V regionalni konkurenci so si gledalci med drugim lahko ogledali film Dezerterji Damirja Markovine, dobitnika nagrade za najboljši film srednje in vzhodne Evrope na festivalu v Jihlavi. Gre za hibridni dokumentarni esej o izgubljeni generaciji bosansko-hercegovskih srednješolcev iz Mostarja, ki jih je na pragu odraslosti doletela vojna, za film o izgubljeni generaciji, begunstvu, težkih odločitvah in odgovoru na najtežje vprašanje vsake vojne: ostati ali bežati?

Letošnji festival Zagrebdox se bo sklenil v nedeljo, 2. aprila, ko bo tudi razglasitev nagrajencev. Foto: Zagrebdox/Sanja Bistričić Srića
Letošnji festival Zagrebdox se bo sklenil v nedeljo, 2. aprila, ko bo tudi razglasitev nagrajencev. Foto: Zagrebdox/Sanja Bistričić Srića

Tu je tudi hrvaški film Osem poglavij. Gre za omnibus, ki se ga je na pobudo producentke Tamare Puizine lotilo osem režiserjev in režiserk. Po poti osmih desetletij življenja nas vodi osem ženskih likov v starostnem razponu od pet pa vse do 85 let. Skozi dokumentarec vidimo, kako se ženske v različnih obdobjih in okoljih spopadajo z vsem, kar jim prinaša življenje. Eno od režiserk omnibusa Tiho Gudac, ki jo pri nas poznamo po celovečernem dokumentarcu Žica, smo vprašali, kako je potekalo ustvarjanje njenega dela filma. "Režirala sem zadnji segment v filmski pripovedi, portret umetnice Ljerke Njerš. Ona je likovna umetnica, ukvarja se s keramiko in slikarstvom. Stara je 85 let, zato njenega opusa ni lahko strniti v en stavek. Je torej umetnica, ki je že v devetem desetletju svojega življenja, in ko naju je Tamara povezala, sem ob njej začutila, pa tudi videla sadove dolgoletnega dela in lepega življenja na vseh ravneh. Zato sem se odločila to zgodbo predstaviti prav iz te perspektive; rezultati dela, družina, poklicanost za ustvarjanje in določen odnos do življenja, ki se mi zdi zelo pozitiven. Mislim, da je ženska, ki je hvaležna za svojo življenjsko pot in lahko ponudi pozitivnost in lepoto. To je tisto, kar sem ob njej začutila sama, in to sem skušala v svojem delu filma tudi prikazati."

Čeprav je pri omnibusu šlo za osem režiserjev, se ti med seboj niso usklajevali. Od producentke so dobili le usmeritve glede teme in pristopa; šlo naj bi za observacijski dokumentarec. "Zelo hitro sem videla, da z ozirom na nekaj tistih snemalnih dni, ki so se lahko zgodili samo takrat, ko smo se za njih lahko dogovorili, observacijski pristop ne bo zares mogoč. Pravzaprav sem Tamarin koncept povsem obrnila na glavo. Povedala sem ji, da tako ne bo šlo. Moj način dela je takšen, da si, ko nekam pridem, okolje in ljudi v njem miselno in vizualno posnamem, na podlagi tega pa se odločim, kaj je zame najbolj iskren način, da vse to prenesem na film. Tako sem se lotila tudi te zgodbe in s tem popolnoma uničila koncept. Prestopila sem steno med občinstvom in umetnico, pa tudi med njo in ekipo, ki se prav tako pojavi v filmu. Edino, kar sem želela, je, da na film prenesem tisto, kar sem sama dobila od Ljerke, in da se pri tem ne podrejam formi, to pa se je v dokumentarnem smislu najbolj obneslo," je še dejala režiserka.

