

Ste se ustrašili smrti?

Sploh ne, samo spraševal sem se: Zakaj zdaj?! Zdelo se mi je, da še ni pravi trenutek. Ob zadnjem napadu mi je še uspelo poklicati reševalce, vendar nisem mogel nič povedati, ker nisem prišel do zraka. Reševalec me je spraševal, kako se počutim, ali mi je slabo in bla bla bla bla …, jaz pa sem samo preklinjal v sebi, saj nisem mogel nič izdaviti. S telefonom sem začel butati ob steno, potem mi je še padel iz rok. To se je dogajalo ob petih zjutraj in zgornja soseda Barbara je nekaj slišala ali začutila. Visel sem čez okno, vendar me ni videla, ko je pogledala ven, saj je bila še tema. Hotela je že nazaj v posteljo, vendar ji ni dalo miru, zato je šla pred hišo in me zagledala na oknu. Takrat sem se še zavedal in videl njene noge, kako je tekla po moža, potem pa me ni bilo več. Ker je bilo stanovanje zaklenjeno, so reševalci splezali skozi okno v kuhinjo in me oživljali, potem pa so me odpeljali v UKC Ljubljana.

Kakšni so bili občutki, ko ste se prebudili?

Nisem imel pojma, bilo je kot novo rojstvo. Slišal sem nekoga, da me kliče Radko. Počasi sem odprl oči in najprej zavohal bolnišnični zrak, vse je piskalo in ropotalo, svetloba je bila rumena. In pred sabo sem zagledal Arnožev obraz, vendar mi takrat ni bilo jasno, kaj to je. Dolgo je trajalo, da sem prišel k sebi in prepoznal sina. To lahko primerjam z otrokom, ki je šele prišel na svet, saj se je treba vse na novo naučiti. Poskušal sem zakleti, vendar je iz grla prišlo le grgranje. Pozneje se spominjam medicinskega brata, ki je prišel k meni in me v šali vprašal, kdaj se bo ta moj abonma umiranja pri njih končal, čemur sva se oba nasmejala.

Radko, po čem si želite, da si vas zapomnijo?

Meni je totalno vseeno. Žal mi je, da sem kiksnil in se zafrknil s tem poklicem. V srž tega poklica sem se tako zaletel, da so vsi moji zakoni zelo trpeli in propadli. V tem poklicu nisi ves čas svoj – vse je pomešano: delo, zasebno življenje, seks, prijatelji, družina … To ni življenje. Najbolj sta trpela moja sinova Arnož in Matevž. Ne preseneča me, da je v našem poklicu toliko alkohola, droge, bolezni in ne nazadnje tudi samomorov. Ko bi se moral smejati, ti gre na jok in obratno. To ima velik vpliv na psihično in fizično stanje. Pri meni je to pustilo posledice predvsem na srcu in pljučih. Moja pulmologinja me je opozorila, da so pljuča najbolj čustven organ, jaz pa sem vse življenje operiral s čustvi.