Več o "stopnji kaosa" boste našli v tem prispevku.

Obstaja vtis, da (skoraj) nikomur ni jasno, s čim ima opravka. Ne kustosom, ne teoretikom, ne umetnikom, ki si pogosto domišljajo, da počnejo eno, v resnici pa počnejo nekaj drugega.

Za kaj gre?

Sorodna novica V Cukrarni prevprašujejo odtujenost človeka skozi razstavo Figuralika

Na problem najlaže pokažemo, če nekaterim slikarskim pojavom na razstavi poiščemo glasbene vzporednice. Te morajo biti konceptualne in morfološke, seveda. Več o tem tule.

Oglejmo si torej dve skrajnosti na aktualni razstavi v Cukrarni. Slikarstvo Zdenka Huzjana in Berkov popart.

V le malo definirane prostore slikar Zdenko Huzjan postavi le malo definirane figure. Njegove figure nimajo portretnih značilnosti, pri Huzjanu gre za človeka na splošno. Figure drsijo po prostorih, s prostori so kar nekako zlite, iz prostorov se kar nekako izlijejo in v te prostore spet poniknejo. Nimajo organov. Huzjan uporablja zelo omejeno paleto. Barvna struktura njegovih del zvečine temelji na majhnih tonskih in barvnih distancah. Opraviti imamo s poltoni in četrttoni.

Nina Šenk, skladateljica mlajše generacije, počne v glasbi nekaj zelo podobnega. Praviloma imamo pri njeni glasbi opraviti s figuro ali figurami, govorimo o strukturah, ki so nekako bolj jasno definirane in tudi semantično bolj privlačne. Njeno glasbo poganjajo stalne napetosti, ki so posledica velike uporabe poltonov, četrtonov. Bolj strukturirani deli glasbenega toka pogosto zdrsnejo v manj definirane praznine, kjer vladajo zgolj šumi ali drugačne minimalne oznake.

V primeru Huzjana govorimo o visokem, resnem sodobnem slikarstvu, s prav takimi izrazi pa lahko opišemo glasbo Nine Šenk.

Berko je popumetnik. Njegov popart sestavljajo jasno definirane oblike in linije, princip, ki poganja njegovo delo, je preprost kontrast med svetlim in temnim. Motivi njegovih slik so pogosto lepotice ali deli lepotic iz modnih katalogov.

Jan Plestenjak je precej mlajši od Berka, njegovo popglasbo sestavlja nekaj preprostih akordov in preprostih melodij, katerim je dodana preprosta vokalna linija.

Berkov popart je bolj ali manj vzporeden Plestenjakovi popglasbi.

Kako bi bil torej videti glasbeni festival, kjer najprej nastopi Jan Plestenjak, v nadaljevanju pa člani orkestra Slovenske Filharmonije odigrajo Flux ali Into the Shades Nine Šenk?

Govorimo torej o razmerju med zabavo in umetnostjo. In zdi se, da v svetu vizualne umetnosti tega razmerja (skoraj) nihče ne razume.