Pogovor s srbsko režiserko Milo Turajlić. Foto: Zagrebdox/Julien Duval
Pogovor s srbsko režiserko Milo Turajlić. Foto: Zagrebdox/Julien Duval

Na Zagrebdoxu je vzbudil veliko pozornosti tudi filmski diptih srbske režiserke Mile Turajlić, ki jo poznamo po filmu Cinema Komunisto iz leta 2010. V ospredju obeh filmov so še neobjavljeni arhivski posnetki beograjskih filmskih novosti, jugoslovanske filmske institucije, katere naloga je bila redna produkcija kratkih informativnih filmov, ki so pred filmi v kinih poročali o dogajanju v državi in onkraj nje. Neuvrščeni: Prizori z Labudovićevih kolutov je dokumentarni film, ki nas popelje na arhivsko potovanje skozi rojstvo projekta Neuvrščenih in ki temelji na materialih, ki jih je za Filmske novosti posnel Stevan Labudović. Film sledi rojstvu gibanja neuvrščenih in preučuje, kako so filmske podobe obzornikov spremljale svetovni projekt politične emancipacije. Drugi del filmskega diptiha predstavlja film Ciné-Guerrillas: Prizori z Labudovićevih kolutov, v kateri spremljamo alžirsko vojno za neodvisnost, v kateri je Labudović s kamero v roki predstavljal pomemben del političnega boja proti kolonializmu. Milo Turajlić smo vprašali, kako sta filma nastala. "Pravzaprav sem Stevana Labudovića po nenavadnem spletu okoliščin spoznala v Alžiriji. Takrat je bil star 87 let in je bil pravzaprav zadnji živeči snemalec obzornikov in zadnji, ki bi mi lahko povedal zgodbo o tem, kako je nastajal arhiv Filmskih novosti, kakšne so bile njihove naloge in čemu vse je to služilo, hkrati pa je bilo pri njem posebno to, da je bil avtor prvih materialov, ki so bili posneti v Alžiriji, saj je bil prav on tisti, ki je za alžirsko osvobodilno gibanje tri leta snemal alžirski osvobodilni boj. Druga stvar, zaradi katere je bil tako dragocen sogovorec, pa je to, da je bil tisti snemalec Filmskih novosti, ki je bil določen za spremljanje predsednika Tita. Ti dve njegovi funkciji sta pomenili, da sem na koncu naredila kar dva filma. Zelo dolgo sem poskušala o njem posneti en sam film, potem pa sem ugotovila, da je imel dve pomembni vlogi in da me vsaka od teh vlog zanima na drugačen način. Takrat je postalo jasno, da pravzaprav snemam diptih."

V arhivu Filmskih novosti v Beogradu najdemo več kot 55.000 kolutov materiala, posnetega na 35- in 16-mm trak. Zanimalo nas je, kako sploh poteka ustvarjanje filmov, ki zagrebejo v take arhive. Mila Turajlić: "Delo je vznemirljivo in frustrirajoče. Razburljivo, ker je to kot kakšna detektivska zgodba. Frustrirajoče pa, ker mislim, da mi v sedmih letih dela s tem arhivom ni uspelo pogledati niti 20 ali 30 odstotkov vsega, kar je Labudović snemal. To je preprosto nemogoče. Arhiv ni digitaliziran, zato to pomeni počasno pregledovanje, obenem pa je količinsko tega tako veliko, da nimam niti sredstev, da bi vse digitalizirala. Strašansko frustrirajoče je, da moraš na mestu samem izbirati, kateri material želiš, katerega ne. Druga stvar pa je, da za to preprosto ni recepta. Tipam in iščem svojo pot. Temu arhivu poskušam prisluhniti, razmisliti, kaj hoče od mene. Nimam nekakšne metodologije za delo z arhivi in mislim, da ta v resnici sploh ne obstaja. Vsak od nas, ki k arhivom pristopi kot umetnik, poskuša premisliti, kako ti ta arhiv ponudi roko in kako se bo na to odzval. V Neuvrščenih lahko vidite vse moje poskuse – da mi arhive predstavi Labudović, da jih poskušam razumeti prek dokumentov, dnevnikov, da primerjam, kako so drugi uporabljali te podobe in jih morda pospremili z drugačno pripovedjo in podobno. Vse to so moji različni pristopi k arhivskemu gradivu."

Iz oddaje Gremo v kino.

Nenavadni superjunaki na filmskem platnu